Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

Zdaj z mano je “On”

“posvečeno: mojemu Očetu v spomin”

glasbena podlaga: Kitaro,The best of Kitaro.

http://www.youtube.com/watch?v=H2FFDDWz3R0&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pasno na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

Umetniška slika iz peska - Stanke Golob

Odpiram si vrata in okna neba,
višine potujem do sinjih gradov.
V lepote brezmejne,
že tam sem bila …
utrinke sem brala v svoje dlani.

Bilo jih je sedem … žarele so v noč.
Vse želje sem zlila iz sončnih oči.
Za vsakega nekaj,
za jutri – v nekoč …
med solzami rasla je radost na tleh.

Za vsakega nekaj, za jutrišnje dni…
Na štirih perescih sijal je obraz
ljubezen je vela
v brezčasne luči …
na sever na jug, tja na vzhod in zahod.

***

Minila so leta, ko k njim si odšel.
Še zvon se poklanjal je tebi v slovo.
Vem moral si vstran,
pa čeprav ne želel …
ker klic bil močnejši je z večnih svetov.

A v sebi še čutim, da bil si z menoj.
Izpolnil mi žar si poslednjih besed.
Ker tisto obljubo
si nosil s seboj …
podaril utrinkov mi svetlih si zvezd.

Kod čudež bi božal še zadnji tvoj dih.
še vedno jih berem za srečo vseh nas.
Iz deteljic drobnih
še veje tvoj stih …
Ljubezen je v meni … Zdaj z mano je »On«.

***

Že takrat…
(haiku)

že takrat so se
pisale naju poti.
Utrinki iz zvezd.

*************************************

Nedolgo nazaj 11.12.08

je bila v galeriji

Knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu,

odprtje razstave slik iz peska umetnice

STANKE GOLOB

z naslovom “MEHKE STENE”

Gre za enkratne in posebno razstavo.
Vse slike so namreč izdelane iz peska,
nabranega v potokih, kamnolomih in meliščih po vsej Sloveniji

Več se da najti še na BINOVI strani, sem si pa postregala z njegovimi
fotografijami.

http://picasaweb.google.com/NuncMTB/MehkeStene# 

rastava pa bo trajala na zgoraj omenjenem naslovu,
vse do 9.1.2008

vabilo:

http://docs.google.com/gview?attid=0.1&thid=11e4f1a1ebbf71f5&a=v

Zakaj sem si izbrala Stanko Golob?

Razstave si še nisem ogledala, zato ta trenutek lahko spišem bolj malo,
sem pa že nekaj časa nazaj gledala en dokumentarec o njej
in me je takrat tako potegnila in me navdušila,
da sem že takrat rekla, to moram videti enkrat tudi v živo.

In tako kot se svet vrti, se je zavrtel tudi meni
znova na tisto pravo svetlo stran.
Naključja, usoda, ne vem?
Imam jo čast prestaviti na svojem blogu.

Tokrat le nekaj malega, kaj več pa še spišem o njej,
ker bom še kaj njenega prilepila na tole svojo stran.

LE SANJAJ NAM MAJA VSE PRAVLJICE SVOJE…

“lahna krila naj te vodijo na poti k večnosti in k novemu rojstvu.”

Vsem svojcem pa iskreno sožalje z mislijo:

“Ob vas je imela Maja vedno veliko ljubezni in želim vam, da to ohranite tudi  naprej zanjo in zase.  Tudi zato sem vam pripela to čudovito melodijo ljubezni, z  nebeškim angelskim glasom Cilin Dion.”   Njen CD oz. DVD sem hotela posneti Maji kot terapijo pri okrevanju… A mi je žal, predolgo sem čakala.

glasbena podlaga: Celine Dion - I Know what love is

http://www.youtube.com/watch?v=u7It1LKZnQY

slika: internet

 Če kdaj bi pozabil v lepoto življenja,
ko čas ti nadeva pretežke okove,
boleči občutki v objemu trpljenja,
ker v sebi si nosil le skrb in strahove?

Če kdaj bi  pozabil, da sonce je v tebi,
ker gledaš pred sabo kako ti ugaša…
vse tisto najljubše kar ljubil si v sebi,
brez njene ljubezni le prazna si časa?

Pogled naj te nese, kjer zvezd so meglice…
pokliči vse tiste najlepše spomine,
po stezah te vodila duša bo ptice…
ves vzhičen spoznal boš nje dih veličine.

Na novo rojeva se čista ljubezen,
na angelskih krilih potuje nje misel…
Te ti ne vzame ne bol … ne bolezen:
Naj kdo še poreče? Vse nosi svoj smisel.

Odpira nebo se v tej noči črnine,
dovoli v svetlobo srca ji vzleteti,
ker kmalu se vrne … prav nič ne izgine,
da v drugem življenju bi zmogla cveteti.

