Danes je panorama vstopov na likovno prizorišče na široko odprta. Zakaj torej ne bi bil pesek različnih granulacij in barv tista materialna snovnost, s katero vizualiziramo svet idej, s katero – slikamo? Kar nekaj je avtorjev v slovenskem prostoru, ki slikajo na s peskom pripravljene podlage, a Stanka Golob je izbrala samosvojo pot in pesek povsem radikalno zamenjala za barve. Z njim suvereno, avtorsko prepričljivo in afirmirano naseljuje slikovne ploskve. Njene likovne interpretacije predstavljajo rafinirano in dolgotrajno delo v polju slike, pri katerem je vsak nanos peščene snovnosti konstruktiven in odločujoč. Pred samim začetkom ustvarjalnega procesa pa mora avtorica pripraviti oz. nabrati material za svoje slike. Reke ji ga radodarno naplavljajo. Pozorno raziskuje tudi peskokope, melišča in kamnolome po vsej Sloveniji. Iz vsega, kar ji lepega ponuja narava, avtorica skrbno izbira, pere in seje pravi pesek in prod. Tako najde najlepšega, najbolj izrazitega in intenzivno obarvanega. Očisti ga »patine« sodobnih navlak, da lahko vsaka mikro struktura zaživi v svoji prvinskosti in elementarnosti, kar je ključna podstat njenih likovnih snovanj.

Motivni svet črpa iz časa in prostora – s senzibilno, osebno percepcijo ju obdeluje. Prisluhne danostim razstavnega prostora in širšemu miljeju, krajinskim posebnostim, kulturno zgodovinskemu izročilu, načinu življenja. Skratka, pot do nove razstave ji je tudi pot k novim tematskim izhodiščem, k poglobljenim miselnim soočanjem s specifiko novega miljeja. Tako vsako sliko, vsak motiv na njej ustvari z namenom in pomenom.

Likovne zgodbe Stanke Golob se »spominjajo« širšega prostora, kamor so prišle na razstavno gostovanje. Povzemajo ga v bistveni vsebinskosti. A ne le to. V razstavni prostor se trdno vraščajo, saj so v novo prostorsko lupino postavljene z jasnim konceptom. Oblikujejo ga, preoblikujejo, nadgrajujejo in hkrati postajajo del njega. Spreminjajo ga v kompleksno virtualno dogajanje, v prostor z izrazitim likovnim presežkom.

Slike iz peska Stanke Golob, da bi lažje in še intenzivnejše komunicirale z interierom, v katerega so vmeščene, nimajo vselej tradicionalne, klasične forme. Osvobajajo se okvira in si nadenejo povsem svobodno obliko. To so kompozicije, katerih likovno življenje podira bariere pravokotne ali kvadratne zasnove. Obrisna kontura posameznega ilustrativnega elementa je »okvir« slike oz. ravno obratno, ni nekaj, kar bi imelo vlogo omejevanja in tako slika dobesedno prehaja na steno in se z njo staplja.

Avtorica, ki sicer zapušča klasične, stroge, geometrijske okvire, pa svoj motivni svet pogosto obdeluje prav v »geometrijskem stilu«. Izbira posamezne arhitekturne detajle, jih dodatno stilizira, avtorsko preoblikuje in tako ustvarja »prostorske« okvire svojim slikam, ki niso po eni strani nič drugega kot domiselna poigravanja z motivom samim. Z njimi dosega tudi zanimive optične iluzije in tako bi lahko v tovrstnih segmentih njenih del zaznali op artistične pristope.

Struktura površine slik, njena mikro tekstura je nepogrešljiv likovno-formalni in vsebinski oblikovalec. Vzpostavlja impresivno učinkujočo, trepetavo atmosfero, ki rojeva dodatne barvne in svetlobne vrednosti.

Strukturalni nanosi spreminjajo motiv v privid, v nekakšno impresijo doživetega. Drobna zrna peska, ki nadomeščajo čiste barvne nanose, šele ob medsebojnem součinkovanju ter ob naglašenih svetlobnih vtisih ustvarjajo polnost motiva, kar kaže, da je umetnici blizu impresionistično slikarsko razmišljanje. Halucinativni vtis pogosto podkrepi še vsebina sama: vilinska bitja, ki plešejo po slikovnem prostoru ali pa megličasto vzdušje nad rečno gladino kot atmosferska realnost ob rojstvu novega dne…

Drobnozrnata struktura peska pa tudi večji delci peska ali proda dajejo slikovnim zasnovam Stanke Golob reliefno dimenzijo, dvodimenzionalno podlago spreminjajo v trodimenzionalno, strukturirano, površinsko bogato in taktilno dražestno prizorišče. Izpostavljanje fragmentov materialne snovnosti in pestro dogajanje na slikovni povrhnjici razkrivata, da avtorica v svoj, sicer samosvoj, slikarski svet uspešno uvaja tehniko asamblaža (fr. assemblage).

