En droben sonet

(sonet za vas…)

 (glasbena podlaga: Katie Melua - Nine Million Bicycles)

Namenjam vam pesem, en droben sonet.
Je brez razloga,  kar nekaj me žene.
Besede preproste… nič zapletene,
iz srca vznikle, kot traniški cvet. 

Ko duša zapleše, prelep mi je svet.
Kapljica vsaka, me nežno odene. 
Kar čutim v sebi… mora iz mene:
Naj sonce vas greje in ne le komet.

Ker ste ob meni, prijatelji moji.
kot žarki ste dneva in zvezde noči.
Če mi spodrsne, že tu so povoji…

celijo se rane, nič več ne boli.
Toplina me greje… Kot na prisoji,
metulji lovijo se v moje oči.

Kako naj te povrnem?

“Prijatelju v zadnje slovo… Le mirno spi.”

(glsbena podlaga: Leanne Rimes  -  Amazing Grace)

http://www.youtube.com/watch?v=iT88jBAoVIM

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Prekratke roke so,
ko v solzah noč bedi.
Dovoli mi vsaj to, da z glasbo te ogrnem…
da segla bi v nebo,
kjer tvoja duša spi…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Le kaj naj tvojim dam,
neslišen je tvoj dih.
Dovoli mi vsaj to, da okno jim odgrnem…
ker drugega ne znam,
naj poje jim ta stih…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Da videli bi te,
utrinek… droben sij.
Dovoli mi vsaj to, da zvezdo ti utrnem… 
 tam tvoje je srce,
iz kapljic se rodi…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Ko tvoj korak je nem,
ker kliče glas višin.
Dovoli mi vsaj to,  da krila ti razgrnem…
ostane naj tvoj zven
in lep prelep spomin…

********************************

Ta pesem je zate, dragi prijatelj in za tvoje drage, ki danes točijo solze za teboj… 
Bolezen ti ni prizanašala in ni ti uspelo v popolnsoti užiti svojega  življenja… čeprav je bilo tvoje srce izredno toplo in široko.
Naj ti bo vsaj na drugi strani lepše.  
Premalo smo se zadnja leta družili… a kot, da bi slutil si prišel prejšnji teden na klepet.  Hotel si nekako iz sebe vreči še zadnjo težo.  
 Hvala ti!  Nekdo te čaka tam.
Tebi in tvojim dragim, sem pripela drobno zvezdico na nebu… v njej utripaš ti in tvoj zven.

Neskončna zgodba (haiku)

Več zgodb, več resnic.
Več oči, več pogledov.
“Ne sodi… ne veš.”

In moja zgodba?
Je neskončna in svetla. 
Rada vas imam!

Na ta refren… (rubaiat)

(glasbena podlaga: Bob Marley - Don’t Worry, Be Happy)

Mar kdo, že jokal je na ta refren?
Ujet v tišino duše in ves nem.
V ritmu glasbe, ki vrti se v noč…
Zakaj, s solzami barva se jesen?

V ritmu glasbe, ki vrti se v noč…
Najraje, bi odplesal daleč proč.
A, ko uzreš pred sabo svet prelep…
Ne, danes. Ne, jutri. Morda nekoč?

A, ko uzreš pred sabo svet prelep…
počasi, se razpira majhen cvet.   
Vsak droben žarek se v srce spusti,
da lahnih kril, bi dvignil se poet.

Vsak droben žarek se v srce spusti…
in v soncu znova sijejo oči.
A, zakaj se joče… na ta refren?
Ne vem? A,  jutri bolje bo… se zdi.

Le za tvoj “abraham”…

prijatelju  ”zelo dobremu pesniku”  iz vsega srca…

(glasbena podlaga: UB40 - Kingston Town)

Se v krogih vrtimo,
ujeti v ta svet.
V sanjah lebdimo…
***
kot ptice za let,
gladimo si krila…

Le kakšna nas sila,
odnaša naprej?
Utripi smo bila…
*** 
na poti brez mej,
ki duša ga riše…

Da čas ne zabriše,
del naših življenj.
Naj se zapiše…
***
iz tvojih se ven,
gradijo gradovi…

Zanamci rodovi,
mar slišite glas?
Iz zemlje okovi…
***
ne vežite nas,
ker pojemo pesem…

Obraz ni več resen,
okroglo končam.
Korenček in česen…
***
(drugače ne znam)
Le za tvoj “abraham”… 

Veliko, veliko sreče v tvojem življenju… 
 

Ne briši mi solz…

 (Celine Dion - Pour que tu maimes encore)

Ne briši mi solz, ko bom znova jokala.
Na tla izsušena naj kaplje pršijo…
Vse ti povem… Le zakaj bi molčala?
Najlepše utrinki v njih se rodijo.

