Povej mi kam?
(svobodna poezija) 

V prepletu VILINČEK - BIN

geslo:   Išči v srcu sonce, pesmi spevaj v svet.

Queen - Love of My Life

http://www.youtube.com/watch?v=8kuExRfqhm0&feature=related

(ne gre za priredbe in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

lastna fotografija

Povej mi kam
si ga naj dam?
Povej!
Povej,
kar še ne vem … 
Če tudi bi … A ne povem!
Morda pa vsega še ne znam?

Povej mi kam?
A mi poveš?
Povej!
Povej!
Preveč hitim?
Čeprav sem tiho in molčim.
A v sebi veš … predobro veš.

Povej mi kam?
Nauči me.
Povej!
Povej!
Vrti se svet.
Ko v sebi čutim ves drget …
ker noro bije mi srce.

Povej mi kam?
Ker si želim
Povej!
Povej …
mi še enkrat.
Čeprav si tak navihan škrat
in rečem si: »Le kaj bom z njim?«

Povej mi kam
si ga naj dam.
Povej!
Povej!
Ne draži me …
Naj domišljija sama gre?
Saj veš, da v meni vžigaš plam.

Kdo bi vedel? A jaz vem!

(prosta poezija - tudi soneti )

V prepletu VILINČEK - NEIKKO  

slike iz peska Stanke Golob

VILINČEK pravi:

Naj poklonim dnevu pesem,
je kar tukaj luč prižgem.
Kaj se skriva tam za bregom?
Kdo bi vedel? Jaz ne vem!

Ni ne zadnja in ne prva,
če v nov jutri se uzrem.
Če določi bog drugače?
Kdo vi vedel? Jaz ne vem!

Za daritev .. prepustitev,
ne sprašujem: Ali smem?
Kaj me žene? kaj me vodi?
Kdo bi vedel? Jaz pa vem!

Je veselje, je ljubezen,
tudi z voljo rada grem.
Ko zapišem, da je dobra:
Kdo bi vedel? A jaz vem!  

***

niko pravi:
Julij 26th, 2009 at 1:11 popoldne e

Trudil sem se, da sonet bi napisal,
Vilinčku na ljubo verze okisal,
potem me prešine čudna opazka:
od take rabote ni prav’ga haska.

Bolj resnega kaj bo treba početi,
takega, da folku lučka zasveti,
kaj takega, da ko zgodba je mimo,
na koncu vsi občudujejo v rimo.

Sem tuhtal in tehtal in kombiniral,
sem pisal, sestavljal, znova radiral,
besede izbiral, si oponiral.

Na koncu nastala pa taka je reč,
ki, priznam, niti avtorju ni kaj všeč:
še volje ostalo mi ni prav nič več.

***

VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 9:29 dopoldne e

Že trud je veliko, če volja se smeje.
A tista svobodna. Le to naj te vodi.
Tisto kar duši in srčecu godi,
kar boža in neži, z globine zaveje.

Važno, da tvoji se biti dopade.

Karkoli že spletal boš s pisane preje …
Četudi obleko, ki ni več po modi!?
Se našel na zemlji? V zraku? Na vodi?
Začutil v sebi, da ogenj te greje?

Važno, da tvoji se biti dopade.

Bo v tebi hotenje? Bo v tebi potreba?
Si stkati pulover iz upov in nade …
da te ne vzameta mraz in pozeba?

Kot riba zaplul boš čez rečne kaskade?
Ali pa jadral na krilih galeba,
da našel v neznanem bi skrivne zaklade?

Važno, da tvoji se biti dopade.

***

niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 10:29 dopoldne e

Vilinček prav hitro okrog se obrne,
sonet za sonet nazaj mi povrne,
se vidi - ženska je mojster postala,
napisat sonet pač zanjo je šala.

Jaz znova in znova tenko bom piskal,
ko ritem in rime iz sebe bom stiskal,
ko v sebi iskal bom le enajsterce,
prime, sekonde pa kvarte za terce.

Še pletel bi naj, doleti me nasvet,
sem skoraj pozabil, že skoraj ne znam,
že dolgo brez tega po svetu divjam.