Njene slike so slikovite, koloristično bogate, znotraj omejene palete naravnih barvnih odtenkov. Z različnimi debelinami enakega peska pa avtorica dosega pravo tonsko orkestracijo. S peskom različnih granulacij vzpostavlja tudi perspektivo. Elementi pripovednosti v prvem planu so »naslikani« z večjim peskom, nato pa avtorica potuje v prostorsko iluzijo z uporabo vse manjših peščenih delcev.

Ko se zunanja svetloba sprehaja po strukturalni površini, se useda na posamezna zrna peska in išče pot v njihova skrivnostna medprostorja, takrat se porajajo nove, dodatne barvne vrednosti, nova slikovitost pripovedi, odvisna tudi od intenzivnosti svetlobe in kota, pod katerim pada na slikovno polje.

Svetloba je vselej ena bistvenih komponent »slikarstva« Stanke Golob. Kot razpršena iluminiscentnost preplavlja slikovne površine ali pa se objektivizira v belini posameznih peščenih nanosov in celoto zaznamuje s posebno poetičnostjo.

Duh časa in prostora ter odsev avtoričinih misli, spoznanj in najbolj intimnih čutenj veje v krajinskih izsekih, se objektivizira v poenostavljenih, na bistvo zreduciranih figurativnih likovnih zgodbah ali se skriva v metaforičnih in simbolnih znamenjih. Neizpodbitno pa biva v drobnem zrnu peska. V njem utripa slikarkina bit, z njim nastaja veličastna uprizoritev likovne igre.

Avtorica motivno razmišlja tudi o zidovih. Predstavlja jih na enostaven, strogo geometrijsko, hkrati pa monumentalno obravnavan način. Med motivom in načinom vizualizacije je neposredna povezava: zid – pesek. In če pogledamo v zgodovino likovne umetnosti, potem so zidovi tisti, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima.

Tokrat avtoričina ustvarjalna misel potuje z reko Sočo, in sicer od izvira do izliva. Soča ji je vir navdiha. Iz njenega nedrja zajema materialno snovnost, slikarski material. Bel pesek iz Trente, ki ga najde pod izvirom, je light motiv njene najnovejše razstavne predstavitve in je hkrati objektivizacija svetlobe na vsaki njeni sliki. Kot bi želela z njim povedati, da išče neokrnjeno, bistveno, najbolj nedolžno, svetlo, skratka najlepše, najbolj sugestivno in simbolno, in to tako v njenih žanrih kot v njenem likovnem stvariteljstvu. Belina peska ostaja – je nekaj, kar celo dominira nad posledicami »zunanjih onesnaževanj«. Je tista komponenta, katere svetloba je večna, nad časom in prostorom.

V zasebnem, celo kontemplativnem likovnem odgovoru Stanke Golob na stehniziran svet, agresiven do narave, je čutiti misel Norberta Lyntona, da je umetnik tudi učitelj. Ali pa se v njem zrcalijo romantični nazori Casparja Davida Friedricha: »Umetnikov čut je njegov zakon. Čista senzibilnost ne more biti nikoli proti naravi, ampak je vselej usklajena z njo«.

Stanka Golob je v svojem likovnem stvariteljstvu usklajena sama s seboj, s svetom okrog sebe in z naravo – s tistim, kar je v njej najbolj prvinsko. V naravi odkriva njene mojstrovine, prisluhne njenim naravnim zakonitostim in modulacijam, razkriva njeno prvinskost, ilustrativnost, izvirni umetniški naboj. V naravi vzame likovno »seme«, ki ga nato premišljeno zasadi na slikovno polje, da iz njega nastane prepričljiva likovna stvarnost - likovni svet Stanke Golob.

