Tisoč sonc v očeh!
Tisoč sonc v očeh!
Ko tema, se čez nebo spusti,
v nederjih še vedno bije…
Ker vanj se ujele so oči,
ki v jutru upanja zasije.
S svetlobo misli prepletene,
predaja tople njih poklone.
V naročje nam so položene,
še preden zadnjič v noč utone.
Sledi se barvajo rdeče,
da stopijo se z deželo sanj.
In ko ponese jih do sreče,
izgine v črni ocean.
Neslišno dvigajo se gore,
kot pesem morja valovijo…
Utripajo vse tja do zore,
lučke svetle, ki še ne spijo.
Da novo jutro bi zbudilo…
žar. Naj nosi ga igriv nasmeh.
In ko bo z njim ves svet prekrilo,
zasejal bo tisoč sonc v očeh.
Maj 29th, 2007 at 10:53 popoldne
Dober večer, Vilinček!
Najbolj pridno bitje, kar jih poznam.
Lep dan, jutri in še lepšo noč danes, ti želim!
Maj 29th, 2007 at 10:58 popoldne
Hvala Dominika za obisk in tople misli.
Nisem vedno pridna, včasih tudi malo žleht in nagajiva… ampak ne iz hudobije in še to: nihče ni popolen
Nočko in naj bodo tudi tvoji dnevi s soncem obsijani!
Maj 30th, 2007 at 8:09 dopoldne
No, ta je pa prava za dobro jutro in lep dan…
Hvala ti zanjo.
Objem v dan, neikka.
Maj 30th, 2007 at 8:22 dopoldne
Tebi hvala Neikka, ker me obiskuješ in bereš.
Vračam objem in s turbo brzino na vsakodnevne obveznosti, danes bo napet dan.
Maj 30th, 2007 at 10:57 dopoldne
..pesem je zanimiva tudi po nazaj…maksimalno lep dan vsem!
Maj 30th, 2007 at 11:08 dopoldne
Hvala “id” za obisk na moji strani, me veseli.
Ja, pesem je bila spisana pred kakšnim tednom. Takrat se je ravno nizal moj sonetni venec in nisem hotela motiti zaporedja.
Vmes so se rodile še nove pesmice… in sem jo komaj sedaj oddala na svoj blog.
Še kar nekaj starega materiala je, zato pač malo kombiniram. Hvala!
Bi te obiskala, pa ne vem, če imaš svoj blog…
Maj 30th, 2007 at 11:40 dopoldne
Vilinček ali ti tudi kdaj spiš ali samo prečudovite pesmice pišeš? Glede na to, da jih objavljaš kot po tekočem traku… kar je pohvale vredno! In če želiš izvedeti, kako te resnično občudujem sama, prileti na mojo srtan, ker sem zopet morala nekaj čivknit!
Maj 30th, 2007 at 11:45 dopoldne
Hvala čivka, hvala za lep sončen dan
Priletim takoj, ko bom lahko. Ravnokar so navalili name z nekim delom in moram dokončati… A se kasneje oglasim…
Objem od Vilinčka!
Maj 30th, 2007 at 3:34 popoldne
He he, samo nisi prebrala pravega posta
poiskusi še enkrat 
Maj 30th, 2007 at 3:46 popoldne
Ne vem Čivka. Oprosti mi za danes, bom jutri skušala poiskati.
Hvala ti za vse!
Maj 30th, 2007 at 5:39 popoldne
Če bi mi nekdo rekel, da te naj opišem, bi uporabila tvoje besede:
S svetlobo misli prepletene,
predaja tople njih poklone.
Tako nekako se počutim ob tebi, tvoji poeziji… Tudi če pridem in se zgolj sprehodim, se me dotakneš… In fajn mi je! Takih dotikov ni nikoli dovolj, se mi zdi…
Imej lep večer. Moj bo. Gostuje kranjsko gledališče z Županovo Micko. Spet ena izmed zvrsti za mojo dušo. Kaj češ? Tega ni nikoli dovolj, še manj preveč…
Objem v večer, Lucija
Maj 30th, 2007 at 10:03 popoldne
vilinček,
enkratna si.
Maj 30th, 2007 at 11:50 popoldne
Pozdravljena Lucija! Mislim, da je gledališka predstava že mimo in najbrž bomo jutri brali o njej.
pokukam k tebi. Hvala ti za toplino, ki mi jo daješ.
————————————————————————————-
Tudi tebi Vlatka, še enkrat. Danes je malo pozna ura…a jutri pridem na vajin blog oz. na vse tiste, ki jih vsak dan obiskujem.
Nočko in lepe sanje vama želim … pravzaprav vsem, ki me berete…
Maj 31st, 2007 at 1:35 popoldne
Weeee,
spet nisi zadelaaaa!!! išči http://civka.blog.siol.net/2007/05/30/kam-grem-po-hrano-za-svojo-duso-k-vilincku/
Maj 31st, 2007 at 1:48 popoldne
hvala! Nisem še brala, pa kljub vsemu hvala!