Postavim se v vrsto, postavim se v red,
zadel redoljubja in lepih deklet.
Ko rima ovene, povsem sem zadet.

 slike iz peska Stanke Golob

*** 

VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 11:27 dopoldne e

Danes ni dan, ko bi stresala rime,
da tam iz rokava bi v dan poletele …
Živahne, dirjave … morda malo smele,
kar same bi lile skoz sito iz žime.  

Pa vendar ne dam se. Se vržem iz klime!
Iz misli hlapečih, ki v sanj bi me dele …
Z meglic naj pokukajo žive, vesele.
Svežina elana, naj name se sprime.

Četudi so malo še sklepi boleči,
ker vikend mi vandaral je malo po svoje.
Nekako se moram iz tega izvleči,

Čeprav tam v glavi klopotec bolj poje;
še hrane obilo v trebušni je ječi.
Naj sončece srečno se dvigne z osoje.

***

niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 1:13 popoldne e

Če pravi štajerski si velemojster,
kar iz soneta naredi si pojšter
in preden te spanec čisto ne mine,
jej feferone za prave skomine.

Če v grlu štime ne boš še imela,
veselo ti rit že jutri bo pela,
in če danes morda sračkaš tekoče,
poskrbi, da bo zvečer prav pekoče.

Nasveti zares in malo za šalo,
ne bodi izbirčna, se bo nabralo,
če zbirala boš, kar bo prikapljalo.

In moli k pomoči svete Marije,
ne pridejo same k nam poezije:
še dež brez oblakov se ne ulije.

***

VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 2:51 popoldne e

Mi piše recepte v skrbi za zdravje,
pa sega z ostrino v moj srčni predel.
Pekoče in ostro je vame zavel …
Naj rit bi zapisala novo poglavje. 

Ko divje bo vrelo … Pozabim naj slavje?
Da zlijem vse v školjko? Bi res to hotel?
Ob zvokih nadležnih moj duh bo smrdel.
In če zmanjka papirja … naj vzamem si šavje,

ki zraslo na ustnih je mojega smeha?
In če še pomaga mu krulež s trebuha,
četudi miriš ga … a ta ne poneha;

po svoje bo jamral brez stila - posluha.
Zato kar povem ti: Ne bo šlo brez greha,
ker kar je pojedel… pač tisto izbruha.

***

niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 4:38 popoldne e

VEČERNI AVE

V sonete mami Vilinček in slavo,
narava ponuja sonce in travo
pesa me vabi na pot v očetnjavo,
sam bi odločil, da stopim na kavo.

Morda najhitreje dosegel bi mir,
če hitro izpijem popoldanski pir,
se mi ne živi, se mi ne umira,
kako preživeti tja do večera.

Se zdi, da ni zame tiste omame,
še spanje več nima kakšne veljave,
celo hrana zvečer je pravi hudir.

Večerni ave me več ne prevzame,
slabo se obeta: ni več kofeta.
postavlja brez mene se XXL četa.

***

VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 10:34 popoldne e

Široka so morja,
široka obzorja,
ker tam že od nekdaj
me vabi širina.

Pa vendar množina
zabode Vilina …
Že brišem vse X-se,
še L mi ne paše.

Naj pojem po vaše?
Naj pojem po naše?
Pretežko mi pade,
napad iz zasede.

Mi duša nasede,
ko širim poglede.
Ob vsej tej širjavah,
me v srčecu špika.

Široka me slika
prav nič več ne mika.
Že piskam na ozko
da rešim telešček.

Pokukam v podstrešček,
obrnem kolešček,
iz horizontale
se dam v vertikalo.

Če se bo dalo,
že pišem na malo,
z lahkoto peresa
bom zmanjšala mero.

Z dobro mi vero
in nje atmosfero,
pri sebi napravim
še malo cenzure.

Četudi v nadure
a v duhu kulture
le ožji postavi
še vedno bom naša.

Mar svet moj ugaša?
Le na FIZ se oglaša,
ko vso tole težo
postavljam na vago. 

Ne bom ti za zgago!
za vsako ti srago,
ki stekla bo s čela,
se sproti zahvalim.

Prav nič se ne žalim;
le svet si zrcalim,
ki v novih bo jutrih,
spet svetil s pogorja.

