Naj pesmi žar bo dar poetu!
(prosta poezija - rime)

glasbena podlaga: Whereever you go - Richard Marx 

http://www.youtube.com/watch?v=OYVdwKxmBVM&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

(lastna fotografija)

Morda nespametna?
Neumna?
Ko znova iščem pot do tebe …  
Pogum ni dober za dekleta,
ker vse prevečkrat ranim sebe.

Svoboda nosi mi veselje.
Prepolna je življenja  duša.  
A jaz … 
na dvoje sem razpeta:
Zakaj srce me ne posluša?

Zakaj?
Zakaj se vedno vračam?
Razum igra na druge strune!?
Lahko letela bi kot ptice.
Tam božal bi me zven fortune.

A jaz v globinah vidim sonce,
ki sveti …
sveti …
ta mi poje.  
Zatiskam si oči resnice?
Naj čas zapiše stihe svoje …

Ne vežem ga
in ne prisvajam.
Naj prosto sije kamor hoče.
Da vsak korak bi vodil k sreči,
ki ga prehodil boš v bodoče.

In če še kdaj
v moj svet pokukaš?
Voščilo nosim ti v paketu.
Ne zmogla temu sem uteči:
Naj pesmi žar bo dar poetu.

***

Naj bo sreče in sonca
zate vedno dovolj.

Vse najboljše za tvoj praznik!

Ti želi Vilinček.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

Dragica pravi:
April 17th, 2009 at 3:27 popoldne e

v verzih dobrega in ljubecega odnosa,
pesem pa krasna voscilnica in izpoved.

~ nagajivka ~ pravi:
April 19th, 2009 at 6:58 dopoldne e

Naj kamor hoče … prosto sije,
kdor si želi, da bi sijal.
Naj z oblakom se pokrije,
kadar rad bi deževal.
Naj ga mavrica ovije,
ko bi v barvah se bleščal.

Prosta in svobodna izbira
omogoča nam veselje,
oživlja dan, naklanja mira,
so različne naše želje.

Je dolga pot do teh spoznanj,
da ljubezen je v svobodi.
Skozi dimenzijo sanj,
brez okov srce nas vodi.

Naj prosto sije … kamor hoče,
kdor sijati si želi.
Naj z oblaki skupaj joče,
kdor uživa v temi.
Ko kaplje v žarkih so navzoče,
mavrica se razživi.

Od ljubezni te me nič ni manj,
ker vem, da vsak svoj sen pestuje.
Kdor srečen je – sem srečna zanj!
Da me le kdo načrtno ne onesrečuje …

VILINČEK pravi:
April 20th, 2009 at 1:59 popoldne e

Me vikend zvabil je v naravo,
lovila sem lepote njene.
Se trudila živeti zdravo, (?!)
kar dobro duši
in telesu dene.

Na pašo dala sem možgane,
podvrgla se še fiskulturi;
da kar grešila sem od hrane,
se brž in kmalu v nič pokuri.

Smo malo pekli na roštilju,
s prijat`li se poveselili.
Prej gnali kri smo po ožilju,
po bližnjih hrbčkih se podili.

Bila je tura kar naporna,
potem še družbo sem gostila.
Zvečer le padla sem umorna
in v saldki sen
se z angeli zavila.

VILINČEK pravi:
April 20th, 2009 at 9:15 popoldne

Metuljev poljub
na obalah ljubezni…
V pesku časa.

A ti?
(prosta poezija - rime)

Babyface & Des’ree - Fire
http://www.youtube.com/watch?v=nzSubVOrn48

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala poezija)

slika iz peska Stanke Golob

Ne segaj v moje misli,
ko rabim svoj razum!
Ko jemljejo me steze in skozi čas hitim.

Ker beli dan nalaga
mi bolj odločen hod…
In moram skozi njega,
čeprav si ne želim.

A ti mi svet zamajaš
in jaz se v njem zgubim.
Kako naj trdno stopam, ko dvigaš moj korak?

Nalahno me objameš,
kot veterc bil bi blag…
Ne puščam več za sabo
odtisov, ne stopinj.