Ne briši mi solz, ko bom znova jokala.
Lovila stopinje, po rosni bom travi… 
In nemirno srce, bo vso dergetalo,
ko v tvojem objemu se čas mi ustavi.

Ne briši mi solz, ko bom znova jokala.
Po svetlih laseh, me nalahno pogladi…
Ko glasba bo nežna… sanjava igrala,
ujemi v dlani, si svoj košček pomladi.

Ne briši mi solz, ko bom znova jokala.
Ljubezen naj plava, v rdečih kristalih…
Stopila bom nanje… kar brez obuvala:
Želim si  občutkov, velikih in malih.

Ne briši mi solz, ko bom znova jokala.
Le mehko poljubi, na ustne me vroče…
Da iz njih si izvirov, bom dušo oprala,
ker vsebi globo…  še vedno se joče.

Zakaj se tihotapiš?

(glasbena podlaga: Grayson & Wonfor - Sound of silence)

Zakaj se tihotapiš?
Znova si na moji srčni strani.
Ne dovolim si več,
da sežeš mi tako… tako globoko.
Vse divje reke sem preplula, 
še morje bi široko…
A, kako naj? Povej?
Ko moja duša tvoje se ne brani.

Kako? Povej? Zakaj, nocoj, 
mi solze tečejo po licu?
Zakaj v objemu toplih morij,
rdečijo se korale?
Še vedno polna upov…
zrem na drugo, lepšo stran obale.
Zakaj se ne ubranim ti?
Zakaj sledim ljubezni klicu?

Ne dovolim si več!  
Ker ubijam želje si in ves ponos.
Ponos?  Že davno…
davno izgubljen je, v množici besed. 
Ne nisem! Bila nikoli nisem,
hladen kamen ali led.
Še gori v meni čustev svet…
Čeprav raztrgan in pa bos.

In otrok v meni še kljubuje,
ker noče zase bolečin.
Me sodiš? Nihče si ne želi,
spopadati s to gospo.
Vsak zase, le srečo vabil bi
na svojo stran. Nikoli njo!
Zato pripnem si zlata krila,
da v žarkih sonca zableščim…

Če kdaj osamljen boš in svet bo prazen
tvoj…  zazri v besede se, ki spletam jih
nocoj… Veš, le zate pišem tale stih.
Izbriši žalost si in vso bojazen…

“Ostal bo most srca… dotik prijazen!”

Četudi se prižge, le neopazen
soj… četudi čisto droben le prepih
bo moj… ogrel ti dušo in glas bo tih.
Lahko sva blizu si, morda narazen…

“Ostal bo most srca… dotik prijazen!”

In če ti kdaj izrečem kaj… za kazen!
Le otrok občutljiv, se malo kuja.
Ker včasih trma sem, kot tok trifazen,
ki znova nagajiv nasmeh prebuja…
In spet polna čustev… Intuziazem?
Ne vem! Morda si blizu ali tuja…

“Ostal bo most srca… dotik prijazen!”

Odsevaš v čas…

» pesem Za Pucco«

(glasbena podlaga: Conjure one – Beyond being)

Med peščene viharje,
me vodi tvoj glas…
ko vrtinči se s peskom,
božansko telo.
V izginulih svetiščih,
je ples bajader,
ki iz src propilejev,
oznanjajo dan…

***

Za nebesne ključarje,
odsevaš v čas…
med sijajem in leskom,
jasni se oko.
V neskončnih krožiščih,
le ena je smer,
ki v naročju Morfejev,
te pelje do sanj…

********************************************

Mi dovoliš poet?
(sonet z refrenom)

(glasbena podlaga: Bryan Adams - Heaven-acoustic)

Mi dovoliš poet… v tej tihi noči,
da se oprimem tvojega opasja?
Z viharji božala bi zlata klasja,
kjer dvigajo se z njimi ognji vroči…

Samo nocoj, letela bi v brezčasja…

Mi dovoliš poet… “Nikar ne joči.”
med srčne dveri tvojega palasja,
kjer solz rokavi zliti so v soglasja?
Naj nosijo tokovi me deroči…

Samo nocoj, letela bi v brezčasja..

Mi dovoliš poet…  da v soj očes,
ujamem in užijem vsa okrasja,
ki v plamenih širijo se do nebes?
Lovila se bom s čuti blagoglasja…
“Ne boj se! Ne bom ti ranila peres.”

Samo nocoj, letela bi v brezčasja…

******************************