Je z mojim poklonom
(prosta poezija - rime)
glasbena podlaga: Jim Brickman-The Gift
http://www.youtube.com/watch?v=2HJiL6OerCI
(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)
slika: Stanka Golob
(ples)
Iz mehkega puha ti šivam odejo.
S peres, ki jih nosijo angelska krila.
Z biserno roso posula sem mesta:
Naj se svetlijo na tvojem telesu.
Da te ugledam v vsej sončni svetlobi,
ko legla bom k tebi … v posteljo vročo.
Med želje medene,
povzpnem se čez stene,
ovite v liane pod tvojim balkonom.
Morda te dosežem, prestopim to mejo.
Kot Romea k Juliji vleče me sila.
Za nama se vije zvezdnata cesta:
Spet najdeva skupaj se v pravljičnem plesu.
Mar sebe zdaj rišem v fanta podobi?
Ne. Malo le sproščam si dušo pojočo.
Še bolj pa nagajam,
ker spet te osvajam
in čakam nestrpno te z modrim balonom.
Da dvigne me k višku tvoj zrak, ki me greje.
Ker vsa sem peresa v odejico všila.
Ostala brez njih sem, a z istega testa:
Ne iščem se v koncu … ne iščem v slovesu.
Pa vendar le misel … že v tvoji sem sobi.
Darove ti nosim za srečo bodočo.
Naj k sebi te vzame,
poljub ta ujame…
Ker v njemu ljubezen je z mojim poklonom.
***
Kje si Romeo?
(haiku)
Zakaj smo danes
Julije trubadurji?
Kje si Romeo?
(Plečnikovo stopnišče Ponikve na tolminskem)
Če mi nagajaš,
ti vedno vse oprostim.
Dobro veš zakaj…
Nikoli nisem
le jaz … še si ob meni.
Vem, ker te čutim.
V mojih očeh se
svetijo jasne noči.
Naj te doseže.
****************************************
nadaljevanje:
(v prepletu BIN in VILINČEK)
Pokrijva se skupaj s to čarno odejo,
naj naju božajo mehka peresa,
biserne kaplje naj nežijo svilo,
voljno krog bokov se tvojih ovija.
Žarim, da bi svetil na tvoja križišča,
najdi me tam, kjer se rjuhe mečkajo,
pokloni mi mano,
sveže nabrano,
ne mudi se več, že polnoč odzvanja.
Stisni se k meni, pogási mi žejo,
vrata odpri mi v tempelj telesa,
ne boj se ljubezni … nisem slepilo,
naj v mojem objemu srce ti razbija.
Najdiva skupaj vsa svoja medišča,
pojdiva po poti v popolno predajo,
v bleščeče višine
in v temne globine,
pustiva življenju čar valovanja.
Iz puha sva stkala najnežnejšo prejo,
vrtiva se v ritmu čarobnega plesa,
kri je vzkipela … prebila bo žilo,
Bakh svoji novi zmagi napija.
Ostániva skupaj v zavetju svetišča,
pustiva naj orgle nad nama igrajo,
trdna obljuba
se stke med poljuba,
skupaj ostati do večnega spanja.
Sezula sem čevlje, ko plezam na vejo,
ker nočem oskruniti krošnje drevesa.
Da se s čarobnih bi sanj ne zbudilo
in ne razblini se ta harmonija …
ki veže me k sebi … topolina ognjišča,
ta plamen svetlobe, ki sveti v naju.
Preveč mi je ljuba,
ta glasba keruba:
Mar on je v tebi, mi v soncu se klanja?
Ker z njim bi žela tešiti si žejo,
plesala po zarji bi kakor princesa.
Da v jutro bi jasno se v srcu vedrilo,
dveh tokov bistrina se v enega zlije.
Naj čutim v sebi vsa tista vrelišča.
ko išče ljubezen kotičke si v raju.
Ta večna obljuba,
v zapisu poljuba:
Neskončna, brezčasna so nje potovanja.
Iščem te, Jazon, svojo Medejo,
v ritmu strasti in divjega plesa,
bodi moj kremen …, jaz bom kresilo,
iskra iz naju naj nova zasije.
Bodiva začetek … otroškega vrišča,
naj najin bo svet objem direndaju,
za nove rodove,
rodiva bogove,
da najina bodo nosili spoznanja.
Dvigujejo misli se tja k empireju;
kjer roka božanska odpira nebesa.
Nočem kremena… le nežno kot svilo,
naj dlan me prižema in k sebi zavije…
Da kam ne zatavam … zaidem v blodišča.
Naj čutim toplino… spet najdem se v maju.
Med žarke njegove…
Ne iščem okove.
Pred mano razteza se magična planja.
Naj moje te želje preveč ne potrejo,
naj žalost ti duše preveč ne pretresa,
kot moški pač iščem življenja vodilo
ne plavam na krilih sanj - iluzije.
Moder kot cvet je planinskega svišča,
globok kot je noč, ko luna je v mlaju,
želim te peljati,
k bodočnosti zlati,
po poti odpovedi in darovanja.
Če vrata se k soncu ponovno odprejo;
mi žalost ne vzame duha in telesa.
