Kjer ljubezni večne tlijo …
(prosta poezija - rime)
(Nastalo v prepleto z Nagajivko
in kot utrip ob branju poezije različnih pesnikov,
ki ti s svojimi globokimi, čustvenimi stihi ter čutečimi stihi
sežejo v srce in dušo)
glasbena podlaga Maksim Mrvica (Olympic Dream)
http://www.youtube.com/watch?v=bUA2oPV6Ojo&feature=related
(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)
slike iz peska - Stanke Golob
Tam,
kjer sanje šepetajo …
kjer ljubezni večne tlijo …
Vsa prevzeta,
ko jih slišim;
ko v notranjost zazvenijo.
Pa čeprav
so vstran od mene
in ne pišejo se zame;
a jih božam
in ljubkujem,
ko v naročje svoje vzame …
njih me glasba
nežnih
vzdihov.
Ko vzdrhtijo,
vztrepetajo …
globočine tvoje biti …
pod božljaji
vročih usten,
spet začutiš zlate niti,
ki vibrirajo
v korene;
kjer nastajajo brstišča,
polja radosti
in sreče,
neoskrunjena svetišča …
posvečenih
večnih
stihov.
***
(ob branju Matevževe poezije)
Moč volje, ne smrt!
Naj bo klic po življenju
močnejši od nje.
Le sonce je, ki
barva temne oblake.
Upanje neba.
(avtor: vilinček)
******************************************
(avtor: Nagajivka)
POJEM »BITI«
Polnoč je.
Izliv tišine.
Brez ropôta
dnevnih bitk.
Kako te ljubim
moč bližine,
ko mi sežeš
do globine,
spajaš me
z magijo
nitk.
Tam te najdem.
V tišini.
Tam zaslišim
tvoj šepet.
Tam odpiram se
vsebini,
vame steka se
iz slik.
In kjer naposled
le še bistvo
napolnjuje
meta-svet.
Tam, kjer
nema je beseda,
tam začutim
njeno moč.
Ni bolj čutnega
obreda,
ko prevzame
me tišina
v vsej polnosti
barviti,
kjer začutim
pojem »biti«.
Smisel enosti
v prostoru
in v času
kjer ni misli …
tam, kjer je,
v jedru vdiha,
le božanski mir
navzoč.
****
Odhajam vase.
Tam živi moj prijatelj.
Najboljša družba.
**********************************
(avtor: Bin)
Tam,
kjer sanje se igrajo…
kjer ljubezni zaplamtijo…
Ves prevzet
ob nežnih tonih
zlijem v njih se melodijo.
Pa čeprav
ne znam nobene,
niti ene note same
z njimi pojem
z njimi sanjam
njih milina me prevzame
v prsih čutim
ves sem
njihov.
Ko vzdrhtijo,
se predajo
se prenehajo boriti,
pod poljubi
onemijo
več ne znajo govoriti
le v globini
v korenini
se dotikajo rosišča
izvire sreče
in radósti
dvigajo v svetlobo blišča
čar besed
tvojih
navdihov.
*************************
(avtor: nagajivka)
GRAJSKE POVESTI ŽIVIJO
Kot bi stene
govorile …
Kot bi kamen
oživel …
V ornamente starodavne
so povesti izklesane …
zob jih časa
je načel.
A niso se še izgubile …
Še živijo.
Še so tu.
Dihajo.
Vsaka zase.
In v prepletu
med seboj …
Le kdo bi vedel …
koliko povesti
je vklesanih
v tisti čas …
A …
zabeležene
v ambient spominov,
dokazujejo obstoj.
Obstoj človeka,
živih bitij,
ki v davnini so
nekoč …
kot zdajle mi -
… živeli sanje,
ali pak le
sanjali življenje …
na popotovanju
skozi nočni čas
antičnih dni,
v dobi lirike,
velikih epov …
… v srcih vročih
upajoč.
***********************
(avtor: vilinček)
Večkrat
vračam se k izvirom,
kjer začelo je življenje …
kjer se bitje
z bitjem spaja,
ko te daje in te jemlje
z blagostjo
lahkotnih sapic;
da začutiš … Mar si ptica?
