Le svetli biseri

(haiku)

Pravljičen svet,ki
ga rojeva ljubezen.
Čar brezmejnosti.

Le svetli biseri
spominov naj stopajo
z nama v nov dan.

Osrečuješ me
plam nebeških pogledov.
Moj zrak ti je vdan.

Po prisanjanih
poteh stopa prihodnost.
Zapisi časa.

******************

Posebno lepa poezija pesnikov in pesnic,  
ki je nastajala v sklopu tega bloga, pod temo komentarji:

avtor: BIN

Da mi je biti sončni žarek…
Z ljubeznijo bi zlil se v hlad somraka,
naravnost na srce premrzlo, strto,
vroči ogenj, ki ga željno čaka.

Da mi je biti hladna senca…
Zakril bi nežno lice pred vročino,
le božal bi oči z mehkobo svile,
čarobne slike spuščal jim v globino.

Da mi je biti prah na poti…
Na tvoji dolgi poti v lepše čase,
prekril bi trdi kamen, trnje, blato,
vse grdo, bolečino, …, vzel bi nase!

Da mi je biti drobna ptica…
Zapel bi pesem, te zazibal v sanje,
o lepih dnevih, sreči in ljubezni,
ker dobro vem, da še verjameš vanje.

**

avtor: vilinček

Pisala se je
in še se bo pisala.
Brezčasna pesem.

***

avtor: nagajivka

2010 - kar brez pesmi začet?
Ah, to pa ne gre! Le časa zmanjkuje.
Reala zahtevna mi dan zapolnjuje,
a spletem v Januar vsaj ta sonet.

Pogrešam preplete slovenskih besed!
Prepolna ušesa besede so tuje.
Pogrešam domačo! - mi spet narekuje
srce, ki pestuje jo, ko grem v svet.

In pesem mi manjka. Pa rima. In stih.
Ritem, ki vabi v zapis melodije.
Zasuta sem z delom. Tja izlivam navdih.

Pa vendar mi manjka še svet poezije.
Kot mórij oseka bi, jezêr presíh,
dušo zažejala v bit nostalgije.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=3zuylllS12c 

***

http://free2rhyme.blog.siol.net/2010/01/21/nocturno/

~~
Oj, ta duša večno neizpeta,
prepolna novih vtisov, doživetij,
poeta slast in muka tisočletij,
med čas razuma in ekstaz razpeta.

Kaj jo mami, da želi polêta?
Sen? Izpoved? Glasba? Vonj poletij?
Nemir duha privabi jo iz zavetij,
ta blažen zven, med strunami trepêta.

Kot bi prepevati hotela odo.
Zahvalnico ustvarjanja lepoti,
tej svežini rose med prirodo,

ki lajša ji težak korak na poti;
izviru, ki poji jo z bistro vodo,
navdahnjeno popotnico v samoti.

(by nagajivka, Firence 21. 01. 2010)

******
avtor: daljnovzhoden

Celično jedro
sredi sončne pripeke
poka po šivih.

***
avtor: vilinček

Svilena nežnost
in mehkoba baržuna
spojenih čutnic.

***
avtor: daljnovhoden

Osvit mehkobe
razsvetli dotik časa
v neskončni dan.

***
avtor: vilinček

Doživljati jo,
ker poješ in te poje.
Glas privlačnosti.

***

Ta prispevek je bil dodan v Nedelja, Januar 31st, 2010 ob 2:24 dopoldne in je uvrščen v kategorijo 1. POEZIJA, 3. poezija - prijateljev, 1.9. haiku in mislice, tvoj čas še prihaja - sonce v soncu. Komentarjem na ta prispevek lahko sledite s pomočjo RSS zaznamka RSS 2.0 . Lahko komentirate, ali ustvarite trackback z vašega spletnega mesta (PING).