Anamarija Stibilj

Danes je panorama vstopov na likovno prizorišče na široko odprta. Zakaj torej ne bi bil pesek različnih granulacij in barv tista materialna snovnost, s katero vizualiziramo svet idej, s katero – slikamo? Kar nekaj je avtorjev v slovenskem prostoru, ki slikajo na s peskom pripravljene podlage, a Stanka Golob je izbrala samosvojo pot in pesek povsem radikalno zamenjala za barve. Z njim suvereno, avtorsko prepričljivo in afirmirano naseljuje slikovne ploskve. Njene likovne interpretacije predstavljajo rafinirano in dolgotrajno delo v polju slike, pri katerem je vsak nanos peščene snovnosti konstruktiven in odločujoč. Pred samim začetkom ustvarjalnega procesa pa mora avtorica pripraviti oz. nabrati material za svoje slike. Reke ji ga radodarno naplavljajo. Pozorno raziskuje tudi peskokope, melišča in kamnolome po vsej Sloveniji. Iz vsega, kar ji lepega ponuja narava, avtorica skrbno izbira, pere in seje pravi pesek in prod. Tako najde najlepšega, najbolj izrazitega in intenzivno obarvanega. Očisti ga »patine« sodobnih navlak, da lahko vsaka mikro struktura zaživi v svoji prvinskosti in elementarnosti, kar je ključna podstat njenih likovnih snovanj.

Motivni svet črpa iz časa in prostora – s senzibilno, osebno percepcijo ju obdeluje. Prisluhne danostim razstavnega prostora in širšemu miljeju, krajinskim posebnostim, kulturno zgodovinskemu izročilu, načinu življenja. Skratka, pot do nove razstave ji je tudi pot k novim tematskim izhodiščem, k poglobljenim miselnim soočanjem s specifiko novega miljeja. Tako vsako sliko, vsak motiv na njej ustvari z namenom in pomenom.

Likovne zgodbe Stanke Golob se »spominjajo« širšega prostora, kamor so prišle na razstavno gostovanje. Povzemajo ga v bistveni vsebinskosti. A ne le to. V razstavni prostor se trdno vraščajo, saj so v novo prostorsko lupino postavljene z jasnim konceptom. Oblikujejo ga, preoblikujejo, nadgrajujejo in hkrati postajajo del njega. Spreminjajo ga v kompleksno virtualno dogajanje, v prostor z izrazitim likovnim presežkom.

Slike iz peska Stanke Golob, da bi lažje in še intenzivnejše komunicirale z interierom, v katerega so vmeščene, nimajo vselej tradicionalne, klasične forme. Osvobajajo se okvira in si nadenejo povsem svobodno obliko. To so kompozicije, katerih likovno življenje podira bariere pravokotne ali kvadratne zasnove. Obrisna kontura posameznega ilustrativnega elementa je »okvir« slike oz. ravno obratno, ni nekaj, kar bi imelo vlogo omejevanja in tako slika dobesedno prehaja na steno in se z njo staplja.

Avtorica, ki sicer zapušča klasične, stroge, geometrijske okvire, pa svoj motivni svet pogosto obdeluje prav v »geometrijskem stilu«. Izbira posamezne arhitekturne detajle, jih dodatno stilizira, avtorsko preoblikuje in tako ustvarja »prostorske« okvire svojim slikam, ki niso po eni strani nič drugega kot domiselna poigravanja z motivom samim. Z njimi dosega tudi zanimive optične iluzije in tako bi lahko v tovrstnih segmentih njenih del zaznali op artistične pristope.

Struktura površine slik, njena mikro tekstura je nepogrešljiv likovno-formalni in vsebinski oblikovalec. Vzpostavlja impresivno učinkujočo, trepetavo atmosfero, ki rojeva dodatne barvne in svetlobne vrednosti.

Strukturalni nanosi spreminjajo motiv v privid, v nekakšno impresijo doživetega. Drobna zrna peska, ki nadomeščajo čiste barvne nanose, šele ob medsebojnem součinkovanju ter ob naglašenih svetlobnih vtisih ustvarjajo polnost motiva, kar kaže, da je umetnici blizu impresionistično slikarsko razmišljanje. Halucinativni vtis pogosto podkrepi še vsebina sama: vilinska bitja, ki plešejo po slikovnem prostoru ali pa megličasto vzdušje nad rečno gladino kot atmosferska realnost ob rojstvu novega dne…

Drobnozrnata struktura peska pa tudi večji delci peska ali proda dajejo slikovnim zasnovam Stanke Golob reliefno dimenzijo, dvodimenzionalno podlago spreminjajo v trodimenzionalno, strukturirano, površinsko bogato in taktilno dražestno prizorišče. Izpostavljanje fragmentov materialne snovnosti in pestro dogajanje na slikovni povrhnjici razkrivata, da avtorica v svoj, sicer samosvoj, slikarski svet uspešno uvaja tehniko asamblaža (fr. assemblage).

