Včasih se vračam (prosta poezija - rime)
Torek, Maj 26th, 2009Včasih se vračam …
(prosta poezija - rime)
(za to pesem oz. da sem se vrnila v svoje rečne tokove -
me je navdihnila Nagajivka “Erotika Neurja” … tudi z glasbo, ki jo je priložila)
glasbena podlaga: Maksim Mrvica - exodus (High Quality)
http://www.youtube.com/watch?v=WERAKmpylT0
(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)
slike iz peska Stanke Golob
(avtor: vilinček)
Včasih se vračam
k svojim izvirom,
kjer radostnih kapljic slapovi pršijo;
v kaskadah igrivo se s soncem lovijo,
z nasmehom na ustnih
in sladkim nemirom.
Vračam se tja,
kjer ljubezen se vije,
kjer valček ob valčku preleta se v kite;
kjer rek je svoboda … spet v eno so zlite,
da našle bi v sreči
svoj spev harmonije.
In znova se vračam,
pronicam iz zemlje,
skoz pesek kamenje želim se zbistriti;
vsak madež, ki tuj mi je v solzah izmiti,
kar stika, duši
in počasi te jemlje.
Za čas, ki prihaja
se vračam v tokove,
da tam bi ostali le lepi spomini;
kar vsrkali vase so sončevi mlini,
naj vir se zrcali
za pravljice nove.
********************************************
(avtor: NAGAJIVKA)
http://free2rhyme.blog.siol.net/2009/03/03/rimarim/#comments
EROTIKA NEURJA:
Nad reko lebdijo
prosojne tenčice,
z mehkobo
motiva
megličnih
sparin.
V gaj privršijo
sape vrtincev,
vetrič
zaniha
vrhove
cipres.
S cvetlic pridehtijo
opojne vonjave,
v omamni
sladkosti
pomladnih
spojin.
Se ptice splašíjo
naboja mravljincev,
napetosti -
zračne
tokove
čudes.
Z neba zapršijo
kapljice v pišu,
mokríjo
nagibe
opečnih
kritín.
Oblaki žarijo
med trki neurja,
na svodu
zlatijo
robove
nebes.
Nad mestom donijo
gromi med bliski,
v odmevu
hrumenja
neba
z visočin.
Tla se mokrijo,
vodovje naraslo
prestopa
bregove,
vzvaluje
v ples.
Žlebovi drhtijo
pod silnimi sunki
in curki
deročimi
v smer
globočin.
Zemljó napojijo
skoz žejne razpoke,
da b’ seme
rodilo
plodove
dreves.
*****************************************
Likovna razstava slike iz peska:
STANKE GOLOB:
”Brda - sok in znoj”
Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.
Dvorana hiša kulture: Šmartno 38-40, Brda, Slovenija
Urnik galerije:
četrte-petek: od 10:00 do 15:00
sobota-nedelja: od 14:00 do 18:00
Razstava bo na ogled do 26.maja 2009
*****************************************************
Prostori iz peska
Slike Stanke Golob že na prvi pogled vzbudijo pozornost zaradi nevsakdanje slikarske tehnologije. Sredstvo njenega izraza so namreč različne vrste naravnega peska. Široko paleto barvnih odtenkov ustvarjalka najde med prodom in peskom širom Slovenije, od Soške doline do štajerskega Pohorja. Raba naravnih barvil njene slike zaznamuje s svojevrstnim prvinskim duhom. Njihova poudarjena snovnost pa daje slikam bogato teksturo in poudarja iluzijo prostora. Drobnozrnata struktura peska ustvarja trepetavo megličasto površino, ki nekoliko spominja na impresionistične slike. Avtorica je razvila tudi svojstven način tonskega slikanja z različnimi debelinami enakega peska. Poudariti pa je treba, da se Stanka Golob ne zadovolji zgolj z dekorativnim učinkom peščenega slikarskega gradiva, temveč koplje globlje v bistvo slikarstva in svoje podobe prepoji z močnimi vsebinskimi in likovnimi poudarki.
Svojo umetniško občutljivost, pozorno opazovanje okolja in zmožnost domišljijskega vživljanja v izmišljene svetove, Stanka Golob nadgrajuje s poglobljenim in studioznim pristopom k ustvarjanju. Odgovoren odnos, ki ga čuti do svojega dela, se zrcali tudi v načrtovanju vsake razstave. Avtorica vselej razmišlja o krajinskih posebnostih in kulturno zgodovinskem izročilu okolja. Prav tako upošteva sam galerijski prostor, v katerega bo razstava umeščena. Gre za premišljen izbor del z enotno idejno zasnovo, povabilo na razstavo pa jo vzpodbudi tudi k ustvarjanju novih del. Tako izpelje vsebinske in likovne poudarke, ki posamezno razstavo oblikujejo v unikaten dogodek, v svojevrstno celostno umetnino.
Na razstavi z naslovom Brda – sok in znoj se vzpostavlja dialog med slikami, ki so klasične oblike, ter kompozicijami, ki so osvobojene tradicije pravokotnega formata. Na prvih prevladujejo krajinski motivi. Z različnimi barvnimi odtenki in toni peska avtorica mojstrsko pričara perspektivično poglabljanje v krajino. Občutek globine poveča tudi tako, da v ospredje postavi debelejša zrna peska. Upodabljanje pokrajine lahko razumemo kot simbolno gesto, s katero avtorica vrača materialne gradnike svojih slik v izvirno okolje. To je morda najmočneje občutiti pri upodobitvah reke. Naslikane pokrajine pa avtorica pogosto naseli tudi z vilinskimi postavami ter tako realno pokrajino spreminja v bivališča svojih osebnih mitov. Skladno s peščeno teksturo slik so izbrani tudi motivi arhitekturnih detajlov, saj hrapavost slikarske ploskve dobro poudarja snovnost obzidij, stavb ali stopnic. Seveda slikovito mestece Šmartno avtorici ponuja neizčrpen navdih za upodabljanje vedut, ki se smiselno dopolnjujejo s podobami pokrajine, briške folklore in vsakdanjega življenja. Enako sozvočje z duhom okolja je prisotno tudi v geometrijsko zasnovanih kompozicijah. Gre namreč za poenostavljene ali na novo interpretirane arhitekturne detajle, kot so okrogle niše, polkrožni oboki, izklesani okviri oken in vrat ali ozke kamnite stopnice. Ti elementi so osnova za upodobitve nenavadnih, pogosto nemogočih prostorov. Na ta način slikarka ustvarja zanimive prostorske igre, včasih prave optične prevare, ki gledalcu odpirajo vrata v onostranstvo domišljije.