*********************************

Otvoritev razstave

OB SOTLI IN SOČI
bo 17. 7. 2009 ob 18h
v dvorcu Strmol v Rogatcu.
Na ogled bo do 5. 8. 2009  vsak dan 
razen ponedeljka od 10h do 18h.Vljudno vabljeni

Stanka Golob: Prostori iz peska

***

Posebej lepe misli in pesmi, ki so nastajala naknadno med komentarji:

lea199 pravi:

Avgust 1st, 2009 at 7:48 dopoldne e

Morda nisem začutila lepote
sveže rojenega jutra …
Morda nisem začutila lepote
iz srca prihajajoče pesmi …
Morda sem v srbeh
posvetnosti utonila …
Vendar sonce je vstalo,
vem, moči nove mi bo dalo.

Zajadraj kdaj z mano, ko v sebi si srečen

(sonet malo drugače - z refrenom)

mark knopfler - True love will never fade
http://www.youtube.com/watch?v=5pbpOs6fhfw

(ne gre za priredbe in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

Slike iz peska Stanke Golob

Želim da začutil bi moje veselje.
Vsaj delček od tistega kar me osvaja;
me z mehkim in toplim ugodjem opaja,
ko v krilih razpenjajo lepe se želje …

Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.

Svoboda te vodi. Nikoli povelje.
Četudi letel bi od kraja do kraja,
četudi kdaj sam … a bližina ostaja;
s svetlicami v dlani te nov dan zapelje …

Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.

Če živo kdaj snivaš … ves v sebi gorečen,
ko v tebi se steka dih pravljičnih morij.
Čeprav ne želiš, da iz njih si izvlečen …

Ne veš še kaj zbuja se tam iz pogorij?
A, če iz dalje njih žar, ki je večen,
prelil se bo vate iz sončnih obzorij …

zajadraj kdaj z mano, ko v sebi si srečen. 

*****************************************************

slike iz peska Stanke Golob

Že vešem nov stih!

(sonet z refrenom)

Za Bina, za dobrodošlico in za srečno vrnitev iz morja.

   Z rezervo naj vzamem si pesem iz morja?
Kar nosijo valčki, naj stišam nje glas?
Zakaj, ko pa vsakič zjasni se obraz,
kot snela modrino bi tam iz obzorja.

Že pišem - že pojem - že vežem nov stih.

Naj raje natočim si vode z lavorja;
soli si primešam. Je to res ukaz!
Na prsi, da dela bi raje okras,
na nitko nanizane školjke s sladkorja?

Že pišem - že pojem - že vežem nov stih.

Karkoli že nosil bo morski prepih,
karkoli že z juga, do sem bo zavelo …
Če vonj bo žgečkal, zadonel bo: “HA - ČIH!”

Pod noskom popraskam se, če bo srbelo.
Morda pa prinese ti novi navdih?
Četudi morda z nagajivo zabelo …

Že pišem - že pojem - že vežem nov stih.

****************************************************

Otvoritev razstave

OB SOTLI IN SOČI
bo 17. 7. 2009 ob 18h
v dvorcu Strmol v Rogatcu.
Na ogled bo do 5. 8. 2009  vsak dan 
razen ponedeljka od 10h do 18h.Vljudno vabljeni

Stanka Golob: Prostori iz peska

Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost …
(soneti - tudi malo drugače)

(v prepletu Vilinček - Bin)

Mark Knopfler The Long Road

http://www.youtube.com/watch?v=2QZTZ9B7M60&feature=PlayList&p=54745EB5BA814222&index=8

(ne gre za priredbe in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

Slike iz peska Stanke Golob

(zapisal Vilinček)

Za hrbet ti pridem v nemiru … a tiha.
Pritajila bom v sebi ta divji utrip.
Morda ga boš čutil … Morda le za hip.
A nočem izdati še svojega vzdiha …

Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

Blažila ga bom, da drhtljaj, ki zapiha
zadržal bi hotenja in čustveni vzkip,
da le čutil na sebi bi svila otip;
kakor pramen v laseh, ki v vetrič zaniha …

Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

Na tvoje zatilje prikradem se gost …
prevzet od lepote in v žarke obdan,
ki nežno prodirajo v magični gozd …

Morda pa si našla v šepetu sva dan?
Simfonija napeva, kjer najin je most.
Glas, ki zapoje … ki ti vse bolj je znan …

Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

*********************************

(zapisal: BIN)