Njene slike so slikovite, koloristično bogate, znotraj omejene palete naravnih barvnih odtenkov. Z različnimi debelinami enakega peska pa avtorica dosega pravo tonsko orkestracijo. S peskom različnih granulacij vzpostavlja tudi perspektivo. Elementi pripovednosti v prvem planu so »naslikani« z večjim peskom, nato pa avtorica potuje v prostorsko iluzijo z uporabo vse manjših peščenih delcev.

Ko se zunanja svetloba sprehaja po strukturalni površini, se useda na posamezna zrna peska in išče pot v njihova skrivnostna medprostorja, takrat se porajajo nove, dodatne barvne vrednosti, nova slikovitost pripovedi, odvisna tudi od intenzivnosti svetlobe in kota, pod katerim pada na slikovno polje.

Svetloba je vselej ena bistvenih komponent »slikarstva« Stanke Golob. Kot razpršena iluminiscentnost preplavlja slikovne površine ali pa se objektivizira v belini posameznih peščenih nanosov in celoto zaznamuje s posebno poetičnostjo.

Duh časa in prostora ter odsev avtoričinih misli, spoznanj in najbolj intimnih čutenj veje v krajinskih izsekih, se objektivizira v poenostavljenih, na bistvo zreduciranih figurativnih likovnih zgodbah ali se skriva v metaforičnih in simbolnih znamenjih. Neizpodbitno pa biva v drobnem zrnu peska. V njem utripa slikarkina bit, z njim nastaja veličastna uprizoritev likovne igre.

Avtorica motivno razmišlja tudi o zidovih. Predstavlja jih na enostaven, strogo geometrijsko, hkrati pa monumentalno obravnavan način. Med motivom in načinom vizualizacije je neposredna povezava: zid – pesek. In če pogledamo v zgodovino likovne umetnosti, potem so zidovi tisti, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima.

Tokrat avtoričina ustvarjalna misel potuje z reko Sočo, in sicer od izvira do izliva. Soča ji je vir navdiha. Iz njenega nedrja zajema materialno snovnost, slikarski material. Bel pesek iz Trente, ki ga najde pod izvirom, je light motiv njene najnovejše razstavne predstavitve in je hkrati objektivizacija svetlobe na vsaki njeni sliki. Kot bi želela z njim povedati, da išče neokrnjeno, bistveno, najbolj nedolžno, svetlo, skratka najlepše, najbolj sugestivno in simbolno, in to tako v njenih žanrih kot v njenem likovnem stvariteljstvu. Belina peska ostaja – je nekaj, kar celo dominira nad posledicami »zunanjih onesnaževanj«. Je tista komponenta, katere svetloba je večna, nad časom in prostorom.

V zasebnem, celo kontemplativnem likovnem odgovoru Stanke Golob na stehniziran svet, agresiven do narave, je čutiti misel Norberta Lyntona, da je umetnik tudi učitelj. Ali pa se v njem zrcalijo romantični nazori Casparja Davida Friedricha: »Umetnikov čut je njegov zakon. Čista senzibilnost ne more biti nikoli proti naravi, ampak je vselej usklajena z njo«.

Stanka Golob je v svojem likovnem stvariteljstvu usklajena sama s seboj, s svetom okrog sebe in z naravo – s tistim, kar je v njej najbolj prvinsko. V naravi odkriva njene mojstrovine, prisluhne njenim naravnim zakonitostim in modulacijam, razkriva njeno prvinskost, ilustrativnost, izvirni umetniški naboj. V naravi vzame likovno »seme«, ki ga nato premišljeno zasadi na slikovno polje, da iz njega nastane prepričljiva likovna stvarnost - likovni svet Stanke Golob.

Anamarija Stibilj

Osrednja posebnost likovnega delovanja Stanke Golob je uporaba peska, materiala, ki po svojem primarnem karakterju ni slikarski, in vendar avtorica z njim ustvarja slike. S svojimi dosedanjimi kreativnimi prizadevanji je dokazala, da njen umetniški angažma spada v domeno izrazito individualno zaznamovanih likovnih praks.