Kakor plesal bi z metulji
je telesa govorica,
ki utripa
bije v dvoje.
Kot ovil
bi se s kašmirom,
se budijo tvoji čuti …
mehki,
božajoči gibi;
pa čeprav tvoj svet ne sluti,
kam te pelje
pot neznana?
A kljub vsemu jasna slika,
v tebi vidi
danes jutri …
ker nebo se te dotika
in ti rajsko
pesem poje.
Iz likovna razstave slike iz peska:
STANKE GOLOB:
”Brda - sok in znoj”
Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.
================================================================
Zelo lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:
VILINČEK pravi:
Junij 1st, 2009 at 2:33 popoldne e
POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum
(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)
27. Mar res, sramežljiv si, boječ?
glasbena podlaga: Mireille Mathieu - Tu n as pas quite mon coeur
http://www.youtube.com/watch?v=GosdBqtLXH0&feature=related
Ob meni si, to mi je všeč.
Spet ves horizont se blešči.
Me tvoja prisrčnost vedri:
Mar res sramežljiv si, boječ?
Le delaš se takega, kaj?
Poznam te. Predobro poznam.
Se sladki zvijači predam?
Poredno ti vrnem nazaj,
enaka z enakim… bom zdaj.
Še slišim tvoj glas žuboreč.
Spomin mi še ves je bistreč,
studenčnice polne hotenj.
Ne pelješ me v svet izgubljen…
Ob meni si … to mi je všeč.
Namerno bom plaha, da veš!
Mar spet je za kazen? Grozim?
Navihano se ti smejim,
Ko malo napravljaš… se greš,
kot bil bi v izkušnjah še svež.
Četudi izmikaš se mi,
ljubezen povsod se medi.
Ne moreš prevarat oko,
ker vse… zacvetelo je z njo:
Spet ves horizont se blešči
Ne boš zapeljal me… Še ne!
In vedi, ne kličem si dež.
Še preden mi vrata odpreš,
bom majhno nevedno dekle;
čeprav si prikupen nad vse.
Kar kmalu korak zataji,
s kotičkov se ustnic zbudi;
ko resnost bi kazal navzven,
nasmeh in par mehkih kolen:
Me tvoja prisrčnost, vedri.
In ti, ki pokončnost gojiš…
Mar vzdržnost je šla na sprehod?
Le kdo je zdaj večji falot?
Ker veva … želim si, želiš:
Tako kakor jaz hrepeniš…
Ne gre se upirati več.
Ker jaz te … in ti me preveč.
Še bližje se sliši kot prej,
šepet izpod vodnih odej:
Mar res sramežljiv si, boječ?
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 1:18 dopoldne e
Nisem boječ, sramežljiv.
Sem mar premal’ darežljiv?
Razvajam te izpod vodenih odej,
šepečem na uho ti povesti od prej,
a tebi pa zdim se sumljiv???
Takole, deklič ti povem:
od tebe nikoli ne grem!
Edini si, ki me raznežiti znaš,
edini, ki v pesmici svoji priznaš:
da si romantičen, kuštrav bohem!
Bom iskrega vranca zajahal,
podoknice pel, ti pomahal,
ko ugledam te spet na balkonu -
zapojeva skup’ v milem tonu.
Pred vsemi se princi bom báhal!
Če kdo mi v zelje bo skočil,
ga v lužo bom prvo namočil,
tebe, princeska, nikomur ne dam,
da rad te imam, to ti priznam,
s teboj bi takoj se poróčil!
Pótlej bi pesmice nežne ti pel,
prste na nogah pod rjuho ti grel,
razvajal še bolj, le dajal, nič prosil,
zajtrk v posteljo vsak dan ti nosil,
v nebesa popeljal, kadar bi smel.
(by en “nagajivec” )
Če bi taki poeti po Zemlji hodili
in se od naju romantike učili,
povem ti, da svet bil bi bolj ljubezniv,
vesel in iskriv, nasmejan in igriv,
ne v pravljici … res bi živeli v idili!