Verjamem v večnost, neskončne poljane,
ves kozmus je z nami in mi v njega vpeti.
Vsa naša ljubezen za vedno ostane
da mogli bi njeno lepoto si vzeti.

***

Še enkrat prižgala bom  lučko za Majo.
Poprosila njega… ker čutim jo blizu,
da jo pospremi na (zadnjo?) postajo:
Ne! Vem, da ni zadnja … še več jih bo v nizu.

Le sanjaj nam Maja vse pravljice svoje,
na toplih peresih si dušo boš grela.
v soglasju stvarjenja tvoj glas naj zapoje,
da z njimi nekoč bi lahko spet živela.

Kako naj te povrnem?

“Prijatelju v zadnje slovo… Le mirno spi.”

(glsbena podlaga: Leanne Rimes  -  Amazing Grace)

http://www.youtube.com/watch?v=iT88jBAoVIM

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Prekratke roke so,
ko v solzah noč bedi.
Dovoli mi vsaj to, da z glasbo te ogrnem…
da segla bi v nebo,
kjer tvoja duša spi…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Le kaj naj tvojim dam,
neslišen je tvoj dih.
Dovoli mi vsaj to, da okno jim odgrnem…
ker drugega ne znam,
naj poje jim ta stih…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Da videli bi te,
utrinek… droben sij.
Dovoli mi vsaj to, da zvezdo ti utrnem… 
 tam tvoje je srce,
iz kapljic se rodi…

Prijatelj moj… Kako? Kako naj te povrnem?
Ko tvoj korak je nem,
ker kliče glas višin.
Dovoli mi vsaj to,  da krila ti razgrnem…
ostane naj tvoj zven
in lep prelep spomin…

********************************

Ta pesem je zate, dragi prijatelj in za tvoje drage, ki danes točijo solze za teboj… 
Bolezen ti ni prizanašala in ni ti uspelo v popolnsoti užiti svojega  življenja… čeprav je bilo tvoje srce izredno toplo in široko.
Naj ti bo vsaj na drugi strani lepše.  
Premalo smo se zadnja leta družili… a kot, da bi slutil si prišel prejšnji teden na klepet.  Hotel si nekako iz sebe vreči še zadnjo težo.  
 Hvala ti!  Nekdo te čaka tam.
Tebi in tvojim dragim, sem pripela drobno zvezdico na nebu… v njej utripaš ti in tvoj zven.

Samo živeti…
(sonet z refrenom)

“Namenjeno mojemu sosedu in  prijatelju v spomin… pravzaprav vsem,  nam dragim ljudim, ki jih ni več med nami in tudi tistim, ki smo še in se vsak novi dan spopadamo z življenjem, v kakršni barvi se že slika” 

(glasbena podlaga: Celine Dion - Immortality)

http://www.youtube.com/watch?v=mbKNT9-vslk

(Lastna fotografija)

Samo še enkrat  ga želiš objeti.
Vem! Le enkrat še…  bi božala oči.
Njemu,  ki svetlil vsak dan ti je noči. 
Njemu, ki je želel samo leteti…

samo leteti… v lepše srečne dni.

Samo še enkrat zanj želiš cveteti.
Vem! Le enkrat še… in mirno naj zaspi.
Vsak trenutek lep, lovila bi v dlani.
Zanj, ki želel si je samo živeti…

samo živeti… za lepše srečne dni.

Vem! V sebi močno, močno hrepeniš.
Kot, da z njim letiš,  ko v zarji ti žari.
Tam ustavljaš čas, ker si preveč želiš?

In zaživiš,  ko pod soncem se zlati.
Naj zanj se v večnost zliva glasbe  piš.
Med zvezde ga zapiši…  da mogla bi…
da mogel bi… 

samo objeti… spet lepše srečne dni.

Zdaj vem, kam beli angeli letijo…
(sonet z refrenom)

“Našemu dragemu prijatelju in sosedu v slovo.”

(glasbena podlaga: Enya - May it be)

http://www.youtube.com/watch?v=ww8wqEgFIA8

“Zdaj vem, kam beli angeli letijo…”

Tam pod žarki se rojeva sončni rod.
Tam lepe sanje znova zaživijo.
Njih spevi  v večnost časa se spustijo,
ko razpetih kril,  se dvigal boš labod:

“Zdaj vem, kam beli angeli letijo…”

In če kdo utrinek tvoj uzre… Postoj!
Kot zvezdni prah naj misli se svetlijo.
V tišini nemi…   so srca nas s teboj,

v rosnih kapljah se nocoj iskrijo.
Za vedno! Prijatelj naš, prijatelj moj:

“Zdaj vem, kam beli angeli letijo…”