Danes je panorama vstopov na likovno prizorišče na široko odprta. Zakaj torej ne bi bil pesek različnih granulacij in barv tista materialna snovnost, s katero vizualiziramo svet idej, s katero – slikamo? Kar nekaj je avtorjev v slovenskem prostoru, ki slikajo na s peskom pripravljene podlage, a Stanka Golob je izbrala samosvojo pot in pesek povsem radikalno zamenjala za barve. Z njim suvereno, avtorsko prepričljivo in afirmirano naseljuje slikovne ploskve. Njene likovne interpretacije predstavljajo rafinirano in dolgotrajno delo v polju slike, pri katerem je vsak nanos peščene snovnosti konstruktiven in odločujoč. Pred samim začetkom ustvarjalnega procesa pa mora avtorica pripraviti oz. nabrati material za svoje slike. Reke ji ga radodarno naplavljajo. Pozorno raziskuje tudi peskokope, melišča in kamnolome po vsej Sloveniji. Iz vsega, kar ji lepega ponuja narava, avtorica skrbno izbira, pere in seje pravi pesek in prod. Tako najde najlepšega, najbolj izrazitega in intenzivno obarvanega. Očisti ga »patine« sodobnih navlak, da lahko vsaka mikro struktura zaživi v svoji prvinskosti in elementarnosti, kar je ključna podstat njenih likovnih snovanj.

Motivni svet črpa iz časa in prostora – s senzibilno, osebno percepcijo ju obdeluje. Prisluhne danostim razstavnega prostora in širšemu miljeju, krajinskim posebnostim, kulturno zgodovinskemu izročilu, načinu življenja. Skratka, pot do nove razstave ji je tudi pot k novim tematskim izhodiščem, k poglobljenim miselnim soočanjem s specifiko novega miljeja. Tako vsako sliko, vsak motiv na njej ustvari z namenom in pomenom.

Likovne zgodbe Stanke Golob se »spominjajo« širšega prostora, kamor so prišle na razstavno gostovanje. Povzemajo ga v bistveni vsebinskosti. A ne le to. V razstavni prostor se trdno vraščajo, saj so v novo prostorsko lupino postavljene z jasnim konceptom. Oblikujejo ga, preoblikujejo, nadgrajujejo in hkrati postajajo del njega. Spreminjajo ga v kompleksno virtualno dogajanje, v prostor z izrazitim likovnim presežkom.

Slike iz peska Stanke Golob, da bi lažje in še intenzivnejše komunicirale z interierom, v katerega so vmeščene, nimajo vselej tradicionalne, klasične forme. Osvobajajo se okvira in si nadenejo povsem svobodno obliko. To so kompozicije, katerih likovno življenje podira bariere pravokotne ali kvadratne zasnove. Obrisna kontura posameznega ilustrativnega elementa je »okvir« slike oz. ravno obratno, ni nekaj, kar bi imelo vlogo omejevanja in tako slika dobesedno prehaja na steno in se z njo staplja.

Avtorica, ki sicer zapušča klasične, stroge, geometrijske okvire, pa svoj motivni svet pogosto obdeluje prav v »geometrijskem stilu«. Izbira posamezne arhitekturne detajle, jih dodatno stilizira, avtorsko preoblikuje in tako ustvarja »prostorske« okvire svojim slikam, ki niso po eni strani nič drugega kot domiselna poigravanja z motivom samim. Z njimi dosega tudi zanimive optične iluzije in tako bi lahko v tovrstnih segmentih njenih del zaznali op artistične pristope.

Struktura površine slik, njena mikro tekstura je nepogrešljiv likovno-formalni in vsebinski oblikovalec. Vzpostavlja impresivno učinkujočo, trepetavo atmosfero, ki rojeva dodatne barvne in svetlobne vrednosti.