Ob Sotli in Soči avtorica sooči dve slovenski pokrajini, ki si geografsko stojita nasproti, prva na vzhodu in druga na zahodu države. Obe obmejni pokrajini povezujesorodno zgodovinsko, kulturno in socialno izročilo. Kot osrednje stičišče Golobova izpostavi podeželsko, kmečko okolje. Le-tega zaznamujejo specifične gospodarske panoge, kot so pridelavasadja, vina in mlečnih izdelkov, tipizirani prebivalci ter značilna arhitektura. Občutljive demografske problematike se avtorica dotakne s posebno senzibilnostjo a tudi s primesjo humorja. Duhovite poudarke doseže z nenavadnimi kombinacijami realizma in geometrijskih elementov, ki se prepletajov svojevrstne, pogosto nemogoče prostore. Na ta način slikarka ustvarja zanimive prostorske igre, včasih prave optične prevare.Te podobe so posebnost slikarkinega opusa in jih odlikuje nadvse prepričljiva prostorska iluzija. Ta pa je plod dolgotrajnega ustvarjalnega procesa, natančnega izdelovanja tridimenzionalnih modelovter študiranja in skiciranja svetlobnih in perspektivičnih zakonitosti.

Ko noč naju vzame …
(soneti - tudi malo drugače)

(v prepletu Vilinček - Bin)

Breathe gentle - Tiziano Ferro ft. Kelly Rowland

http://www.youtube.com/watch?v=TSMNZYIG0yo&feature=related 

(ne gre za priredbe in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

Slike iz peska Stanke Golob

(zapisal Vilinček)

Iz drobnih marjetic si spletel mi venček,
da z belim navdihom bi prsi pokrila.
Na travniku sanj bom ob tebi počila,
ko v sebi ves miren boš spal kot dojenček.

In ko naju zdrami živahni studenček;
vso nežnost in blagost bi k sebi privila,
z življenjem bistrin nama očke umila,
da v njih se zrcalil bi sinji plamenček.

Zaraja mladost naj na polju zelenem,
v dlaneh se odpirajo riževa zrna.
Svobodna pod soncem – spet združena v enem …

Morda sem kdaj v sebi preplašena srna?
Pa vendar se vračam in sreče oklenem,
ko noč naju vzame skrivnostna srebrna!

************************

 (zapisal Bin)

Mehka in puhasta bela koprena
iz drobcenih cvetkov je tvoj pajčolan,
s predivom ljubezni je vezen in tkan,
nanj bom ponižno naslonil kolena.

Na kres bom naložil nova polena,
nov plamen bo v najinih srcih prižgan,
v večer bo posvetil, posvetil v nov dan,
podžigal bo čustva globoka, ognjena.

Med klasjem življenja se bova ljubila,
svobodna pod soncem, v sebi ujeta,
kremen – kresilo se bova iskrila,

v redovniški kuti strogo zapeta.
Med zvoke besed jo bova izlila,
globoko in zvesto ljubezen … poeta.

*****************

 Ker tam pod kapuco
(soneti malo drugače)

Katie Melua - In My Secret Life
http://www.youtube.com/watch?v=AxRVzYHhCew&feature=related 

(zapisal Vilinček)

Zakaj me zapenjaš v kuto menihov?
Poletje je v nama, ni čas še za plašč!
Morda pa nagajaš … morda pa nalašč
mi vezeš to strogo obleko iz stihov …

Ker tam pod kapucu se »lumpek« smehlja?

Le kaj naj zdaj mislim … Res moj si? Si njihov?
Zorim naj in dvigam duhovno si rašč?
Ne branim se te, ko me hraniš iz kašč,
kjer zlatega zrnja je polno navdihov …

A tam pod kapuco se »lumpek« smehlja.

In potlej ne reči, da spet sem preživa,
če vso me prevzameš … ves svet zaigra.
Ko vase to bitje nebeško spustiva,

ki srečo prinaša in sije za dva …
ne morem krotiti narave »Sem kriva?«,
S teboj bi se vzpela do žarkov neba …

Čeprav pod kapuco se »lumpek« smehlja

*************************

(zapisal Bin)

Ko v ranem jutru…

Kukajo biseri izpod tančice.

Mar kuta je ječa, ne trden oklep,
kjer svojim sanjam svobodo pustiva?
Kjer misel sme biti prešerna, igriva,
brezskrbno jo mahne zvečer na potep.

Kukajo biseri izpod tančice.

