Tiho in mirno …
(Sonet)

Glasbena podlaga: Now and Then - Blackmore’s Night

http://www.youtube.com/watch?v=Ga-Ol0JOdik&feature=related

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala poezij)

Fotografija prijateljice

Tiho in mirno me nosi po toku,
da bi ne vzburkala vodne gladine.
K izvirom se vračam. Tja med spomine …
kot bi iskala se v svojem otroku.

Tisti, ki v duši se v smehu in joku
išče v globinah … spet pne v višine …
kjer bi poganjal le radostne mline;
z njimi zaplešejo kapljice v loku

ter se utrinjajo biseri mali,
ko zableščijo pod srečno odejo.
Toplo pokriti nemirni kristali,

ki se igrajo s sončevo prejo;
da bi z ljubeznijo v svet zasijali…
Bočijo vrste se v barvno alejo.

***

(haiku)

Lepota kapljic,
kadar očiščujejo
dušo in srce.

*************************************

Likovna razstava:

STANKE GOLOB: 

 ”Brda - sok in znoj”

Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.

Otvoritev razstave: sobota, 2.maj 2009  ob 16:00 uri
 

Dvorana hiša kulture:  Šmartno 38-40, Brda, Slovenija

Dela bo prestavljala likovna kritičarka Monika Ivančič.

Kulturni program: Poezije Stanke Golob

Urnik galerije:
 

četrte-petek: od 10:00 do 15:00

sobota-nedelja: od 14:00 do 18:00

Razstava bo na ogled do 26.maja 2009

*****************************************************

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

bin pravi:
April 29th, 2009 at 1:56 popoldne e

Poišči se, najdi, v svetu lepote,
čeprav na gladini rišeš obroče,
pusti globini naj gre kamor hoče,
v njej ni hudobe, napuha pohote.

Morda tu in tam se zgodijo pomote,
zdaj te zazebe, spet drugič je vroče,
srce se razneži, včasih zajoče,
v silnem bogastvu mavrične dote.

Nad lokom v prelestnem razkošju neba,
slutim odseve neskončne globine.
Tam sonce se s kapljami sreče igra,

zlatorumeno na poljih sinjine,
tam duša otroška se znova spozna,
duša na begu iz solzne doline.

 VILINČEK pravi:
April 30th, 2009 at 11:39 dopoldne e

Enrique Iglesias - Stand by Me
http://www.youtube.com/watch?v=2ocKZGAug-w&NR=1

Res ne rabimo veliko;
le beseda,
le božljaj …
pa dobimo lepšo sliko,
že na licih je smehljaj.

Za vse nas darov naprosim;
se obračam k soncu,
k luni …
Kuštravo veselje  trosim;
lep bo maj,
še lepši junij.

Treba v dobro je verjeti;
vse kar seže do srca …
Se z ljubeznijo odeti,
kdaj dotakniti neba.

Soglasje dveh src,
ko zapojeta skupaj.
Svetloba neba.

Dve duši, ki sta
našli skupni stih in dih.
Modra v modri.

***

Naj si nadenem
krila in s teboj vzletim.
Kličeš me ptica.

 Prisluhni glasbi
srca in zaigraj z njim.
Zven harmonije.

*** 

Tam plamenijo,
svetli ognji ljubezni.
V sreči objeta.

Metuljev poljub
na obalah ljubezni …
V pesku časa.

***

Tako malo …

(prosta poezija - rime)

Glasbena podlaga: Barbra Streisand - Somewhere

http://www.youtube.com/watch?v=emuVLVylBiA&feature=related 

Somewhere- Julian Smith (instrumental)

http://www.youtube.com/watch?v=xa9jHz4nca0

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika: Matevž
 

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj,
ko tavamo tam na brezpotjih,
kjer ni več steza - ne sledi.

Zaplezan strmiš iz višine,
v prepade globokih kotanj.
Po isti bi poti v doline …
pa veš, da ne moreš nazaj.

Ne moreš.
Na njej so ledišča,
okruški razmajanih skal;
koraki pretežki so zanje,
ker vso ti telo dreveni …

Pa vendar …
naenkrat začutiš,
toplino iz sončnih obal;
Jasnijo - bistrijo se misli,
z življenjem napaja se kri.

***

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj;
ko znajdemo se na razpotju,
ki dušo na dvoje deli.

Razcepljen se vase obračaš,
kjer iskre so tvojih spoznanj;
v korene se večnega vračaš …
v nekoč svoj in znova v nekdaj.

Tam iščeš …
ker hočeš se najti,
del sanj, ki zasul jih je plaz;
Svetlobo, ki v tebi prebiva,
da znova prižge ti luči.

Pa vendar …
naenkrat spet vidiš,
notranjost je tvoj smerokaz;
dragulji ti kažejo steze,
ki padajo s tvojih oči.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

tomm pravi:
April 24th, 2009 at 6:23 dopoldne e

Globoke so tvoje besede
v njih je resnica, sijaj
se vidi poznaš svoje stene
zato si duhovni naš raj.