(by nagajivka)
VILINČEK pravi:
Junij 2nd, 2009 at 2:21 popoldne e
Mamma Mia!The Movie - I Have A Dream
http://www.youtube.com/watch?v=k4S600qCgVc&feature=related
Spet tam na balkonu stojim.
Zasanjano zrem pred seboj:
Ne bom se ti vdala takoj!
Se raje razvajat pustim!
Kar vidim v tvojih očeh:
Mar škratov so biseri tam?
A vendar drugače ne znam …
En sam očarljivi nasmeh
in že sem na tvojih poteh.
Morda pa še vedno želim;
čeprav kdaj pred tabo bežim
in če si priznam ali ne:
Ne morem predlogo brez te:
Spet tam na balkonu stojim.
Ne vem kaj je krivo? Ne vem?
Že zdavnaj bi morala vstran.
Postaviti trdno se v bran!
A kaj ko ne dolgo za tem,
sem znova tvoj kuštrav Bohem.
Le kaj bi počela s teboj?
Navihan si, da je kar joj!
Pa vendar odgovor je tu …
Se skriva v dobrem … ne v zlu:
Zasanjano zrem pred seboj.
Z daljave smehlja se mi svet,
ki riše v nekoč se mi zanj.
Odsev je resnic ali sanj?
A tam me bo čakal poet,
odpiral bo v soncu moj cvet…
In že se postavim v ustroj:
Ej fant ne igraj se z menoj!
Zakaj se po glavi podiš,
prelepe mi želje budiš?
Ne bom se ti vdala takoj!
Morda pa kasneje, kdaj vmes?
a zdaj še počakam kaj bo …
četudi prevzel si me vso,
še malo bom zrla v nebo:
Ni vdaja vrlina princes!
Še manj, da pred njim se solzim;
razvajam, nebo mu vedrim.
Naj novi zdaj duh vzplapola!
Postala bom grajska gospa:
Se raje razvajat pustim!
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 6:32 popoldne e
Najprej pa najin “duet”:
Vilinček = V
Nagajivec = N
————————————————————-
V:
Spet tam na balkonu stojim.
Zasanjano zrem pred seboj:
Ne bom se ti vdala takoj!
Se raje razvajat pustim!
N:
Če ti bi se vdala takoj,
kam sanje bi vse izpuhtele?
Komu bi potlej prepeval nocoj,
podoknice svoje vesele?
V:
Kar vidim v tvojih očeh:
Mar škratov so biseri tam?
A vendar drugače ne znam …
En sam očarljivi nasmeh
in že sem na tvojih poteh.
N:
Varne so moje poti,
nikar se jih, dekle, ne boj.
Odkrijem ti nove smeri,
razkrijem ti večni napoj.
V:
Morda pa še vedno želim;
čeprav kdaj pred tabo bežim
in če si priznam ali ne:
Ne morem predlogo brez te:
Spet tam na balkonu stojim.
N:
Nikar zdaj pred mano ne beži,
nič žalega ti ne storim.
Da pesem te moja naježi, razneži,
to je prav vse, kar želim.
V:
Ne vem kaj je krivo? Ne vem?
Že zdavnaj bi morala vstran.
Postaviti trdno se v bran!
A kaj ko ne dolgo za tem,
sem znova tvoj kuštrav Bohem.
N:
Pesem je kriva! Milina besed!
Upiraš se mar poeziji?
Zdaj dva sva bohema ujeta v duet,
predaj se vendár harmoniji.
V:
Le kaj bi počela s teboj?
Navihan si, da je kar joj!
Pa vendar odgovor je tu …
Se skriva v dobrem … ne v zlu:
Zasanjano zrem pred seboj.
N:
V dobrem si bova delila nasmeh,
veva oba, da ni v zlu zadoščenja.
Za naju že ne, ki z iskro v očeh
potujeva vse do višin potešenja.
V:
Z daljave smehlja se mi svet,
ki riše v nekoč se mi zanj.
Odsev je resnic ali sanj?
A tam me bo čakal poet,
odpiral bo v soncu moj cvet…
N:
Vedno letela si soncu naproti,
čutila si žarke. Te znova žgečkajo?