Strukturalni nanosi spreminjajo motiv v privid, v nekakšno impresijo doživetega. Drobna zrna peska, ki nadomeščajo čiste barvne nanose, šele ob medsebojnem součinkovanju ter ob naglašenih svetlobnih vtisih ustvarjajo polnost motiva, kar kaže, da je umetnici blizu impresionistično slikarsko razmišljanje. Halucinativni vtis pogosto podkrepi še vsebina sama: vilinska bitja, ki plešejo po slikovnem prostoru ali pa megličasto vzdušje nad rečno gladino kot atmosferska realnost ob rojstvu novega dne…

Drobnozrnata struktura peska pa tudi večji delci peska ali proda dajejo slikovnim zasnovam Stanke Golob reliefno dimenzijo, dvodimenzionalno podlago spreminjajo v trodimenzionalno, strukturirano, površinsko bogato in taktilno dražestno prizorišče. Izpostavljanje fragmentov materialne snovnosti in pestro dogajanje na slikovni povrhnjici razkrivata, da avtorica v svoj, sicer samosvoj, slikarski svet uspešno uvaja tehniko asamblaža (fr. assemblage).

Njene slike so slikovite, koloristično bogate, znotraj omejene palete naravnih barvnih odtenkov. Z različnimi debelinami enakega peska pa avtorica dosega pravo tonsko orkestracijo. S peskom različnih granulacij vzpostavlja tudi perspektivo. Elementi pripovednosti v prvem planu so »naslikani« z večjim peskom, nato pa avtorica potuje v prostorsko iluzijo z uporabo vse manjših peščenih delcev.

Ko se zunanja svetloba sprehaja po strukturalni površini, se useda na posamezna zrna peska in išče pot v njihova skrivnostna medprostorja, takrat se porajajo nove, dodatne barvne vrednosti, nova slikovitost pripovedi, odvisna tudi od intenzivnosti svetlobe in kota, pod katerim pada na slikovno polje.

Svetloba je vselej ena bistvenih komponent »slikarstva« Stanke Golob. Kot razpršena iluminiscentnost preplavlja slikovne površine ali pa se objektivizira v belini posameznih peščenih nanosov in celoto zaznamuje s posebno poetičnostjo.

Duh časa in prostora ter odsev avtoričinih misli, spoznanj in najbolj intimnih čutenj veje v krajinskih izsekih, se objektivizira v poenostavljenih, na bistvo zreduciranih figurativnih likovnih zgodbah ali se skriva v metaforičnih in simbolnih znamenjih. Neizpodbitno pa biva v drobnem zrnu peska. V njem utripa slikarkina bit, z njim nastaja veličastna uprizoritev likovne igre.

Avtorica motivno razmišlja tudi o zidovih. Predstavlja jih na enostaven, strogo geometrijsko, hkrati pa monumentalno obravnavan način. Med motivom in načinom vizualizacije je neposredna povezava: zid – pesek. In če pogledamo v zgodovino likovne umetnosti, potem so zidovi tisti, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima.

Tokrat avtoričina ustvarjalna misel potuje z reko Sočo, in sicer od izvira do izliva. Soča ji je vir navdiha. Iz njenega nedrja zajema materialno snovnost, slikarski material. Bel pesek iz Trente, ki ga najde pod izvirom, je light motiv njene najnovejše razstavne predstavitve in je hkrati objektivizacija svetlobe na vsaki njeni sliki. Kot bi želela z njim povedati, da išče neokrnjeno, bistveno, najbolj nedolžno, svetlo, skratka najlepše, najbolj sugestivno in simbolno, in to tako v njenih žanrih kot v njenem likovnem stvariteljstvu. Belina peska ostaja – je nekaj, kar celo dominira nad posledicami »zunanjih onesnaževanj«. Je tista komponenta, katere svetloba je večna, nad časom in prostorom.

V zasebnem, celo kontemplativnem likovnem odgovoru Stanke Golob na stehniziran svet, agresiven do narave, je čutiti misel Norberta Lyntona, da je umetnik tudi učitelj. Ali pa se v njem zrcalijo romantični nazori Casparja Davida Friedricha: »Umetnikov čut je njegov zakon. Čista senzibilnost ne more biti nikoli proti naravi, ampak je vselej usklajena z njo«.

Stanka Golob je v svojem likovnem stvariteljstvu usklajena sama s seboj, s svetom okrog sebe in z naravo – s tistim, kar je v njej najbolj prvinsko. V naravi odkriva njene mojstrovine, prisluhne njenim naravnim zakonitostim in modulacijam, razkriva njeno prvinskost, ilustrativnost, izvirni umetniški naboj. V naravi vzame likovno »seme«, ki ga nato premišljeno zasadi na slikovno polje, da iz njega nastane prepričljiva likovna stvarnost - likovni svet Stanke Golob.

Anamarija Stibilj