V sebi zaslišim spet pesem premilo,
prevzame me glas in nje zven melodije.
V lok se povežejo naju stebrišča,
soj mesečine zasveti se v glaju,
ko skupaj drsiva
premočno želiva
ker čustva zarišejo smer potovanja.
Najini stebri se več ne podrejo,
ne boj se neurja, vulkanov, potresa,
prej se bo morje v vesolje izlilo,
kot najina sreča se v kosce razbije.
Vem … kot otrok sem, ki polni prgišča,
s peskom, da zidal gradove bi v gaju,
globoko verjamem …
v naročje te vzamem,
z nežnostjo angelskih kril prhutanja.
Pride kdaj dan, ko poti se zaprejo,
pogled mi zastrla je siva zavesa.
A kmalu zavem se, da znova zjasnilo
nebo se v očeh bo, ko sonček zasije.
Kot bi me nosil korak čez melišča.
poti nesigurne pred mano mencajo
A spet se ujamem
le breme si snamem
ko jutra mi lepša življenje oznanja.
Poti bom odprl, da žarki prispejo,
zaveso odstrl, ki skriva nebesa,
neurje bo vse svoje vode izlilo,
na soncu Vilinček si krilca umije!
Ne išči več zase si zaklonišča,
vstopi na vlak, ki zapušča postajo,
z njim se odpelji,
ne upiraj se želji,
srcu zaupaj, ki v dalj te priganja.
Mar kdaj me še k sebi bo vzel Dulčinejo?
Le komu razgaljam vsa svoja čudesa?
Mar klic si viharjev? Si sapic blažilo,
ki v blagosti svoji lepot mi razkrije?
Me voziš v kupeju razkošja in blišča
da vsi ti dragulji se name podajo.
K ljubezni me pelji
in mehko postelji
v vsej radosti njeni mi duša zasanja.
Zdaj Rosinanta pošiljam v rejo,
vetrni mlini mirijo kolesa,
Sančo si kuha obilno kosilo,
čas je, da vitez ljubezen užije!
Ne bom te popeljal v mestna središča,
med hiše lažnjive kjer čustva golj´fajo,
pod lipo zeleno,
oba bova eno,
v času ljubezni, v času le … spanja!
***********
Priložene slike so znova delo zlatih rok
STANKE GOLOB
Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja specifična
tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.
Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,
do 9.1.2009
naslov slike: obvezna smer in avtorica Stanka Golob
Likovna dela Stanke Golob izžarevajo nemiren, ustvarjalen duh, ki vedno znova išče nove izrazne možnosti in odkriva nove motive v svojem likovnem delu. V svojem opusu je izoblikovala kar nekaj tematskih in izraznih ciklov, ki pa jih praviloma ne zaključi, ampak na njih dela vzporedno. To so predvsem krajine za katere najde motive ob Bači in Soči, pa cikel povsem abstraktnih kompozicij in cikel kompozicij, ki slonijo na vizualnih prevarah. Nekaj posebnega pa je cikel umetniških objektov, pri katerih se poigrava z zrcali, ki ustvarjajo navidezne prostore in vizualne učinke. Sedaj raziskuje možnosti, ki jih nudi steklo, ki omogoča kompozicije v več slojih in vključuje tudi svetlobo in sence.
Pri krajinskih motivih zasleduje dva cilja, upodablja značilnosti domače pokrajine, ali pa krajinski motiv le izraža lirska razpoloženja. Spet v drugih primerih realno krajino spremeni v nadrealni prizor tako, da vključi abstraktni element. S tem pri gledalcu vzbudi slutnje in asociacije, da slika kaže nekaj več kot je videti na prvi pogled. Pri povsem abstraktnih motivih pa je pomembna predvsem uravnoteženost kompozicije in harmonija barv in tonov. Pri Stankinih slikah pa je tudi abstrakcija povezana z naravo, kadar osnovni motiv najde v vzorcih na prodnikih. Čeprav najdeni motiv likovno predela in ga kompozicijsko umesti v slikovni prostor, ostane z naravo povezan tudi tako, da je na sliki iz enakega materiala kot v naravi – iz kamnine.
Slike in objekti, pri katerih uporablja steklo, ogledala in svetlobo se le na videz oddaljujejo od drugih tem in motivov. Navsezadnje je glavna sestavina stekla kremenčev pesek; prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lom svetlobe in zrcalne podobe na njeni površini. Vsi ti elementi so v teh umetniških objektih uporabljeni na nov način, tako da ustvarjajo zanimive vizualne in likovne učinke. Gledalca presenetijo s kubistično razčlenjenim prostorom in simultano pomnoženimi pogledi na motiv.
Slikarsko ustvarjanje Stanke Golob je že toliko poznano, da se zdi kar odveč omeniti njeno specifično slikarsko tehniko slikanja s peskom. Tehniko, ki jo je sama razvijala, obvlada skoraj do virtuoznosti. V slovenskih rekah in potokih je uspela najti pesek v bogati paleti barvnih odtenkov, ki ji omogočajo pretanjeno barvno in tonsko niansiranje, s katerim dosega lirska razpoloženja krajin, kot tudi duhovno izraznost abstraktnih vsebin.
