Dekletce malo kam, le kam hitiš?
Kam reka te življenja pelje?
Med zvezdami visoko tam lebdiš…
Morda nekoč izpolniš skrite želje?
Objemaš vse, kar ti prinaša smeh,
trenutke lepe, ki s toplino te pojijo,
objemaš žarke, solze sreče v očeh,
še lepše sanje se v noč rodijo…
Vizije svetle slikajo se pred očmi,
misli plavajo v modrini mehke svile
in ko jih nagajivo sonce milo pozlati,
v turkiz tolmunov bistrih bi se zlile…
A tolmun prekrila je ledena plast…
Skozi kristale komaj vidnih globočin,
v vrtincih se pretakata ljubezen - slast,
ki nosi v sebi jih prelep spomin…
Snežinke drobnih iskric padajo z neba,
s prosojno belo prejo skrbno izvezene,
iz kosemov najmehkejšega blaga,
v obleko snežnih biserov vpletene…
Mehkobno ovija v njeno se telo,
kakor, da objeli jo puhasti oblaki,
tja v daljavo utrinja solzno se oko,
neslišno, čisto tiho se bližajo koraki…
Prebujena so hotenja. Iskriv pogled,
drsi po gladki površini snežnih sanj.
Vdihnil vanjo je neskončno sled…
Mar bil sam angel njej poslan?
Zapisala ga v globino svojega srca,
v odsev z belino vtisnjenih stopinj,
vzplamenel izvir ne usahlih je želja,
pod gladino ga pognal nebeški mlin…
Boginja se spustila nad vrteča je kolesa,
dotaknila se srca je, duše in telesa.
Iz daljave ji priplaval plahi - pritajeni dih,
s solzami in nasmehom poljubljala je stih…
Neznane melodije - življenje novo so rodile,
da ujela bi vsak delček, odprla svojo dlan,
v sončnih žarkih za vedno vanjo so se zlile,
v neizmerni sreči, prižela je občutek nepoznan…
Nalahno - čisto nalahno je priprla veke,
da umirila bi drhtenje - umirila bi utrip,
bil vse glasnejši - preglasil šumenje reke,
ki rasla pod gladino in vlivala se čez nasip…
Nemir prevzel jo je… Ne ni! Ni bil strah!
Z globokimi je vdihi preštevala utrinke bližajoče,
ki so zastali, ko na temenu občutila topel dah…
že znani vonj - bil znova on… Mar je mogoče!?
Počasi s poljubi vročimi sta ledenik topila,
ki božali in nosili… vse do čutnih so silin,
dišeča koža ju s sladkobo je pojila,
dvigovala se visoko, do zvezdnatih višin…
Vpijala sta vsak trenutek – dotik le bežen,
ko v opoju mehkem so sočne ustnice rdele,
kot metulja dih, ponesel ju je vetrc nežen,
a iz utrnjenih solza, svetlice drobne so vzletele…
In so letele - letele, na vse strani neba,
prižgale so ljubezen, da tja jo poneso,
kjer razblinjene so sanje, praznina in tema,
do strtih src, ki brez luči po svetu blodijo…