***

Ne pihaj mi na dušo,
ko nisem čisto jaz!
Ko iščem se v nižinah in tam na tleh ležim.

Če moja je svoboda
ujeta v privid…
Vsaj malo moram višje,
da znova poletim.

A ti me vso zavzemaš,
da več se ne krotim.
Kako v nemirna krila ujamem naj svoj zrak?

Nevešče plahutajo,
ker nisem brez napak…
Kot s prvimi perutmi
se vzletati učim.

***

Ne stopaj v moje vode,
ko butam tja v čeri!
Ko silni tok me nosi in divje valovim.

Če tesni so prehodi
si iščem prosto pot,
med stenami ujeta,
predolgo ne vzdržim.

A ti še bolj me dražiš,
da brizgam in bučim.
Kako naj uravnavam si v žilah krvni tlak?

Z viharji me pobožaš,
in nosiš me čez prag,
da tam v navalu sreče,
ga več ne umirim.

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. 

MOSTOVI LJUBEZNI

MODROST!
Torek, Februar 20th, 2007

slika iz peska Stanke Golob

(sonet)

Reko tvoje biti povezuje most.
Vez med realnostjo in domišljijo.
Neslišne sanje se v njej budijo,
ki povijajo življenje v skrivnost.

Ko prehodil si svoj najtemnejši gozd,
strah razblinjaš v svetlo melodijo.
In na gladini misli se bistrijo,
ko v notranjost, ujele so modrost.

A mora biti tvoja - samo tvoja!
Le tista, ki iz tebe je izrasla,
je kelih iz čarobnega napoja.

Izplaval boš, ko voda bo narasla,
odvil se iz pretesnega povoja,
boš luč teme, ljubezen neugasla!

***

slika iz peska Stanke Golob 

Tako kot ljubi sonce
(prosta poezija)

glasba: Macchu Picchu Peru - El Condor Pasa

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika iz peska Stanke Golob

Na krilih sončne glasbe,
prinesla bom pomladi.
Z zrakom vezla sanje,
da vstala bi s pepela.

Odprla bom okove,
ki k tlom me zdaj tiščijo.
S toplino in mehkobo,
ker nočem bolečine…

Nikomur in nikoli!
Naj vsa se ta razblini,
ko jutro bo dišalo,
v vonjavah lepih misli.

Da tam s kotičkov ustnic,
nasmeh se v dan nariše.
Le z njim se v mali duši,
odpirajo cvetovi.

Le z njim oči žarijo,
v sreči in ljubezni.
Ko varnem si naročju,
vzbrstijo listki gajev.

Nihče te tam ne sodi,
ljubezen nima meje.
Drug drugemu predani
sta duši v svojem raju.

Morda nekoč me vzame,
z zaupanjem poboža.
Tako kot ljubi sonce,
ki išče se v svobodi.

***

slika iz peska Stanke Golob

V srčni skrinjici je ključ
(poezija v rimah)

glasba: Moon River__ Ernesto Cortazar

http://www.youtube.com/watch?v=9r3074y3EAg&feature=related

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slike iz peska Stanke Golob 

Še pletla s prostih bom vsebin,
iskala v sebi tisti dar.
In znova vezla bom iz rim:
Nikdar naj ne ugasne žar.

Kdaj z vami v sanje se stopim …
kdaj pel bo samorastni stih,
v svobodno pod nebo vzletim letim
in spet v objem  zavežem dih.

Še slišim tih šelest stopinj,
po skrivnih stezah in poteh.
Z glasbo nežno jih lovim,
z nebeško mavrico v očeh.

In znova plavam tja do zvezd,
pod mesečino nosim luč …
Večernega neba prestel,
v srčni skrinjici je ključ.

Objamem vso nebo … ves svet,
objamem srečo, ki še spi.
Po licih drobna rosna sled:
Naj  jutro v soncu se zbudi.

slika iz peska Stanke Golob 

Priložene slike in fotografije so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.