Nihčé naj te v sanjah več tvojih ne moti,
ko svilnate nitke se v tebi mečkajo.
V:
In že se postavim v ustroj:
Ej fant ne igraj se z menoj!
Zakaj se po glavi podiš,
prelepe mi želje budiš?
Ne bom se ti vdala takoj!
N:
Dolgo, princesa, sem te opazoval,
čakajoč, da kak princ te zasnubi.
Naposled sem le razočaran spoznal,
da so vsi te vodili k pogubi!
V:
Morda pa kasneje, kdaj vmes?
a zdaj še počakam kaj bo …
četudi prevzel si me vso,
še malo bom zrla v nebo:
Ni vdaja vrlina princes!
N:
Nič zdaj ne čakaj več, draga princesa,
predolgo čakála si princa iz sanj.
Polêti v nebo, tam so čudesa,
mar nimaš dovolj še lastnih spoznanj?
V:
Še manj, da pred njim se solzim;
razvajam, nebo mu vedrim.
Naj novi zdaj duh vzplapola!
Postala bom grajska gospa:
Se raje razvajat pustim!
N:
Razvajal te bom še bolj kot doslej,
obrisal ti solze vseh puhlih junakov,
poglej me v oči in se z mano nasmej:
zdaj grajska gospa si! Ne rabiš bedakov!
lea199 pravi:
Junij 3rd, 2009 at 7:46 popoldne e
Poezija že poeta
stiska v svojem objemu.
Strmim v lepoto.
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 5th, 2009 at 4:58 popoldne e
PESEM O PESMI - ZA PESNIKE:
Pesem nikdar ni izpeta,
vsak jo dan na novo snuje.
Ko je ujeta
v čar trenutka,
utrip jo čutov
oblikuje.
Kadar jo spomini tkejo,
v preteklost nas popelje,
ko iz nje le
sanje vrejo,
v čarovnijo
te zapelje.
Ta magíja iluzije
razdeli nam svet na dvoje,
vmes je meja -
med realo
in neskončno
domišljijo.
Tanka črta med svetovi,
smrtni zublji med prepadi,
v žrela svoja
te lovijo …
Obvladuj to iluzijo.
Če se zgubljaš med bregovi,
če ne ločiš dveh svetov,
če ne zmoreš
izstopiti,
ko je čas
za dvig mostov,
smrtna reka te odnese,
v vrtincu te vrti,
nestabilnost
te spodnese
in te v hipu
zaduši.
Če ji nudiš čas zorenja,
pesem nikdar ni izpeta,
brez strahu
in brez trpljenja,
poleti na
lastnih krilih.
Krila vejo, kje je meja.
Ko dotaknejo se vrenja
jih ošvrkne
lastna veja -
iluzije
brez obeta -
plod utvare brez življenja.
Ne dovoli, da pogoltne
dušo tvojo
smrtni plamen.
Pesem je
kot pot učenja,
skozi njo se
raziskuješ.
V njej je čar neskončnih znamenj.
Če z distanco opazuješ,
obvladuješ
višek čustev,
brez željá
pričakovanj
le realo dopolnjuješ,
z delom sebe – svetom sanj,
je tvoj svet
zaznav in čutov
poln magičnih
izkustev.
bin pravi:
Junij 5th, 2009 at 10:18 popoldne e
Večkrat
pil bi s teh izvirov
vodil jih v prebujenje…
zrele želje
po dotikih
bi tešile koprnenje
po sprehodu
tja med zvezde
z nežnostjo metulja v letu,
ko se spušča do cvetlice
njene brazde v razcvetu
sladke nudi
ji opoje.
Kot ovil
bi orla v mrežo
se zapletajo peruti,
ko te vodim
po zaviti
potki z biseri posuti
tja v doline
pod slapovi
kjer se ogenj z vodo stika
skupaj iščeva
globine
vse do blaženega krika…
v noč spustiva
zvezdne roje.