Ne nisi, to vem! Nisi prazen otep.
Pod slamnato streho zrnje se skriva,
v zrnju življenje in pesem je živa,
tvoj svet je bogat, vem, tvoj svet je prelep.

Kukajo biseri izpod tančice.

V varnem zavetju te kute iz raša,
mračne večere svetlijo kresnice.
Kdo naj, le kdo, ti razvrat oponaša,

te tlači med stene krute samice,
ko poješ vsa nežna, čuteča in naša
trosiš v naš svet čudovite bleščice?

Kukajo biseri izpod tančice.

****************************************** 

Otvoritev razstave

OB SOTLI IN SOČI
bo 17. 7. 2009 ob 18h
v dvorcu Strmol v Rogatcu.
Na ogled bo do 5. 8. 2009  vsak dan 
razen ponedeljka od 10h do 18h.Vljudno vabljeni

Stanka Golob: Prostori iz peska

slike iz peska Stanke Golob

A čustva so živa
(prosta poezija - rime - v kombinaciji s sonetno obliko)

Katie Melua - What I Miss About You

http://www.youtube.com/watch?v=NV59jsrSYJM&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(lastna fotografija) 

(avtor: VILINČEK)

Večkrat ne veš
kaj v globinah se skriva?
Begavih oči
si bistriš svoj vodnjak.
Ker misli zavite
v beli oblak,
ne vidijo bistev,
ne vidijo vsega …

A nekaj je v tebi,
nekaj te bega?!
Budijo se čuti …
Diši ti ta zrak.
Zajameš ga vase.
Ves nežen in blag
se vate vpija
in daje da čutiš …

Takrat še ne veš!?
Le v sebi zaslutiš,
ko lahnost te v zame
v objem svoj mehak.
Omamljen od vsega …
kar padel bi vznak.
Želiš, da ostane,
želiš da tam biva …

Počasi … počasi
se sreča odkriva …
Naj vrnem nazaj se?
Naj stopim čez prag?
Pred njenimi vrati …
Samo en korak.
Ne vem, če prestopim?
A čustva so živa …

*************************************

(avtor: BIN)

Položil bom glavo v tvoje naročje,
zaprl oči in svoj dih pritajil,
nedrij tvojih vsebine bom pil,
stekal se z njimi v željeno sotočje.

Razlila se bova v ravnino med ločje,
ne bo hudournik več vode kalil,
le blaženi mir bo tolmune bistril,
zaspal bom brezskrbno, globoko, …otročje.

Poslušal bom v sanjah tvoje brzice,
napajal se z biseri v vznožju slapov,
spremljal tvoj tok med poljane, gorice,

razrušil pregrade in meje bregov…
Steciva skupaj tja v daljne mrtvice,
pod belimi loki mogočnih mostov.

**********************

slike iz peska Stanke Golob

(avtor: VILINČEK)

Ker radost te greje
(sonet - malo drugače)

Milow - You Don’t Know

http://www.youtube.com/watch?v=o32x-kHGaTo 

Že dlan je v dlani … tam sreča se smeje.
Ker žar, ki me hrani  mi dal je verjeti,
da z upanjem novim bi mogla leteti,
ko jutranje sonce se izpod odeje

z veseljem prebuja, ker radost te greje.

Vse želje se spletajo z biserne preje,
saj misli se dajo v lepoto ujeti.
Skrivnostne spet jasne … želijo si peti,
ker tisto se v tebi … (Poiščem naj meje?)

z veseljem prebuja, ker radost te greje.

Prevzame te glasba … začutiš močneje,
z daljave bleščijo se njeni izviri …
Kristalna gladina tešila bo žeje,

hrumenje pojenja - ves svet se umiri.
Je mar iluzija? Resničnost tam veje?
Ko čut se za čutom … (kot pesem na liri)

z veseljem prebuja, ker radost te greje.

*****************************************************(avtor: BIN)

Veš, kadar me zjutraj s poljubom zbudiš,
še sonce je lepše in dan bolj svetal,
kot da bi se stvarnik ponovno igral,
spet duša je svetla in lahka kot piš.

Takrat… ko iz las sem pobiral ti riž,
ko prvič kot mož sem ob tebi zaspal,
po vonju ljubezni sem te prepoznal,
kot takrat še vedno opojno dehtiš.