Likovna dela Stanke Golob izžarevajo nemiren, ustvarjalen duh, ki vedno znova išče nove izrazne možnosti in odkriva nove motive v svojem likovnem delu. V svojem opusu je izoblikovala kar nekaj tematskih in izraznih ciklov, ki pa jih praviloma ne zaključi, ampak na njih dela vzporedno. To so predvsem krajine za katere najde motive ob Bači in Soči, pa cikel povsem abstraktnih kompozicij in cikel kompozicij, ki slonijo na vizualnih prevarah. Nekaj posebnega pa je cikel umetniških objektov, pri katerih se poigrava z zrcali, ki ustvarjajo navidezne prostore in vizualne učinke. Sedaj raziskuje možnosti, ki jih nudi steklo, ki omogoča kompozicije v več slojih in vključuje tudi svetlobo in sence.
Pri krajinskih motivih zasleduje dva cilja, upodablja značilnosti domače pokrajine, ali pa krajinski motiv le izraža lirska razpoloženja. Spet v drugih primerih realno krajino spremeni v nadrealni prizor tako, da vključi abstraktni element. S tem pri gledalcu vzbudi slutnje in asociacije, da slika kaže nekaj več kot je videti na prvi pogled. Pri povsem abstraktnih motivih pa je pomembna predvsem uravnoteženost kompozicije in harmonija barv in tonov.

Pri Stankinih slikah pa je tudi abstrakcija povezana z naravo, kadar osnovni motiv najde v vzorcih na prodnikih. Čeprav najdeni motiv likovno predela in ga kompozicijsko umesti v slikovni prostor, ostane z naravo povezan tudi tako, da je na sliki iz enakega materiala kot v naravi – iz kamnine.

slika iz peska Stanke Golob

Slike in objekti, pri katerih uporablja steklo, ogledala in svetlobo se le na videz oddaljujejo od drugih tem in motivov. Navsezadnje je glavna sestavina stekla kremenčev pesek; prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lom svetlobe in zrcalne podobe na njeni površini. Vsi ti elementi so v teh umetniških objektih uporabljeni na nov način, tako da ustvarjajo zanimive vizualne in likovne učinke. Gledalca presenetijo s kubistično razčlenjenim prostorom in simultano pomnoženimi pogledi na motiv.
Slikarsko ustvarjanje Stanke Golob je že toliko poznano, da se zdi kar odveč omeniti njeno specifično slikarsko tehniko slikanja s peskom. Tehniko, ki jo je sama razvijala, obvlada skoraj do virtuoznosti. V slovenskih rekah in potokih je uspela najti pesek v bogati paleti barvnih odtenkov, ki ji omogočajo pretanjeno barvno in tonsko niansiranje, s katerim dosega lirska razpoloženja krajin, kot tudi duhovno izraznost abstraktnih vsebin.

Nihče ne bi smel biti sam!
(prosta poezija - rime)

glasbena podlaga: Maksim Mrvica - Somewhere in Time

http://www.youtube.com/watch?v=YkKue_MEnkk

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem) 

slike iz peska Stanke Golob 

Nihče ne bi smel biti sam,
odslužen v času - ves bolan;
loviti zrak,
poslednji dah,
v čakanju konca
piti strah.

Pa vendar tam …
kdaj glas ječi,
na tleh osamljen obleži;
utrip počasen,
bleda kri…
Nihče ne zmeni več se zanj.

Nihče ne bi smel biti sam,
zatavati na drugo stran;
v puščave gluhe
brez besed,
zazrt v temo,
v prazen svet.

Pa vendar tam …
se kdo lovi,
V blodnjaku duša se gubi;
izhod iz mraka,
išče si…
Ne vidi več svetlobe dan.

Nihče ne bi smel biti sam,
iskati v srečo si zaman;
z zaupanjem
prepoln darov,
potisnjen
v brezizhoden rov.

Pa vendar tam …
kdaj kdo ihti,
osamljen v množici ljudi;
zaznamovan
pod sodbami…
Pogledi hladni zrejo vanj.

***

Nihče ne bi smel biti sam,
dokler si v sebi zdrav … močan;
ljubezen daje,
boža te,
s toplino sega ti v srce.

Pa vendar nam …
se kdaj zazdi,
trenutek nam zapre oči;
ne vidimo
kako blešči
se svetli sonček zanjo … zanj.