VILINČEK pravi:
April 24th, 2009 at 11:17 dopoldne e

Si duša, ki globi odpira;
priznam, da kdaj tudi zapre.
Kadar pregloboko se iščeš,
a kmalu se iskra prižge.

Spoznavaš po svoji se vesti,
kar sega, do tvoj`ga srca.
Tisto kar v tebi prebiva,
in znova v širino neba.

 bluerose pravi:
April 29th, 2009 at 1:18 popoldne e

Življenje je kakor knjiga …
včasih so njene strani marvične …
igrive, včasih so žalostne in sive ….
… in v življenju je vsako srečanje nekakšno majhno rojstvo…
vsako prijateljstvo je lučka v srcu…
vsak nasmeh je zarja sreče
in vedno je nekje nekdo,
ki ti iz temnih oblakov prinaša sončno nebo…
veliko lepih trenutkov,
veliko smeha, dobre volje
in veliko sonca….
v duši in v srcu….

V šepetu kapljic slišim glas …

(prosta poezija - rime)

Passion- I Will be Here
http://www.youtube.com/watch?v=UgprBjvDQsg 

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

lastna fotografija

V šepetu kapljic slišim glas,
srca napev se v noč blešči …
Mi nežno padaš na obraz,
ker v vsaki kapljici si ti.

Se trudim, da ti ubežim.
Kako? Saj vračam se nazaj.
Ker v sebi si preveč želim …
Če vprašal bi … Ne vem zakaj?

Ne smela liti bi solza,
oditi morala bi v stran …
V svobodi sreča se smehlja,
a jaz se ji postavljam v bran.

Povej mi sonce … kam naj grem,
ko čustev me odnaša tok?
Še preden v sebi se zavem,
spet rišem mavrice si lok.

Ni žalosti in v njej teme,
le barve so nebesnih sanj …
Morda zbudi že zjutraj me;
nasmeh, ki bo ožarjal dan.

Ves svet se z njim bo veselil;
v pozabo šel bo nočni jok.
Z darovi dušo si pojil …
bo radosten, igriv otrok.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

bin pravi:
April 21st, 2009 at 8:23 popoldne e

Šepet srca, napev dežja,
bleščeč odsev v temno noč,
na licu bleda sled solza,
v hrepenenju silna moč.

Svoboda v sreči se smeji
in ne narobe, kot se zdi,
nikar ne išči je drugje,
veš, lov za srečo vklene te!

Z nasmehom dan se razvedri
ves mavrično je razsvetljen,
z otroško dušo svet več ni,
ne siv ne pust ne žalosten.

VILINČEK pravi:
April 22nd, 2009 at 12:48 dopoldne e

Prinesel si mi žarkov v noč,
Me toplo in mehko objel.
Res, včasih bi zbežala proč?!
A druži isti nas napev.

Ko otrok v tebi se zbudi,
zjasni pogled se po dežju.
Nebesni svod ves zažari …
Več nočeš vstran. Ostajaš tu.

Zavesa siva se odpre,
skoz njo prodira luč neba.
Življenja polnost vabi te,
ker vse ti sega do srca.

Naj pesmi žar bo dar poetu!
(prosta poezija - rime)

glasbena podlaga: Whereever you go - Richard Marx 

http://www.youtube.com/watch?v=OYVdwKxmBVM&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

(lastna fotografija)

Morda nespametna?
Neumna?
Ko znova iščem pot do tebe …  
Pogum ni dober za dekleta,
ker vse prevečkrat ranim sebe.

Svoboda nosi mi veselje.
Prepolna je življenja  duša.  
A jaz … 
na dvoje sem razpeta:
Zakaj srce me ne posluša?

Zakaj?
Zakaj se vedno vračam?
Razum igra na druge strune!?
Lahko letela bi kot ptice.
Tam božal bi me zven fortune.

A jaz v globinah vidim sonce,
ki sveti …
sveti …
ta mi poje.  
Zatiskam si oči resnice?
Naj čas zapiše stihe svoje …

Ne vežem ga
in ne prisvajam.
Naj prosto sije kamor hoče.
Da vsak korak bi vodil k sreči,
ki ga prehodil boš v bodoče.

In če še kdaj
v moj svet pokukaš?
Voščilo nosim ti v paketu.
Ne zmogla temu sem uteči:
Naj pesmi žar bo dar poetu.

***

Naj bo sreče in sonca
zate vedno dovolj.

Vse najboljše za tvoj praznik!

Ti želi Vilinček.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

Dragica pravi:
April 17th, 2009 at 3:27 popoldne e

v verzih dobrega in ljubecega odnosa,
pesem pa krasna voscilnica in izpoved.

~ nagajivka ~ pravi:
April 19th, 2009 at 6:58 dopoldne e

Naj kamor hoče … prosto sije,
kdor si želi, da bi sijal.
Naj z oblakom se pokrije,
kadar rad bi deževal.
Naj ga mavrica ovije,
ko bi v barvah se bleščal.

Prosta in svobodna izbira
omogoča nam veselje,
oživlja dan, naklanja mira,
so različne naše želje.

