Tudi pesem je ljubezen (prosta poezija - rime)
Sreda, Marec 25th, 2009Tudi pesem je ljubezen
(prosta poezija - rime)
Amy Winehouse - Will You Still Love Me Tomorrow?
http://www.youtube.com/watch?v=Y_r-b8vbK48&
(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)
(slika: avtor neznan oz. noče biti javen)
Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje dar.
Vem,
ker kapljice sem brala,
vtisnila jim sonca žar.
Iz globine v noč so vrele,
v dan so risale nasmeh.
Tisto kar ti čas poklanja,
našel v svojih boš očeh.
Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje gral.
Vem,
ker vsak nebeški biser
polni čudežni bokal.
V njem so želje svetlih misli,
sreča tvojega neba.
Tvoja večnost in brezmejnost,
ko dotikaš se srca.
Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje glas.
Vem,
ker vsak njen šum in sapa
kot poljub je na obraz.
V prebujenih nežnih čutih,
dviga se opojev čad.
V harmoniji čistih zvenov,
našel svojo boš pomlad.
********************
Zanimive in posebno lepe misli, utrinki in poezija mojih prijateljev,
ki so nastale naknadno med komentarji tega bloga:
Bluerose pravi:
Marec 26th, 2009 at 6:43 dopoldne e
Naj te pesem ljubezni spremlja povsod in vedno….
In naj jutro, ki se prebuja,
rodi čudovit sončen dan,
če ne na nebu, pa v naših srcih in naših dušah …
bin pravi:
Marec 26th, 2009 at 2:27 popoldne e
Kdo je kdo v tem večnem plesu,
Kdo je kovač, kdo kos železa,
kdo se odziva, kdo ga dreza,
kdo je grča v gladkem lesu?
Ni ljubezni brez pesnitve,
čeprav je pesem brez besede,
ne zraste stih iz sovraštva bede,
pesem ne trpi žalitve. Obe sta eno, … ali nič !
Ljubezen pesmi - seme zrelo,
pesem je njeno - razodelo,
poet v srcu - čuden ptič.
vlatka pravi:
Marec 26th, 2009 at 9:36 popoldne
Moj svet
je čist
in je sladak
Vsak dan mi
sonce sije
ne pokrije
ga oblak
Naj tudi vam
ga srce nosi
zanj ljubezni
čiste
prosi
Vas osvetli
in vam
obraz
obžari
v lepoti
srečiVlatka K., 26. 03. 09, 00.02
VILINČEK pravi:
Marec 26th, 2009 at 11:45 popoldne
Kdaj življenje preobrača,
se v čisto drugi smeri.
Ni železa za kovača …
pa čeprav le v dobri veri,
se kovati on nameri,
ker se dobro z dobrim vrača.
A kdaj vrata se zaprejo.
Kdo ves strt stoji za njimi.
Lepe sanje se podrejo.
Kot ostal bi v hladu zimi …
ali pa zajet v plimi,
kjer valovi ga načnejo.
Treba mu je dati roko,
čista misel naj ga brani.
in ponese v mirnem toku …
ga odžeja in nahrani,
da rešitev tam na dlani,
bi se našla mu ob boku.
Sonce v jutro naj posije,
mu izbriše vsa trpljenja;
solza žalost vso izlije,
k novim upom naj se vzpenja.
Da mu luč bo dar življenja,
ki se k sreči znova vije.
~ nagajivka ~ pravi:
Marec 27th, 2009 at 11:48 popoldne e
LJUBEZEN JE …*
Ljubezen je …
ko nam nasmeh
rano jutro podari,
da bi lahkó …
o, da … da bi
morda še jaz
in ti in vsi …
v dežjú in soncu
in meglí,
ga še komu pokloníli,
mu pričarali okras.
Z njim zasije
vsak obraz,
odpiráje vse poti.
Da b’ ta večna -
močna sila
nas preprostosti
učila,
tudi v mraku,
neuničljiva,
z novim upom
vselej klila,
skoz’ nasmeh,
neotipljiva,
čimveč src
se dotaknila.
*
Ljubezen je …
ko se misel
v nas prikrade,
noč naséli,
da b’ lahkó …
o, da … da bi
morda vsi
in jaz in ti,
s čisto, jasno,
dan začeli
in še s kom jo podelili,
v družnem času,
ki zbližuje,
izlite misli namnožili.
Da b’ ta večna -
močna sila
nam življenja
bogatila,
v mislih se,
nerazložljiva,
zibala
neizrekljiva,
vse trenutke,
ko nas spremlja,
objemáje
napolnila.
*
Ljubezen je …
pridih pomladi,
ki Življenje v nas
obuja,
da b’ lahkó,
o, da … da bi
morda še ti
in jaz in vsi,
jo v sebi trajno
oživili,
čarni svet
zaznav in čutov
v nje opojen
draž ovili.