Kje se je to skrivalo? Kadarkoli sem kliknila na tvojo stran. Se mi je vsakič odprla, le tvoja poezija. In mislila sem, da se tu zadeva konča… Očitno sem izpustila že marsikaj… Nič še enkrat prihajam na tvojo stran…
Uživaj!
Junij 1st, 2007 at 10:03 popoldne
vilinček,
poslušaj sedaj svojo pesem…, vedno se besede nanašajoo na koga ali kaj
Ko tema se čez nebo spusti,
v nederjih še vedno bije…
Ker se vanj ujele so oči (v nederje)
v jutru, upanja zasije…
S svetlobo misli prepletene,
predajajo tople jim poklone. (bnederjem)
V naročje nam so položene, (misli)
še preden zadnjič v noč utone.
Sledi se barvajo rdeče,
da stopijo se z deželo sanj.
In ko ponese jih do sreče,
izginejo v črni ocean. (sledi)
Neslišno dvigajo se gore,
kot pesem morja valovijo…
Utripajo vse tja do zore, (gore)
lučke svetle, ki še ne spijo.
Da novo jutro bi zbudilo…
žar. Naj nosi ga igriv nasmeh. (žar)
In ko bo z njim ves svet prekrilo, (z žarom)
zasijalo bo tisoč sonc v očeh.
Junij 1st, 2007 at 10:14 popoldne
vilinček,
saj ne da ti “hočem” soliti pamet, tvoje pesmi so tvoje in tako kot pridejo so dobre, a včasih lahko spremenimo samo kakšno besedo ali črko, pa imajo lepši zven… Pri drugih je to lažje zaznati kot pri sebi, a zadnjo besedo ima vseeo tisti, ki piše pesmi…Tako je vsaj mene naučil moj metor, moj prijatelj: Marjan Tomšič.
Junij 1st, 2007 at 10:15 popoldne
vilinček,
sorći za “n -je”, ki mi jih tipkovnica kar požre
Junij 1st, 2007 at 10:34 popoldne
Da novo jutro bi zbudilo…
Kako lepo je to povedano. Pesem, ki dobi svojo aorto. Prima!
Junij 2nd, 2007 at 9:04 dopoldne
*Pucca:
Hvala za obisk. Aorto praviš? Tisoč sonc v očeh…mišljene so iskrice v očeh…nekoga, ki je srečen…
Hvala, lep dan ti želim
Junij 2nd, 2007 at 9:16 dopoldne
*Vlatka:
Že v spodnjem sporočilu sem ti napisala, da me sploh ne moti, če se potapljaš v moje pesmice. Še v čast mi je.
Jaz sem resnično čisti samouk, kar se tiče pisanja poezije in se komaj vklapljam. Zato, pravzaprav ne vem za vsa pravila. Sicer ti poezija pušča ene odprte možnosti, da se lahko tudi igraš na več načinov z besedami. Je pa dobro videti vse poglede. No, ti si mi predjavala svojega. Bom pa še jaz razložila svojega, zakaj moja pesem tudi teče na tak način…
Ko tema se čez nebo spusti,
v nederjih še vedno bije… (nederja so za sebe pojem)
Ker se vanj ujele so oči (v njega - v osebo, ki ti daje upanje)
v jutru, upanja zasije…
S svetlobo misli prepletene,
predajajo tople jim poklone. (njegove misli- predajajo poklone očem)
V naročje nam so položene,
še preden zadnjič v noč utone.
Sledi se barvajo rdeče,
da stopijo se z deželo sanj.
In ko ponese jih do sreče,
izginejo v črni ocean. (nekoga)
Neslišno dvigajo se gore,
kot pesem morja valovijo…
Utripajo vse tja do zore, (lučke… lahko so to tudi osebe)
lučke svetle, ki še ne spijo.
Da novo jutro bi zbudilo…
žar. Naj nosi ga igriv nasmeh. (njega)
In ko bo z njim ves svet prekrilo, (z njegovim žarom)
zasijalo bo tisoč sonc v očeh.
In to je moja razlaga, če je dobro, pa ne vem! Iskreno povedano… mogoče se je loti še kakšen strokovnjak. Poezija je pač mešanica vsega, in pač skače malo sem in tja
Hvala!
Junij 2nd, 2007 at 11:19 popoldne
vilinček,
vsekakor,
) in v pesmih je dopustna ogromna svoboda, imaš prav in to edino šteje. (Sem se pač preveč zagledala vajo in jo razumela po svoje, hi, hi̷ 
saj jaz tudi pišem odštekano, kar mi pride, in res je, samo ti veš, kaj si s pesmijo mislila. In v redu je kot je..jaz sem jo pogledala malo drugače. Saj tudi sama ne poznam pravil, a kot sem ti napisala, lepo je, če veš zakaj se gre. (Pri meni se ne
Ne glede na zgoraj opisno, je pesem čudovita.
Junij 3rd, 2007 at 11:11 dopoldne
Nič hudega Vlatka.
Vsak pač občutenja doživlja na svoj način. In tudi prav je tako. Ker če želiš ali ne želiš v vsaki pesmi avtomatsko vpletaš svoja čutenja in svoja zaznavanja.
In hvala za mežikeca
ti ga vračam nazaj