Na sredi nekje?
(sonet)

glasbena podlaga (predlog: nagajivka)
MI MANCHI - Andrea Bocelli live
http://www.youtube.com/watch?v=3zuylllS12c

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala poezija.)

lastna fotografija

So našle se misli … Na sredi nekje?
Je vez? Energija? Naključje morda?
Pa vendar lepo je, ko pesem srca …
zasliši se z dalje in seže do te.

Mar bog bi to vedel? Vesolje to ve?
Ko čas, ki še pride začutita dva …
Kot gledal bi jutro z očesom neba,
kjer zlatih trepalnic se veka odpre.

Tam vzhajaš v naročju nebeškega sla,
ki novemu dnevu prižgal bo luči.
Počasi budi te iz spečega sna,

da v sebi bi čutil njegove moči.
S čarobnim sijajem te v žarke obda,
ker njega ljubezen se vate vzžari.

avtor:  NAGAJIVKA

Kot nitke svetlobne s čarnim sijajem
spletajo mrežo zaves pajčevine,
nasujejo v zibel ti biserovine -
te kapljice rosne, ki z lahnim dražljajem

polzijo med plesom, da z nežnim trzljajem
spojijo dotike v enost vsebine.
Kot združene kaplje morske globine,
 v ritmu nihajev valujejo z glajem.

Podobne so misli. Prepredene v vez.
Nevidne, neslišne, neotipljive.
Osamljene kdaj od peklá do nebes,

pa vendar odtisnjene v skupne arhive.
Ne/zavedno spojene v mreži navez -
so silne moči – a (še) nedokazljive.

(by nagajivka)

***
avtor: BIN

uTRIP SOBOT NI TIH

S teboj spoznavam čare poezije.
Vsak nežni klic razburka sanj gladino,
v zavetju tvojem svetlo rastje klije,
med brsti rož spet ptič žgoli v tišino.

Apolon, a ne bog, le plah metulj
želim si biti v tvojem čarnem gaju.
Na krilih igra krogcev in krivulj
za vse ljudi in malo še … za naju.

***
avtor: NAGAJIVKA

Mislim, kaaaj? Halooo?!
O kakšni konkurenci zdaj ti to???
Pesnjenje ne more bit’ “formalno”!
Duo, trio … vse je to “normalno”!
A ne poznaš še te olike???
Ker veš … ne gre res za “replike”!
Gre za stihe po navdihu,
da izdahneš kar je v dihu.
Če pa v dihu sape nimaš,
pol pa pač kr’ neki zrimaš.

***
avtor: DALJNOVZHODEN

Olika vedno
polika mišljenja treh.
Simbolika sanj.

***
avtor: BIN

(za by nagajivka)

Saj imaš prav! Glede olike.
A ta nikdar ni b´la za bike.
Le kraljične in spletične,
prve slavne druge mične
in galantni kavalirji,
(v ozadju pa špetirji),
So formalno jo gojili,
kdaj z gnojnico vse polili,
prav zaradi konkurence,
(živa priča so Firence!)
vklesane v kamen žive sanje,
ti princeska ujeta vanje…
Prijemlje me, da b´šel na štrik,
ti pa me učiš… olik???

***

Vsak brizg krvi poslan v napete vene
pogled, objem, vsak nežen stik telesa,
svoboden gib ujet v prvine plesa
zaklepa dušo v mrak, med temne stene.

In vendar prav ta mrak jo znova žene,
sprosti se zubelj iz globine kresa,
zasije v dnu priprtega očesa,
v globino biti človek znova krene.

Kam vodiš duša moj korak tresavi?
Si palica, korenček? Si oboje?
Kje naj meso svoj divji ples ustavi?

Kje je v globinah konec varne hoje?
Kje si duša? V prsih, morda v glavi?
Kjerkoli si,v življenje greva v dvoje.

***

avtor: lea

Med suhim listjem
preblisk beline zvončka.
Zima odhaja.

***

avtor: nagajivka

(za by bin)
~~~

Olika ta gre iz roda v rod!
Zato pa v svetu vojn živimo!
Poln muk je … poln zablod,
k’ se prou nč ne naučimo!!!
Bikci včas’ vsi razpuščeni,
en čez druzga bi z rogovi
se borili,
plot leseni, travo, cvetje …
poteptali,
kot razjarjeni “bogovi” …
v silni vnemi, zgolj za “zmago”,
da bi svetu dokazáli,
da nagon drži jim špago.
Gon bo vladal na tem svet’,
še naslednjih taužent let???

**
avtor: nagajivka

(za by Lea)

~~~
avtor: nagajivka

Zvonček se nagne
v smer cerkvenega turna:
“Le komu zvoni?!”

***
Ti veš kaj se skriva onkraj neba,
ko izpereš sledove prahu iz srca -
to odvečnost strahu,
ki mrtviči telo
da z morami sna
bi ubila duha.

Na krilih nasmeha potujem, svobode,
nad reko plazóv masovne zablode,
brez teže okov,
ki vlekó v temô
sluge podzemlja,
nevedne oprode …

Ti veš kje se igra dvoma konča,
ker veš kje je moj nasmešek doma.
Brez njega me ni,
ne tebe, ne naju,
v tragikomediji
tega sveta.

~~~
http://www.youtube.com/watch?v=S-wM3xLTXQU
Sega Piano Nocturne & “I Just Smile”

***
avtor: bin

TIH SOBOTNI TRIP

Brezgrešno se beseda v venec vije.
Njej poješ slavo, eni in edini,
večni nosilki sreče, harmonije,
mar njen izvir v tvoji je globini?

Izpraznil Amoret je zlati tul.
Nič več puščice v srcu ne skelijo.
Iztekel se je čas popotnih cul,
a v njenih tonih sanje še zvenijo.

*** 
avtor: vilinček

Naravni izvir
vseh kreposti in vrlin.
Svetloba čustev.

***
avtor: Daljnovzhoden

Režemo brazde,
sadimo up človeštvu.
Ples, sij razuma.

***
avtor: Vilinček

Na poti skozi
sebe spoznavamo bit
vsega življenja.

***
avtor: Bin

SOBOTNI TRIPTIH

Na breg ukročene reke sonce sije.
Ponižno tečem dalje proti morju.
Prešlo hrumenje je, prešle norije,
že kaže cilj se, v zarji na obzorju.

Iskri tvoj stih se v produ, kot dragulj.
Preprost, a brez temin, kot cvet zlatice.
Povsod drugod je v reki blato, mulj,
v brzicah tvojih rim so še bleščice.

***
avtor: vilinček

Dragulji srca
lesketajo ljubezen.
Lepota poljan.

***

avtor: Bin

Snežna odeja
prekriva popke cvetlic.
Pomlad prihaja.

Ta prispevek je bil dodan v Nedelja, Januar 31st, 2010 ob 2:49 dopoldne in je uvrščen v kategorijo 1. POEZIJA, 1.4. soneti, 3. poezija - prijateljev, 1.9. haiku in mislice, tvoj čas še prihaja - sonce v soncu. Komentarjem na ta prispevek lahko sledite s pomočjo RSS zaznamka RSS 2.0 . Lahko komentirate, ali ustvarite trackback z vašega spletnega mesta (PING).