Da b’ ta večna -
močna sila
v nova jutra
nas budila,
neulovljiva,
neminljiva,
bi v očeh se
nam iskrila,
nesebična,
vseobsežna,
s snom realo
dopolnila.
*
VILINČEK pravi:
Marec 29th, 2009 at 2:19 popoldne e
(natalo na strani: Aleks)
Lenny Kravitz “Believe me”
http://www.youtube.com/watch?v=zLDIcIrZO8Y&feature=related
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi …
spet po sredi,
urejeno,
v svoji zmedi,
zamegljeno…
In ne mine
niti ura,
med spomine,
z mola - dura,
toni jasni,
nova slika;
včasih glasni …
že umika
se med tihe,
mehke, nežne
veže stihe
komaj bežne,
v obleki,
znova gola …
nemi jeki,
spet se rola,
v polni moči
do doline
solze toči;
spet v višine …
vse do sonca,
žar veselja,
tam brez konca …
ni povelja,
ne ukaza …
Iz navade?
Mar del jaza?
Polna nade,
novih upov,
brez modela
in kalupov
ti bo pela…
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi,
spet po sredi …
itd… 
vlatka pravi:
Marec 31st, 2009 at 10:09 popoldne e
Dala bi ti rožo,
pa obrneš stran
pogled.
Dala bi ti roko,
pa skriješ
jih v žep.
Zapela bi ti pesem,
a poslušati
nočeš več.
Zato le objemem te,
ne moreš od
mene preč.
Vlatka K., 29. 03. 09, 20.01
VILINČEK pravi:
April 2nd, 2009 at 11:03 dopoldne e
(nastalo na eho-bitu)
Nisem kriva, nisem kriva!
Da sem danes manj jeziva.
V večnem mestu sem počila,
MIJAU v čast se poklonila
Vam speljala sem plesalca.
Vzela si ga kar za talca.
Ga ugrabila … zvrtela,
Sem kaj hudega počela?
Živega nazaj vam nosim,
da še kdaj si ga naprosim.
Tak ni plesal še nebeden,
Je vilinček čisto zmeden.
*
Tota mala nekaj draži,
tukaj skače in se važi.
Pač kdaj piše domišljija
in igriva melodija.
——————————————
Swing Time - Rogers and Astaire
http://www.youtube.com/watch?v=mxPgplMujzQ
Kot Ginger vam zaplešem v dan
in zavrtim na EHO stran.
Sicer hitim…
Me daje »time«
A si želim,
ker swing je »fajn«
Njemu ob bok,
me vleče tok.
Korak, v korak…
Že padam v znak…
Sem mar na tleh?
Ne resno vzet.
Imam pač »peh«.
Me reši Fred.
Zvrti me v krog,
položi v lok…
Vse tja do tal,
me nosi val
in topel piš.
Me zdaj je manj?
Ubogi križ?
Ni mar mi zanj,
ko srčna glasba zaigra:
Kdo zna, pač zna
In ni mi žal,
ker to je MIJAU
bin pravi:
April 5th, 2009 at 8:17 popoldne e
BRST
Brst na koncu veje.
Nov list,
nov vrh iz njega klije.
Prešerna moč, ki
vedno,
vedno znova,
v zeleno suknjo
pusti svet ovije.
Brst na rodnem lesu.
V njem skrit je cvet
in plod
in novo seme.
Ves smisel,
cilj
in pot,
čar naše biti,
upanja
in vneme.
Brst na starem deblu.
Iz njega gnala bo
vodena šiba.
Le redko,
silno redko
umni gospodar
Jo vzame v bran,
In v rodno lego
upogiba.
Pomlad je, vse brsti!
Na mladem,
rodnem
in na trhlem lesu,
a kam,
le kam
moj brst se razvrsti …?
V tem
neizprosno čudovitem
plesu?
~ nagajivka ~ pravi:
April 5th, 2009 at 10:36 popoldne e
V sončnih svetiščih
neskončnosti vir.
Črpam in srkam
iz njega brezčasje.
Na polju brezkrajno
zlato je klasje,
ga bega vetrovje,
v brezvetrju mir.
Svetlika ponoči
se klas
v srebrnini,
podnevi se z žarki
svetlobe poji,
stapljaje se s soncem
semena goji,
da zrna zorela
bi v mesečini.
To večno sočevje,
kot drobceni klas,
v izviru zori,
da zmoglo bi dati
vse to kar šepeče mu
notranji glas. BIT bi želela
s cvetjem postlati,
nasmešek pričarati
na vsak obraz,
v temi in bedi
v izviru ostati.
