Ujela sem sonce,
ga dala na dlan… 
Očarana nad lepoto,
ko zrla sem vanj.
Bil je trenutek,
a zapisan v globine…
Ujela neskončnost,
ne pa spomine.

Ničesar uzela,
le dajala še več,
da ne ugasne svetloba
in plamen goreč.
Dala vse tisto,
kar v sebi nosila…
Nikoli, nikoli!
Ne bi ga ranila.

In on me je polnil,
vse vračal nazaj.
Vsak dotik njega,
bil je le nežen božljaj.
Nad oblake letela,
iskrivih oči vpijala svet…
Še vedno jih nosim,
ker sem poet.

Oddaljeno sonce, 
še vedno me boža…
Oddajam svetlobo,
ki me obkroža.
Le žarke iskrive
po svetu zdaj trosim,
ker že od nekdaj
v sebi ga nosim!

Zakaj  več ne verjameš?  
Zakaj v sebi trpiš?
Za vsakim   črnim oblakom,
odpira se svetlo nebo.

Lahko v dlan me ujameš,
Lahko mi slediš!
Počasi korak za korakom
in brisala bova  temo…

ki te v globinah duši,
ki ne da ti spati.
Ker vse preveč bolečine,
na tvojem srcu prebiva.

Kadar močno zaboli,
ne boj se  jokati.
Solze nebeške so line.
Naj skozi njih se izliva,

vse kar k tlom te pribija,
vse kar vid ti megli.
S teboj zdaj v mislih potujem,
ujemi svoj  košček miru.

V njih igra melodija,
ki te v soncu zlati.
In ko te z žarki posujem,
vedel boš,  da  le zate  so tu!

Zasanjano strmim v oblake pred seboj…
belina njih vsakič znova me prevzame.
Ni sivine v meni,   nič se ne boj.
Vsak tenutek v lepih mislih se ujame.

Zakaj verjamem v neskočno pesem, če vse na svetu je minljivo?
Četudi, čas je vse bolj resen, zakaj prebujam si srce igrivo?
Le kako lahko se smejem, s solznimi očmi?
Le kako lahko še vedno sejem upe v temi,  k svetlobi iščem novih si poti?

Čeprav tako daleč,
pa kljub vsemu čisto ob meni;
potapljam se v sanje,
predajam zdaj morski se peni.
Ne vidim naprej.
Naj poprosim bogove,
sam Empirej?
Da ohrani vse tisto kar čutim,
toplino tisočerih odej…
 

 

Spisano na glasbeno podlago:
“Righteous Brothers - Unchained Melody” (ni priredba)