****************************************

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. 

Tako blizu si mi

(prosta poezija)

glasba: Goran Bregovič - instrumental

http://www.youtube.com/watch?v=E4pWNQac51k&feature=related 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem) 

slike iz peska Stanke Golob 

Tako blizu si mi,
ko me smeh tvoj zadene
in svojimi žarki se v meni izgubljaš;
ko z jasnih oči
se v sinjino razlivaš
ter barvaš širjave
z azurno vedrino… 

 Ne znam vseh občutkov 
preliti  v pesem;
teh čustev kipečih,
ki mi v jutra dišijo… 

A, ko sreča me vzame
in me k sebi privija,
ker vse bolj se širiš po mojem telesu;
ko čutim drhtljaje,
pomladne dišave,
kjer vsa se narava,
s teboj mi poklanja…

Ne znam vseh občutkov
preliti v pesem;
teh čustev kipečih,
ki mi v dneve žarijo…  

Ker preveč je vsega,
da bi zmogla ujeti,
ta čudež življenja le v nekaj besedah;
ta spev harmonije,
ki raste iz duše,
ko name polagaš
ljubezen brez konca.

Ne znam vseh občutkov
preliti v pesem;
teh čustev kipečih,
ki v nočeh se zlatijo…

Le delček od vsega,
da objame te polnost,
darov ki me dvigajo vse tja do raja;
vsaj košček dam sebe,
da slišal bi glasbo,
ki v meni utripa
in poje le zate.

******************

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. 

Po dežju bo grelo sonce
(prosta poezija - rime)

Secret Garden - Sleepsong

 http://www.youtube.com/watch?v=sE-pYfPmb7c&feature=related 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

priložene slike iz peska Stanke Golob 

Mirna, tiha,
čudi polna
je ta noč, ki me objema…

A ne da mi še zaspati,
tisti nagajivi škrati,
ki so vame se vselili,
ko v oči se tvoje stapljam …
me držijo še pokonci.

*

Božajo me
in šepetajo,
naj ostanem vse do jutra…

Sliši z rajskega se vrta,
da je pot do te odprta,
saj ta pesem, ki je v meni,
ko se iščem v tvojih vzdihih …
spelje me na rimske ceste.

*

Njih utrip,
ki me prevzema
in poganja moje žile…

Ko med tvoje zlate niti
dam se vsa … prav vsa oviti,
ker srce »tik tak« zapoje:
“Naj se zvezdice prižgejo.
Le verjemi znova vame.”

*

Drobnih iskric
ti nasujem,
ki se v meni lesketajo …

da ljubezen, ki v njih biva:
Mirna? Tiha? Ne! Vsa živa …
bi dehtela vse do tebe,
mehko sedla ti v naročje
in se v njemu pocrtljala.

*

Sprejmi
te darove male,
v krilih razigrane duše…

Pa četudi kdaj žgečkajo,
s tvojim noskom se igrajo
in te dražijo s peresi,
čisto malo, v srkbi zdravja.
Če boš kihec … se ne jezi.

*

Ker to bitje
ne ugaša,
pa četudi kdaj utihne …

in na tla se tja uleže,
svojim solzicam ustreže,
da bi zrlo v lepše dneve,
ko zavest se vanj ujame:
Po dežju bo grelo sonce.

*****************************************

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.

Ne daj se ljubezen!
(prosta poezija)

glasbana podlaga: Till Savannah My Love

http://www.youtube.com/watch?v=pFNGuZ5412o&feature=related

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo,
glasba je le kot podlaga na katero je pisano besedilo)

priložene slike iz peska Stanke Golob

Ne daj se ljubezen!
Tvoj svet nima konca…
Pred tabo so polja
s cvetjem postlana.

Le vase pokukaj,
odpri srčna vrata.
V njem skriva se sonce,
ki v svet bo sijalo.

Ne daj se ljubezen!
Ne išči se v maju.
Ne čas ne daljava,
ne vzame ti žara.

Le vase pokukaj,
kjer čudež se skriva.
Iz tebe spočeto
je vsako življenje.