Vem, nisem več tisti, kot bil sem nekoč.
Koliko krat sem požrl obljubo?
Umaknil sem pleča, se skril pod nemoč…

Trhel stržen je in črvi pod lubom,
še vedno pa k tebi rad ležem čez noč,
v novo me jutro prebudi … s poljubom.

***************************************************

Otvoritev razstave

OB SOTLI IN SOČI
bo 17. 7. 2009 ob 18h
v dvorcu Strmol v Rogatcu.
Na ogled bo do 5. 8. 2009  vsak dan 
razen ponedeljka od 10h do 18h.Vljudno vabljeni

Stanka Golob: Prostori iz peska

slike iz peska Stanke Golob

ISTI SMO ROD …

(sonet)

(V prepletu z BINOM)

Gerry and the Pacemakers - You’ll Never Walk Alone

http://www.youtube.com/watch?v=8smO4VS9134

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(fotografija Matevž)
http://fototevz.blogspot.com/

(zapisala: VILINČEK) 

Ko sonce te vzame v svoje dlani
in sinje se jutro zariše v očeh;
prav vse kar objel boš na svojih poteh …
Ni važno kam pojdeš …  ni važno kje si.

Ko zreš na življenje iz svetle plati,
ne iščeš se v barvah … ne iščeš v straneh.
Še v solzah je radost, kdaj pisani smeh …
karkoli že daješ - a slabega ni.

In znova prejemaš, ker čutiš svoj dan.
Na sever? Na jug? Tja na vzhod? Na zahod?
Ves kozmus, narava – del tvojih spoznanj …

Že dolgo je jasno, da isti smo rod!
Različen, drugačen in znova ubran …
Ni važno kam pojdeš … ni važno do kod!

********************************************

(fotografija: Matevž)

(zapisal BIN)

Ko sonce te krade temnim nočem,
in jutro poraja se v rosi bleščic,
izbiraš med množico skritih stezic,
ne vprašaš od kod, a se vprašaš … kam grem?

Ko s svetle plati se približaš ljudem,
razkriješ vsebino jim, trdih platnic
in “šmarnice” praviš slapovom solzic,
le sebe jim daješ, ne vprašaš se … smem?

Daješ, prejemaš, ujameš razsuješ,
od jutra na vzhodu, do mraka zvečer,
nova spoznanja v ogrlico snuješ,

človek človeku je Človek, ne zver.
V Človeka v človeku še vedno veruješ,
ta vera poji te in kaže ti smer.  

***********************

Posebno lepe misli,  haiku, poezija in rime, ki so se rojevali naknadno ob komentarjih … tudi branju poezije na različnih straneh:  

POT, KI VODI  V MALI RAJ
(prosta poezija)

(v prepletu z nagajivko)

glasbena podlaga:
FAIRGROUND ATTRACTION - “Find My Love”
http://www.youtube.com/watch?v=InNMprncrTs 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(fotografija Matevž)

(zapisala: VILINČEK)

Da bi našli pot v raj,
res ni treba vedno vstran.
Je že nežen blag smehljaj
in pa mehka topla dlan,
ki ti daje nov polet
in da čutiti, da smo.

Če bi zrli le v temo,
ker bi vid nam bil odvzet?
Mar bi videli le dno?
Kje za nas bi bil ves svet,
ker življenje je le noč?
V kaj strmele bi oči?

V srcu duši so luči.
Tam jih najdeš - tam je moč.
S čustvi - čuti oživi …
včeraj, danes, tvoj nekoč …
vsa pomlad in dih cvetov
ter utrinki svetlih zvezd …

Tam je sreča in prelest,
slika pravljičnih gradov.
Ko zariše se v zavest,
um bo našel pot domov,
pa čeprav te vihre tok
bi odnesel daleč vstran.

V sebi znova ves ubran
boš zaslišal glas otrok …
V tuji svet … prej nepoznan
bo zasvetil barvni lok,
ki bo znova našel dan …
pot, ki vodi v mali raj.

***

(fotografija Matevž)

(Zapisala : NAGAJIVKA)

Kadar teža je prehuda
in breme te pristiska k tlom,
dovoli duši, da si odpočije,
da je ne uniči zlom.

Kadar v prsih je tesnoba
in čutiš stisko, ki duší,
umiri v sebi svoje misli,
naj tvoje se telo naspi.

