V temni noči luč gori.
Mar to sem jaz - mogoče ti?
Le kdo bi vedel - vse že spi,
ko duša moja še lebdi.

V mojih prsih si junak.
Morda si mesec - njegov krak?
Le kdo bi vedel - meni drag,
ko v meni pluje bel očak.

V mraku je plamena soj.
Morda si zvezda – njen ovoj?
Le kdo bi vedel - dal spokoj,
ker z mano zvezdic je nebroj.

V soncu si podajam dlan.
Morda si noč – mogoče dan?
Le kdo bi vedel- kje in kam.

Mar važno kdo?
Morda le to:

“Če poješ s srcem nisi sam!”

 Lahko izrečeš besedo ali dve.
Lahko občutke preliješ na papir.
A v sebi vedno nosil boš nemir,
le pravi dotik lahko največ pove!

Moja pesem si
in jaz jo pojem.
In jaz jo pojem…
na srcu mojem,
se melodije zvok vrti.

Moja knjiga si
in jaz jo pišem.
In jaz jo pišem…
tišino brišem;
tvoj  stih, ko te ob meni ni.

Moja slika si
in jaz jo rišem.
In jaz jo rišem…
obraz izrišem,
da v času nemem ne zbledi.

Moja duša si
in jaz te čutim.
In jaz te čutim…
kakor da slutim,
ko ti si jaz in jaz sem ti.

Moje sonce si
in jaz ga svetim.
In jaz ga svetim…
da žar zanetim,
ko  novo jutro te zbudi.

Vem, da bom plesala… ko stih pomladi
življenja čisto nova bo rojeval.
Ko prvi žarek bo toplino seval
na poganjke; ko znova se iz hladi,

izpod čarobne jutranje bo čadi,
odpiral svet, ki nase bo odeval
najlepše barve, kar jih kdo opeval;
pesmi svetle, ki plujejo v nadi.

Ki plujejo v nadi in ljubezni;
v njih pretakajo se sončne sladi.
Ni žalosti, trpljenja in bolezni.

Plesala bom…  plesala na livadi,
kjer občutki prelepi in breztežni;
tam, kjer mladosti večne so zakladi…

 
Vse kar je v meni, kar nosim v očeh,
je slika mojega življenja, odraz duše in srca.
Vsak korak, ki me vodi čez korenine, ovire, po strmih poteh,
ga skušam premagovati, da ne padem s previsa na tla.

Vsak od nas želi si le mirnega morja;
kdor ne zna pluti v valovih, se utaplja v globinah noči.
Vsi si želimo leteti vse tja do sončnega obzorja,
a ko težke dežne kaplje zmočijo krila, izgubljamo moči.

Kako najti pravo melodijo, da lepši in bolj pisan bo svet?
Kaj storiti, da v življenje prineseš si žarkov topline?
Ukradi trenutek. Dihaj globoko. Bodi veseli poet.
In ko najdeš tisto drobno nagajivo bitjece v sebi, naj ta nikoli ne izgine!

( Posvečeno svetovnemu dnevu poezije!)

Pusti mi vsaj pesem, življenje moje.
Vsaj pesem za vedno v meni naj igra!
Ko se dotaknem njenih strun, do neba
me nese melodija, ki jo poje

duša.  Iz nje odvržem vse povoje.
Srce utripa… prebujam se iz sna.
In znova se potapljam vanj, da iz dna
se dvignem. Črpam vase vse napoje,

tiho plujem kamorkoli si želim.
Prebudi se otrok, lahko sem vila,
tudi ženska… Le da čutim in živim!

Dotakni se me! Saj veš, da ne bežim!
Četudi bi lahko, ne bom zbežala.
Ker sebe svojo dušo bi prodala…
tako pa čutim, še čutim da živim.

In ko med nebesi in zemljo lebdim,
svetlika se oddaljena obala…
A včasih zdiš se kakor trdna skala;
razpiram krila, da čeznjo poletim .

In potem, spet vračam se na isti kraj.
Morda le to je bil privid v megli,
ker izbrišem si poglede v nazaj?

Ali se le zdi, da lučka tam gori?
Ne razumem in ne vem…ne vem zakaj?
A nekaj v meni znova zažari…

Vem, da nekoč spet zrla bom v oči…
Njej! Ko dotik z dotikom se spoji.
Njej! Ki ime ji nosi skrivno moč;
njena sila združuje vse poti.

Nikoli si ne bom želala proč!
Ko jo ujameš vase, dan je noč
in noč je dan, ker veš, da nisi sam.
Na krlilih nje želiš si daleč proč,

ko s svilo nežnosti te boža dlan…
In znova silna, kakor da vihar
ujel bi vase te… in nočeš vstran,

ker si spoznal življenja skriti dar;
zavedanje, da ne živiš zaman…
Nje in njega, le ona je vladar!

Objemam življenje, ker rada živim,
s svetlobo se polnim, da lahko poletim.
Mi vliva veselje, strahove odžene,
napolni se duša… Ne dovolim, da ovene!

Zapisala v večnost sem le lepe spomine.
Ostajajo v meni, njih čas ne izgine.
Zapisala v večnost vse tiste ljudi,
še vedno so v meni, čeprav koga več ni…

Zapisovala bom dalje, me čas ne ustavi,
na uklonim se niti njegovi postavi.
Ko pride do mene, objamem trenutek,
da zapiše se vame še zadnji občutek.

In ko poletim k svojemu soncu,
ne bo me več strah življenja pri koncu.
V neskončnost se zlijem, med zvezde svetleče,
kdor utrinek ujame, prinesem mu sreče!!!