Te fascinantne podobe, ki jih posebej odlikuje nadvse prepričljiva prostorska iluzija, so plod dolgotrajnega ustvarjalnega procesa, natančnega izdelovanja tridimenzionalnih modelov ter študiranja in skiciranja svetlobnih in perspektivičnih zakonitosti. Zato naslov razstave Brda – sok in znoj dobro povzema tudi bistvo Stankinega dela – oko lahko uživa šele po tem, ko je bilo opravljeno trdo delo.
Monika Ivančič Fajfar, samostojna kustosinja in likovna kritičarka
================================================================
Zelo lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:
~ nagajivka ~ pravi:
Maj 28th, 2009 at 12:28 dopoldne e
Za pravljice nove
naj vir se zrcali,
da zmogli bi skoznje
spet sebe spoznati.
Da upe in želje,
pa sanje, strahove,
ki jeli nekje smo jih
vmes zakopati,
odkrijemo znova.
V povesti, ki pelje
na pot labirinta …
sanje so naše
vedno »za vrati« …
VILINČEK pravi:
Maj 28th, 2009 at 11:56 popoldne e
In tamle za vrati;
morda te ugledam?
Spet sanje poiščem na sinji planjavi.
Naproti prihajaš v svetleči opravi …
… Naj čakam? Grem dalje?
Še malo posedam …
Ne vem kam pot teče?
Se spušča? Mar vzpenja?
Ne vem kje bom puščala svoje stopinje?
A nočem za sabo le brati črepinje:
Naj sreča nas nosi
po stezah življenja.
VILINČEK pravi:
Maj 30th, 2009 at 11:49 dopoldne e
Nastalo na prostih poljanah - čestitke Binu:
Ni vedno lahko
nam hoditi po svetu …
Kdaj bolj prizemljeni,
spet drugič v poletu;
v veselju in sreči
in znova s solzami,
pride kdaj žalost,
že radost je z nami.
Pa vendar želim si,
da vnukinja tvoja
bi rasla s soncem
in pila z napoja,
kjer v jasnih studencih
izvira bistrica;
Naj v čisti ljubezni
žarijo ji lica.
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 1:29 dopoldne e
Odhajam vase.
Tam živi moj prijatelj.
Najboljša družba.
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 6:41 popoldne e
Da ne bo nesporazuma - ta pesem NI v nikakršni povezavi z zgornjimi “dialogi” med Vilinčkom in “nagajivcem”.
————————————————————
IGRA BESED:
Hotel si se z mano igrati?
Izpolnjujem ti željo,
igram se s teboj.
Pa saj me ne znaš zapeljati!
Na konice
te spravim
in to še
nocoj!
Plesal bi rad nad prepadom?
Povej, te povlečem
na rob.
Poiščem te v mraku
za gradom,
ujamem te v senci
podob.
Hotel si priklicati žalost?
Me vreči ob tla
na trdó?
Pozabljaš na mojo
predanost?
Ni ti uspelo
in tudi
ne bo.
Komu predana sem, vprašaš?
Si slišal za
večni napoj?
Če sam se
na sebe zanašaš,
ohranjaš v sebi
naboj.
Si solze želel mi izzvati?
Nahrániti z njimi
si lačno srce?
Ne zmorem ti žalostnih dati.
Le v igri in sreči
jih točim
smejé.
Mar misliš, da nimam srca?
Da v njemu sta
kamen in hlad?
Da to ne drži,
veva oba,
le čuvam skrbno
svoj zaklad.
Kdo v templju tem
mojem prebiva?
In koga tja vase spustim?
Svetloba je močna,
z vsemi igriva,
a prava nebesa
le z enim
delim.
Praviš, da rad bi naprej se igral?
Da všeč so ti
moji objemi?
Kar pridi,
igraj se,
boš v hipu spoznal,
da v ognju zgorijo
vsi tvoji
prijemi.
Hočeš, da s tabo
v plamenih zgorim?
Da v strastju
se vsa ti predam?
Da v igri besed
pamet zgubim?
Ne nasedam besedam,
priznam.
Čému nasedam, zdaj te zanima?
Prišepnem ti
koj na uho:
le s čuti duha,
naj bo oseka al’ plima,
le tam se izkaže
resnica
za dva.
Potunkam te v morje
svojih čutíl!
Prepredem te z njimi
na svilnatem
dnu.
Ti bi me rad
okrog prsta ovil?
Pokaži, kaj upaš si
z mano
v snu.
Mar čakaš na znak?
Moj prvi korak?
Medtem, ko skrbiš
le za svoje hormone?
In še prepričuješ me,
da si junak,
ker mi poklanjaš le
testosterone?
Kar pridi, te čakam,
že gola ležim.
Prisesam se na ustne,
vdahnem ti
strup.
Povlečem te nase
in ne izpuhtim,
da vselej boš sanjal
ta čarni poljub!
Na koncu
te hranil bo
lasten
obup.