Četudi zdi se, da v težavah
si osamljen, čisto sam,
vedi, da nekdo je vedno,
v dobrih mislih zate tam.

Nad nami je nebo razpeto,
vsak vdih, izdih, prestreže,
zavrže pleve, pošlje zrno,
da te zdravilen mir doseže.

Le še trije svetli upi
iz raja ostali so nam isti,
to so zvezde in cvetlice
in otroci v dušah čisti.

Ne zavrzi, ne oskruni,
ne pokvari teh vrednot,
božanskost je, ki pazi nate,
ne najdeš je nikjer drugod.

(nastajalo na različnih straneh - avtor vilinček)

Sladko in mirno
(haiku)

To noč bom spala
pod angelskimi krili.
Sladko in mirno.

**

Poslušati svet
in poslušati sebe.
Ponotranjanje.

Tipke ljubezni,
se dotikajo višin.
Le predaj se jim.

**

Gledala sem te,
videla, čutila, vem.
Verjamem vate!

Le kje je on, ki
mi nenehno nagaja?
Vem, da je v sreči.

**

Prisluhnila sem
tihemu šelestenju.
Žarki življenja.

***********************

(vse fotografije: MATEVŽ)

Posebno lepe misli,  haiku, poezija in rime, ki so se rojevali naknadno ob komentarjih … tudi branju poezije na različnih straneh:  

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 19th, 2009 at 8:03 popoldne

Leti, leti, ptica … proti svetlobi …
(V = Vilinček, N = nagajivka)

V:
Draga Nagajivka moja,
Kaj naj spišem?
kaj naj rečem?
Le kako ti naj utečem,
če še bolj me vleče k tebi?!
N:
Kaj hudimana te vleče??
Kam to vodi?
Kam to gre?
Ah, saj vem: občutki sreče,
ki loviva jih midve.
V:
In ne branim se ovoja,
ki me greje,
razsvetljuje.
Kamorkoli duh potuje …
Nikdar nisem v pozebi!
N:
Poezija je ljubezen.
To ve vsak rojen poet.
Do svetišča, preko brezen,
moč nam daje za polet.
V:
Reka v reki, sonce v soncu,
sol in morje -
biser v školjki …
radost smeje se v majolki:
Tudi solza kdaj poteče!
N:
Če struga je dovolj široka
potlej »reka« ne poplavi.
Dušica lahko popoka
v anarhiji razoglavi.
V:
Nikdar nisva tam pri koncu …
svet vrti se,
spet vijuga
Kje je moja - tvoja struga?
Te objemam zdaj od sreče!
N:
Ta je struga vedno ista,
le voda v njej se ves čas menja,
kdaj je kalna in kdaj čista,
a tok srca ne menja mnenja.
***
V:
Zakaj se jočem?
ker sem ganjena, da veš!
In lepo mi je.
N:
Popivnam solze.
Pivnik shranim v srce,
mu dodam vrednost.

VILINČEK pravi:
Junij 20th, 2009 at 12:40 dopoldne

A million kisses- Cari Cole

http://www.youtube.com/watch?v=1JteptcKaCM&feature=PlayList&p=DAA17759343810F9&playnext=1&playnext_from=PL&index=13

Jadram v morju …
nad oblaki …
v soncu plešejo koraki.

Spet do reke …
duša sanja …
v toke bistre me poganja.

Kjer so zvezde …
med drevesa …
posrebrijo se peresa.

Čez gozdove …
v soju lune …
svetijo se zlate rune.

Tja v doli …
čez planjave …
zacvetijo rosne trave.

spet v višine …
veter piha …
kliče k sebi gora tiha.

Do neba …
se pnejo veje …
znova mavrica se smeje.

Kamorkoli zven
že nosi …
naj bleščijo sončni trosi;

topli mehki …
kot poljubi …
Dihaj, poj in vedno ljubi.

 bin pravi:
Junij 29th, 2009 at 1:43 popoldne

Vidim mavrico na vzhodu,
nežne barve, širni lok,
vpeta na nebesnem svodu,
nam odseva barvni krog.

Zdi se, kot bi tam pod njo,
nekaj nežno frfotalo,
kaj, le kaj bi to bilo,
ni strašni zmaj in ne padalo.

Nežna krilca zrak lovijo,
v biserih se svet iskri,
nosi spevno melodijo,
veter, ki z morjá hiti.