Je dolga pot do teh spoznanj,
da ljubezen je v svobodi.
Skozi dimenzijo sanj,
brez okov srce nas vodi.

Naj prosto sije … kamor hoče,
kdor sijati si želi.
Naj z oblaki skupaj joče,
kdor uživa v temi.
Ko kaplje v žarkih so navzoče,
mavrica se razživi.

Od ljubezni te me nič ni manj,
ker vem, da vsak svoj sen pestuje.
Kdor srečen je – sem srečna zanj!
Da me le kdo načrtno ne onesrečuje …

VILINČEK pravi:
April 20th, 2009 at 1:59 popoldne e

Me vikend zvabil je v naravo,
lovila sem lepote njene.
Se trudila živeti zdravo, (?!)
kar dobro duši
in telesu dene.

Na pašo dala sem možgane,
podvrgla se še fiskulturi;
da kar grešila sem od hrane,
se brž in kmalu v nič pokuri.

Smo malo pekli na roštilju,
s prijat`li se poveselili.
Prej gnali kri smo po ožilju,
po bližnjih hrbčkih se podili.

Bila je tura kar naporna,
potem še družbo sem gostila.
Zvečer le padla sem umorna
in v saldki sen
se z angeli zavila.

VILINČEK pravi:
April 20th, 2009 at 9:15 popoldne

Metuljev poljub
na obalah ljubezni…
V pesku časa.

Tam čaka pesem …

(prosta poezija - rime)

Kenny G - You Raise Me Up

 http://www.youtube.com/watch?v=52kBbsjhyd8&NR=1

(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(slika: lastna fotografija)

Tam čaka pesem,
tista pesem,
ki nima konca in ne kraja …
V zavetju skrivnem tam ostaja,
zapisana v runah sreče.

Neslišna je,
pa vendar diha …
Je v sapi  stih,
ki boža veje.
V nebo zazrta dneve šteje,
da popke jim odpre brsteče.

Tam biva pesem,
tista pesem,
ki v sončnih strunah jutra snuje …
in se z vedrino spogleduje:
Naj zaigrajo spet zveneče.

Neslišna je,
pa vendar poje …
Topline zven,
lovi se v prošnjah.
Ustavlja se v večnih krošnjah,
da v žar ljubezni jih obleče.

***

Tam čaka želja,
tista želja,
ki se dotika kdaj obzorij …
Z oddaljenih nebesnih morij,
jo kliče glasba iz Parnasa.

Neslišna je,
pa vendar čutiš …
ko segaš
med lepote njene,
ki širijo se v tvoje vene:
Prevzet od njenega si glasa.

Tam biva želja,
tista želja,
ki v lepe misli se zavija …
Otroških src je melodija
in duše obsijana jasa.

Neslišna je,
pa vendar jeka …
Odmev kdaj pluje
med gorami.
A spet se vrača in je z nami,
ko jadramo v jasnice časa.

***

Tam čaka čudež,
tisti čudež,
ki daje nam luči življenja …
ker nje izvir nikdar ne jenja;
ljubezni plamen ne ugaša.

Neviden je,
pa vendar slutiš …
v sebi tisto moč
neznano …
Sprejemaš, kar bilo je dano;
z dragulji se ti polni čaša.

Tam biva čudež,
tisti čudež,
z napoji mladih nežnih čustev …
In ti? kot bil bi brez izkustev,
te v čisto novi svet odnaša.

Neviden je,
pa vendar gledaš,
z drugačnimi očmi
kot včeraj …
Ujet bi v njega bil za zmeraj:
Mar sam ti bog ta dar prinaša?

***

(Zadnja dva dela nastala v prepeletu z BINOM)

***********************************************

fotografija: BIN

(nadaljevanje zapisal: BIN)

Tam čaka sreča,
tista sreča
ki konec v nov začetek spaja,
je znotraj nas in nas obdaja,
njen zven in njena melodija.

Kako kriči
čeprav je tiha.
Hrumeči molk,
šepet fanfar,
resničnost blodenj in utvar,
želja in upov simfonija.

Tam biva sreča,
tista sreča,
ki vedno nove upe kuje.
Ne popusti, ne obupuje,
iz bube se metulj izvija.

Kako kriči,
v globini molka…
Za nas, za vse,
kriči spoznanje
Ne grabež, skromno darovanje,
naj bo naš dan, ne iluzija.

***

Dočaka želja,
tista želja,
vsa obzorja, vse dotike,
vse nedokončane slike,
ki se globoko v duši tkejo.

V tišini krik,
ki ne odmeva…
Novo moč
daj mojim žilam,
čarobno palčko dobrim vilam,
vilinska krila naj razprejo.

Sprejme me želja,
tista želja,
ki mi je potke poravnala,
varen dom mi poiskala,
pokrila s toplo me odejo.

V tišini krik,
sladkosti, sreče!
Z njenim glasom
se spojimo,
z njenim vetrom poletimo,
nje eliksir gasi nam žejo.

****************************

Zanimive in posebno lepe misli, utrinki in poezija mojih prijateljev,
ki so nastale naknadno med komentarji tega bloga: