Nocoj!
Prihaja mrak,
spet zrem v zaton…
Ne vem zakaj?
A znova v sebi
čutim te močno.
Vsak moj korak,
omamni vonj…
me vodi tja,
kjer v zlatih barvah
zliva se nebo…
Še vedno sem
in ti z menoj…
Ne glej nazaj!
Kot silni veter,
se zvrtim do sanj…
V tvoj objem,
želim nocoj…
do dna srca,
da se v ljubezni
dvignil bi nov dan…
Žito in plevel.
Sprejmimo raznolikost,
ker smo splet vsega.
Kadar žanjemo,
ne iščimo popolnost.
Popolnosti ni!
(Inspiracija Neikka)
Naj upanje nikoli ne zamre!
Naj upanje nikoli ne zamre!
Ko se dotakneš koščka sreče,
odpirajo se vrata ječe,
kjer izgubljen si taval
v noč in dan;
da bi začutil toplo dlan,
ki v jutro
ti pričara lepe sne…
Naj upanje nikoli ne zamre!
Ko dvigaš krila nad oblake,
brišeš težo in napake,
ki bolj in bolj
so stiskale te k tlom,
srce ti vlivale v beton;
z okovi vpet
si bil le duh zemlje…
Naj upanje nikoli ne zamre!
Ko črpaš si moči življenja,
rojeva sonce se stvarjenja,
ki počasi
v tebi se razžarja;
kakor, da bi svetla zarja,
se razgorela
čez nebo teme…
Naj upanje nikoli ne zamre!
Dodala sem internetno stran “drmagnuma”, kjer se nahaja odprto pismo slovenski javnosti in ministerstvu za zdravje.
Če je že pesem upanja, pa naj to tudi v resnici bo!
http://drmagnum.blog.siol.net/2007/06/13/odprto-pismo-slovenski-javnosti-in-ministrstvu-za-zdravje/
Imej življenje rad…
Če bi rekel,
naj odidem.
Če bi rekel,
naj že grem.
Preden s soncem
v mrak zaidem,
razprla tople žarke
bi očem…
Da prekrije
jih milina.
Da poboža
jih nasmeh.
Nočem
trpkega spomina,
le drobnih
svetlih iskric v nočeh…
Naj prinesejo
le srečo.
Naj prinesejo
pomlad.
Ne prižigaj
črno svečo.
Prekratko je!
Imej življenje rad…
Vstopi! Ne boj se!
Dajem ti svoj svet,
saj v sebi nosim ga
že mnogo let;
tisti čarobni svet,
ki me poji…
tisti , ki mi zapušča
toplo sled;
nemir prebuja se,
ko širim ga
čez modri pajčolan…
kot moj pogled,
ki ob vizijah
svetlih zažari…
kakor, da razpiral bi
najlepši cvet,
sladko čašo
v medici hrepenenj…
tako iz sna
prebuja se poet;
ker plava v meni
že od vekomaj…
in ko začutim:
Vem! Je čas za let…
Dišiš mi…
Dišiš mi…
Četudi jutri ali le spomin,
tvoj vonj me spremlja skozi nemo noč.
Zaznavam ga… vsa tista silna moč,
je nežno segla vame do globin.
Dišiš mi…
Močneje in še lepše kot jasmin.
Nočem, da se razblinil bi v nekoč!
Omamlja me… in vsak dotik je vroč,
ko veješ iz oddaljenih sipin.
Dišiš mi…
V naročju mesečine plavam z njim.
Vem, daleč si… a ne odhajaj proč!
Naj vpije vame njega se pramoč,
ki me poji… da znova zadehtim…
Dišiš mi…
Pride noč, pride dan…
A se kdaj vprašaš,
kam vodi te pot?
A kdaj pomisliš,
kje tvoj jaz
se kali?
Misel odplava…
si tu in povsod;
tvoja postava,
tvoj obraz,
tvoja kri…
A se kdaj vprašaš:
Zakaj sploh živiš?
A kdaj pomisliš,
mar res bog
je v ljudeh?
Se duša odpira,
ko ves zacvetiš…
čut ne izbira;
pride jok,
pride smeh…
A se kdaj vprašaš,
kaj polni srce?
A kdaj pomisliš,
od kod moč,
ko si sam?
Sonce si dneva,
spet luč si teme…
čas tvoj odseva;
pride noč,
pride dan…
Samo nasmeh je to…
Samo nasmeh je to, kar potrebuješ.
Samo nasmeh je to… in spet svetlijo
se oči. Kakor žarki se iskrijo,
ko sojem sonca v novi dan zapluješ…
V novi dan, ki lahno ga obuješ,
da te ponese sreča… In lebdijo
tvoje misli. Čarobno melodijo
ti igrajo… Ker znova tja potuješ,
kjer se rojevajo najlepše pesmi…
V daljni svet, čez pisane poljane;
naj nosijo po poti te nebesni…
Kjer vsak dotik z dotikom se vname;
kjer se korak s korakom… levi desni
z utripom zvena dvoje src ujame…