Tam je Vilinček, tam nekje,
njeni biseri in krila,
naj že kmalu vrne se,
še bolj nežna, še bolj mila.  

 VILINČEK pravi:
Julij 1st, 2009 at 11:10 popoldne

Da ostala bi kar tiha?
Brez brepiha?
Glasbe? Stiha?
Da kar v prazno vas pozdravim?
Za vrnitev nič pristavim?
Hitro, hitro …
Brž popravim!
Ura še polnoč ne bije!
Ko odbije,
naj se vije …
vsaj en droben valček morja,
s sončno peno iz sladkorja …
Naj vedrita vam obzorja!

VILINČEK pravi:
Julij 6th, 2009 at 9:32 dopoldne

Ne vem kje začeti?
Ne vem kam leteti?
Mi manjkajo dnevi,
je lukenj veliko. 

Pa hitro popravim,
na mesto postavim …
V moji so glavi,
zaključim s piko.

Po desni, spet levi …
bogati so sevi;
vmes struge potokov …
se širijo v reke.

Kot tiste z narave,
tu rim so poplave.
Jih berem in berem …
odprte so veke.

Od mavričnih lokov,
mostov in obokov;
vseh vrst so vsebine,
se iščem v smislih.

Si rožce naberem,
v šopke jih zberem
Tam kjer so napevi
topim se v mislih.

Njih čas ne izgine,
odsev zgodivine …
svobodni … ujeti:
Narišem si sliko.

Po desni … spet levi,
bogati so sevi.
Ne vem kam leteti?
Ne vem kje začeti?

Zaključim s piko.

bin pravi:
Julij 6th, 2009 at 9:49 popoldne

Pregost je ta “les” (gozd)
ne vidiš dreves,
še dan si izgubila,
tam za vogalom.

Očala nadeni
prišuli se k meni,
vse ti razkažem
s svojim kukalom.

Ne glej v širjave,
vrstice bahave…
v globino zazri se,
tam je ves žar.

Tam srca drhtijo,
pojo melodijo,
srečne neveste,
ki gre pred oltar.

Vsi venci v lokih,
vse slike v obokih,
so scena za publiko,
ničvreden kič.

Poslušaj srce,
naj ono pove,
kaj v prsih razžarja,
nedolžen fantič?

VILINČEK pravi:
Julij 7th, 2009 at 10:39 dopoldne

Zakaj pa očala?
Nejasna je slika?
Mar vsa moja hvala
je zdaj le spotika?

So očke v okvari?
Težave z globino?
Bog me obvari,
požrla sem slino …

Je res, da ne vidim
več igle v senu?
Naj se izpridim?
Res, ni mi vseeno! 

Široko, globoko …
že ožim očesa.
Pomagam si z roko,
odvržem peresa.

Bom ostro začela,
poglede zostrila …
na sebe nadela
bom zmajeva krila!

Iz daljnega vzoda
mi sonce zasije,
zaradi nezgode
in te diobtrije.

Ne le do kolena,
sem v vodi do pasa.
Morda pa rumena,
me sprejme tam rasa.

Ob strani očes
se že delajo gube …
Na daleč metala
bom sončne poljube. 

A končno v zrcalu
se duša ugleda.
Spustim se spadalom …
bila je le zmeda. 

Vso meglo odgrnem,
Vse to je od smeha,
Med vas se spet vrnem,
se vsuje iz meha

VILINČEK pravi:
Julij 8th, 2009 at 11:53 dopoldne

 (nastalo na strani minus-nula)

Tu in tam kdaj v “temo” brcam,
Če ne vidim pred seboj.
Jo razgrinjam, slepo tipam …
pa si rečem: »Ej postoj!«

Je rešitev `koj pri meni,
kot prižgal bi žarnico.
Naj se sveti, naj se šajna! 
Bom kar z zlato barvico. 

Se modrosti svoji čudim …
(Moram dušo si pogret)
Že naslednji tam trenutek,
vidim jasen moder svet.

Sonček sije na modrini,
se v zelenju sveti grič,
vsa paleta barv življenja …
A ti praviš: “To je kič!??”   

Naj te v črno spet pobarvam?
Res s steboj je velik križ!
A ne za dolgo … Naj bo jasno!
Bom pač s tabo slepa miš!«