VILINČEK pravi:
Junij 5th, 2009 at 3:26 popoldne e
ZA BINA IN MOJEGA NAGAJIVEGA PRINCIPA! 
Moram, moram to pripeti,
kliče k sebi me bonton.
Mar ti res je za verjeti,
da si “plašni škorpijon”?
Potlej, pa naj bo po tvoje …
Več ne bom bežala proč.
Če še “princ” se moj pridruži,
vzameva te v svoj obroč.
Z nama vedno je veselo,
ker sva angelski duet.
Z leve, desene te bo grelo …
Mar pripravljen si na let?
Te poneseva višine,
tam kjer sonček se smeji.
Če še kdo se v naš krog vrine,
smo že štirje - ne več tri!
Princa svojega pa čuvam.
Nočem da ga pikaš v rit.
Milo prosim, nič ne kljuvam;
je moj kljunček malo zvit .
Da pri zdravju ga ohraniš,
mu zapoješ kakor jaz.
Vsega hudega ubraniš,
Ni le želja - je ukaz¨!
bin pravi:
Junij 5th, 2009 at 11:02 popoldne e
Takoj, takoj Vilinček moj
gumbnico ti bom nastavil
vanjo zatakni šopek svoj
ponosen se bom z njim postavil.
A obroč? So to okovi?
Me pošiljaš v grajsko ječo?
Mar ta princ – prijatelj novi
bo prinesel mi …nesrečo?
Ha, zdaj sem videl, let obetaš,
v vroči družbi dveh deklet?
Škratek mali, kaj napletaš,
koga vabiš zdaj na led?
Za princa naj te ne skrbi!
Ta princ je pravi korenjak,
kadar vseka… joj boli,
kadar boža… med sladak.
Za njegovo molim zdravje
prosim angele in »črne«
tu pri nas bo pravo slavje
ko se končno iz Rima vrne.
~ nagajivka ~ pravi:
Junij 6th, 2009 at 9:54 popoldne e
ŽIVETI POEZIJO?
*
Stkala ti bom nove sanje.
Pričarala ti iluzije.
Naslikala še morje slano,
kdaj razburkano,
kdaj mirno,
v globinah modro, tiho,
na površju sinje, širno,
misteriozno vzvalovano.
Prebarvala bom dolgo reko,
ki se po brezčasju vije,
nje brzice in tolmune,
da zaplavaš znova vanje.
Nežno ti bom šepetala,
umirjala te s sinergijo,
igrala gledališke vloge,
na odru puščala sledove,
s palcem noge
v pesek sanj zarisovala
velikanske,
prepletene kroge,
nove odkrivala svetove,
zgodbe pripovedovala,
v oblakih zidala gradove,
nakapljála
ti iz sebe dušo,
skozi čutno
melodijo.
*
Ah, ja …
kako lepo je to,
ko poetu dano je živeti
poezijo …
VILINČEK pravi:
Junij 7th, 2009 at 9:36 popoldne e
Ko vrneš se iz Rima,
le vzami čas za se;
napolni baterije,
poet počaka te.
Če hribi so za dušo,
razjasni brž obraz.
Ne pojdeš nam pod rušo,
odmeva naj ti glas.
Spet zdrava in vsa čila
nam spleteš melodij;
še s tabo bom zapela,
a prej se le spočij!
VILINČEK pravi:
Junij 7th, 2009 at 10:43 popoldne e
Le kaj počela sem te dneve,
da sem pustila vas v osami?
Ne vem … začeti z desne z leve?
A čas je stekel, že sem z vami.
Zato izvezem nekaj stavkov,
zapišem rime v štiri vrste;
od čiščenja pa do opravkov …
soboti stopam zdaj na prste
In ji pogledam še pod zobe,
ko me v naravo je zvabila.
Ne nisem jedla nore gobe …
a čisto “prave” sem užila.
Slučajno nanje naletela;
ko neslo me je čez gozdičke.
Še enkrat danes pohitela;
tja v Gaj med jurčke in lisičke.
Od malih nog že tja zahajam;
mi to je hobi in veselje.
Z lahkoto svet strmin osvajam,
prav vsak klobuček me zapelje.