Ne daj se ljubezen!
Izbriši vso žalost.
Od vekov na veke
prižigaš svetlobo.

Le vase pokukaj,
kjer sreča se boči.
Pod njenim so lokom
vse tvoje dišave.

***

Zgoraj priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob
(več o njej pa v spremnem besedilu)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.

MEHKE STENE

Ustvarjanje Stanke Golob je neločljivo povezano z naravo, ki jo prikazuje v njeni neokrnjeni podobi. V skoraj dvajsetletnem kreativnem obdobju, v katerem se je neprestano izobraževala na različnih likovnih tečajih, je ustvarila več tematskih sklopov, posvečenih dolinama Soče in Bače. Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja tudi specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.V likovnem opusu Stanke Golob zasledimo tako stvarne upodobitve gorskih pejsažev kot tudi podobe nadrealističnih krajin, obogatenih z geometrijskimi liki in abstraktnimi elementi, ki poudarjajo drugačno prostorsko razsežnost.Slikarkino željo po globljem raziskovanju perspektive in prostorskih učinkov na dvodimenzionalni površini izražajo tudi samostojni geometrijski liki, ki jih premišljeno razobesi po galerijskem prostoru. Samozadostne, svobodno preoblikovane geometrijske strukture, ki »mehčajo« trdne stene in iluzionistično razširijo dejanski prostor, vabijo gledalca, naj pogleda onstran prevladujočih prostorskih omejitev.Posebno poglavje v raziskovanju tridimenzionalnih prostorskih učinkov predstavljajo prosto stoječi objekti, sestavljeni iz steklenih plošč, zrcal in peščenih motivov, ki s pomočjo umetne luči ustvarjajo spremenljivo igro svetlobe in senc. Senčne podobe, ki se izrišejo na stenah, so bežne in neoprijemljive, vendar gledalcu nazorno prikazujejo, kako avtorica dojema življenje in človekovo naravo. V njenih zadnjih delih pravzaprav opazimo povečano zanimanje za upodabljanje človeške figure, ki se pojavlja bodisi v svoji realni podobi bodisi v stilizirani obliki, s katero zaznamuje prisotnost inteligence (višje sile) v naravi. Realistične upodobitve rečnih strug oživljajo personifikacije naravnih pojmov, ki spominjajo na bajeslovna in imaginarna bitja iz antičnih mitologij.Slikarska dela Stanke Golob so premišljeno komponirana in tako barvno kot kompozicijsko skrbno uravnotežena. Njena svojevrstna ustvarjalna tehnika je dovršena, pravo virtuoznost pa zaznamo zlasti v subtilni obdelavi barvnih prehodov in v modeliranju senc, ki jih izdela s peskom različnih barv in granulacij. Pridušena paleta naravnih barvnih odtenkov poudarja brezčasnost in lirično razpoloženje na kompozicijah, ki nam odstirajo slikarkin osebni odnos do Zemlje. V njenem delu začutimo jasno željo po iskanju enosti z naravnim okoljem, po vživljanju v naravo, ki obuja idejo o romantičnem stapljanju človeka in narave.

spremna beseda:Nataša Kovšca

Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

VSA SREČA SVETA

“naj nas doleti v letu 2OO9″ 

(kombinacija soneta in prostih rim)

glasba: Happy New Year (ABBA)

http://www.youtube.com/watch?v=dcLMH8pwusw 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo,
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slike: Stanke Golob

Če moč bi imela …
kot sonce neba,
razlivala žarke na vse bi strani,
da vsak bi zasvetil
v mraku … v temi,
izgubil nikdar bi ne sanj in želja.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

Če moč bi imela …
sij čistih voda,
solzami bi prala vso žalost - kali,
le z bistrih izvirov
bi točili si,
napoj, ki bi vračal svetlobo srca.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

Če moč bi imela …
vso vero boga,
od duše do duše
odprtih dlani,
bi nosila radost – darove na tla;

posula bi s cvetjem
vse sive poti,
da vsak bi se našel
v ljubezni za dva,
za sabo pa puščal bi tople sledi.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

***

Pa vendar ujamem
te žarke neba.
Ne rabim v višine,
bogov vseh moči.
Ni treba poseči
v čistino voda,

ker v tvojem naročju
se solza bistri.
Drug drugemu dala sva sonca luči,
ko v srcu razrašča
se čudež sveta…

Vem,
to ni le pesem
otroških oči,
to TI si ljubezen … vsa sreča sveta.

****
(haiku)

Biserne solze
lovim v svoje oči.
Kmalu v sreči.

Čez širno nebo
naj ponese jo k tebi.
Ta sončni napoj.

*********************************

Zgoraj priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

(več o njej pa v spremnem besedilu)

Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,

do 9.1.2009

MEHKE STENE

 Ustvarjanje Stanke Golob je neločljivo povezano z naravo, ki jo prikazuje v njeni neokrnjeni podobi. V skoraj dvajsetletnem kreativnem obdobju, v katerem se je neprestano izobraževala na različnih likovnih tečajih, je ustvarila več tematskih sklopov, posvečenih dolinama Soče in Bače. Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja tudi specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.V likovnem opusu Stanke Golob zasledimo tako stvarne upodobitve gorskih pejsažev kot tudi podobe nadrealističnih krajin, obogatenih z geometrijskimi liki in abstraktnimi elementi, ki poudarjajo drugačno prostorsko razsežnost. 

Slikarkino željo po globljem raziskovanju perspektive in prostorskih učinkov na dvodimenzionalni površini izražajo tudi samostojni geometrijski liki, ki jih premišljeno razobesi po galerijskem prostoru. Samozadostne, svobodno preoblikovane geometrijske strukture, ki »mehčajo« trdne stene in iluzionistično razširijo dejanski prostor, vabijo gledalca, naj pogleda onstran prevladujočih prostorskih omejitev.
Posebno poglavje v raziskovanju tridimenzionalnih prostorskih učinkov predstavljajo prosto stoječi objekti, sestavljeni iz steklenih plošč, zrcal in peščenih motivov, ki s pomočjo umetne luči ustvarjajo spremenljivo igro svetlobe in senc. Senčne podobe, ki se izrišejo na stenah, so bežne in neoprijemljive, vendar gledalcu nazorno prikazujejo, kako avtorica dojema življenje in človekovo naravo. V njenih zadnjih delih pravzaprav opazimo povečano zanimanje za upodabljanje človeške figure, ki se pojavlja bodisi v svoji realni podobi bodisi v stilizirani obliki, s katero zaznamuje prisotnost inteligence (višje sile) v naravi. Realistične upodobitve rečnih strug oživljajo personifikacije naravnih pojmov, ki spominjajo na bajeslovna in imaginarna bitja iz antičnih mitologij.Slikarska dela Stanke Golob so premišljeno komponirana in tako barvno kot kompozicijsko skrbno uravnotežena. Njena svojevrstna ustvarjalna tehnika je dovršena, pravo virtuoznost pa zaznamo zlasti v subtilni obdelavi barvnih prehodov in v modeliranju senc, ki jih izdela s peskom različnih barv in granulacij. Pridušena paleta naravnih barvnih odtenkov poudarja brezčasnost in lirično razpoloženje na kompozicijah, ki nam odstirajo slikarkin osebni odnos do Zemlje. V njenem delu začutimo jasno željo po iskanju enosti z naravnim okoljem, po vživljanju v naravo, ki obuja idejo o romantičnem stapljanju človeka in narave.

spremna beseda:Nataša Kovšca

Tukaj ostajam…

(prosta poezija)

Mariah Carey - Forever

http://www.youtube.com/watch?v=xGV5tppLvJM&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisana na melodijo,
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

slike - Stanke Golob

Tukaj ostajam …
ob tebi moj ljubi,
četudi po zraku kdaj drug vonj zatava.
Le mali je strahec …
kot votel balon je,
ki brž ga odpihnem,
ker hočem verjeti.

**
Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
strahovom,
ki jemljejo tople dotike.
Ker vem, da poljubi
me kličejo k sebi,
prevroče gorijo
mi ustnice tvoje.

Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
vrtincem, ki vpijajo sončne dišave.
Ker najdem jih znova
na tvojem oltarju,
dehtijo … želijo
ljubezni si v dvoje.

**
Tukaj ostajam,
nikar se ne zgubi …
četudi kdaj solze v oči ti prinašam.
Le malo zablodim,
če strme poti so …
a brž se povrnem,
želim te imeti.

**
Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
brezpotjem,
ko vidim pred sabo življenje.
Povabi me k sebi,
v svoj svet domišljije
in jaz ti razkrijem
vse njene napoje.

Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
tokovom,
ki jemljejo magične sanje.
Zavij me s hotenji,
z globin nama sije …
vseh čutov zbujena
naj pesem zapoje.

*******************

Padajo z neba
(haiku)

Svetle misli naj
te dvignejo v nov dan.
Ali jih čutiš?

Vse tisto kar te
osrečuje je sonce.
Dotikam se ga.

Že vsak najmajši
drhtljaj me dvigne utrip.
Nemir me boža.

Še sem tukaj, še …
Še bolj kot kdajkoli prej.
V danes in jutri.

Skozi okno zrem
in lovim tvoje želje.
Padajo z neba.

Če bi imeli
dovolj moči v sebi.
Kakor val morja.

Zgoraj priložene slike so znova delo zlatih rok

STANKE GOLOB

Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,

do 9.1.2009

Likovna dela Stanke Golob izžarevajo nemiren, ustvarjalen duh, ki vedno znova išče nove izrazne možnosti in odkriva nove motive v svojem likovnem delu. V svojem opusu je izoblikovala kar nekaj tematskih in izraznih ciklov, ki pa jih praviloma ne zaključi, ampak na njih dela vzporedno. To so predvsem krajine za katere najde motive ob Bači in Soči, pa cikel povsem abstraktnih kompozicij in cikel kompozicij, ki slonijo na vizualnih prevarah. Nekaj posebnega pa je cikel umetniških objektov, pri katerih se poigrava z zrcali, ki ustvarjajo navidezne prostore in vizualne učinke. Sedaj raziskuje možnosti, ki jih nudi steklo, ki omogoča kompozicije v več slojih in vključuje tudi svetlobo in sence.

Pri krajinskih motivih zasleduje dva cilja, upodablja značilnosti domače pokrajine, ali pa krajinski motiv le izraža lirska razpoloženja. Spet v drugih primerih realno krajino spremeni v nadrealni prizor tako, da vključi abstraktni element. S tem pri gledalcu vzbudi slutnje in asociacije, da slika kaže nekaj več kot je videti na prvi pogled. Pri povsem abstraktnih motivih pa je pomembna predvsem uravnoteženost kompozicije in harmonija barv in tonov. Pri Stankinih slikah pa je tudi abstrakcija povezana z naravo, kadar osnovni motiv najde v vzorcih na prodnikih. Čeprav najdeni motiv likovno predela in ga kompozicijsko umesti v slikovni prostor, ostane z naravo povezan tudi tako, da je na sliki iz enakega materiala kot v naravi – iz kamnine.

Slike in objekti, pri katerih uporablja steklo, ogledala in svetlobo se le na videz oddaljujejo od drugih tem in motivov. Navsezadnje je glavna sestavina stekla kremenčev pesek; prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lom svetlobe in zrcalne podobe na njeni površini. Vsi ti elementi so v teh umetniških objektih uporabljeni na nov način, tako da ustvarjajo zanimive vizualne in likovne učinke. Gledalca presenetijo s kubistično razčlenjenim prostorom in simultano pomnoženimi pogledi na motiv.

Slikarsko ustvarjanje Stanke Golob je že toliko poznano, da se zdi kar odveč omeniti njeno specifično slikarsko tehniko slikanja s peskom. Tehniko, ki jo je sama razvijala, obvlada skoraj do virtuoznosti. V slovenskih rekah in potokih je uspela najti pesek v bogati paleti barvnih odtenkov, ki ji omogočajo pretanjeno barvno in tonsko niansiranje, s katerim dosega lirska razpoloženja krajin, kot tudi duhovno izraznost abstraktnih vsebin.