Tako malo …

(prosta poezija - rime)

Glasbena podlaga: Barbra Streisand - Somewhere

http://www.youtube.com/watch?v=emuVLVylBiA&feature=related 

Somewhere- Julian Smith (instrumental)

http://www.youtube.com/watch?v=xa9jHz4nca0

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika: Matevž
 

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj,
ko tavamo tam na brezpotjih,
kjer ni več steza - ne sledi.

Zaplezan strmiš iz višine,
v prepade globokih kotanj.
Po isti bi poti v doline …
pa veš, da ne moreš nazaj.

Ne moreš.
Na njej so ledišča,
okruški razmajanih skal;
koraki pretežki so zanje,
ker vso ti telo dreveni …

Pa vendar …
naenkrat začutiš,
toplino iz sončnih obal;
Jasnijo - bistrijo se misli,
z življenjem napaja se kri.

***

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj;
ko znajdemo se na razpotju,
ki dušo na dvoje deli.

Razcepljen se vase obračaš,
kjer iskre so tvojih spoznanj;
v korene se večnega vračaš …
v nekoč svoj in znova v nekdaj.

Tam iščeš …
ker hočeš se najti,
del sanj, ki zasul jih je plaz;
Svetlobo, ki v tebi prebiva,
da znova prižge ti luči.

Pa vendar …
naenkrat spet vidiš,
notranjost je tvoj smerokaz;
dragulji ti kažejo steze,
ki padajo s tvojih oči.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

tomm pravi:
April 24th, 2009 at 6:23 dopoldne e

Globoke so tvoje besede
v njih je resnica, sijaj
se vidi poznaš svoje stene
zato si duhovni naš raj.

VILINČEK pravi:
April 24th, 2009 at 11:17 dopoldne e

Si duša, ki globi odpira;
priznam, da kdaj tudi zapre.
Kadar pregloboko se iščeš,
a kmalu se iskra prižge.

Spoznavaš po svoji se vesti,
kar sega, do tvoj`ga srca.
Tisto kar v tebi prebiva,
in znova v širino neba.

 bluerose pravi:
April 29th, 2009 at 1:18 popoldne e

Življenje je kakor knjiga …
včasih so njene strani marvične …
igrive, včasih so žalostne in sive ….
… in v življenju je vsako srečanje nekakšno majhno rojstvo…
vsako prijateljstvo je lučka v srcu…
vsak nasmeh je zarja sreče
in vedno je nekje nekdo,
ki ti iz temnih oblakov prinaša sončno nebo…
veliko lepih trenutkov,
veliko smeha, dobre volje
in veliko sonca….
v duši in v srcu….

V šepetu kapljic slišim glas …

(prosta poezija - rime)

Passion- I Will be Here
http://www.youtube.com/watch?v=UgprBjvDQsg 

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

lastna fotografija

V šepetu kapljic slišim glas,
srca napev se v noč blešči …
Mi nežno padaš na obraz,
ker v vsaki kapljici si ti.

Se trudim, da ti ubežim.
Kako? Saj vračam se nazaj.
Ker v sebi si preveč želim …
Če vprašal bi … Ne vem zakaj?

Ne smela liti bi solza,
oditi morala bi v stran …
V svobodi sreča se smehlja,
a jaz se ji postavljam v bran.

Povej mi sonce … kam naj grem,
ko čustev me odnaša tok?
Še preden v sebi se zavem,
spet rišem mavrice si lok.

Ni žalosti in v njej teme,
le barve so nebesnih sanj …
Morda zbudi že zjutraj me;
nasmeh, ki bo ožarjal dan.

Ves svet se z njim bo veselil;
v pozabo šel bo nočni jok.
Z darovi dušo si pojil …
bo radosten, igriv otrok.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

bin pravi:
April 21st, 2009 at 8:23 popoldne e

Šepet srca, napev dežja,
bleščeč odsev v temno noč,
na licu bleda sled solza,
v hrepenenju silna moč.

Svoboda v sreči se smeji
in ne narobe, kot se zdi,
nikar ne išči je drugje,
veš, lov za srečo vklene te!

Z nasmehom dan se razvedri
ves mavrično je razsvetljen,
z otroško dušo svet več ni,
ne siv ne pust ne žalosten.

VILINČEK pravi:
April 22nd, 2009 at 12:48 dopoldne e

Prinesel si mi žarkov v noč,
Me toplo in mehko objel.
Res, včasih bi zbežala proč?!
A druži isti nas napev.

Ko otrok v tebi se zbudi,
zjasni pogled se po dežju.
Nebesni svod ves zažari …
Več nočeš vstran. Ostajaš tu.

Zavesa siva se odpre,
skoz njo prodira luč neba.
Življenja polnost vabi te,
ker vse ti sega do srca.

Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

VSA SREČA SVETA

“naj nas doleti v letu 2OO9″ 

(kombinacija soneta in prostih rim)

glasba: Happy New Year (ABBA)

http://www.youtube.com/watch?v=dcLMH8pwusw 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo,
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slike: Stanke Golob

Če moč bi imela …
kot sonce neba,
razlivala žarke na vse bi strani,
da vsak bi zasvetil
v mraku … v temi,
izgubil nikdar bi ne sanj in želja.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

Če moč bi imela …
sij čistih voda,
solzami bi prala vso žalost - kali,
le z bistrih izvirov
bi točili si,
napoj, ki bi vračal svetlobo srca.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

Če moč bi imela …
vso vero boga,
od duše do duše
odprtih dlani,
bi nosila radost – darove na tla;

posula bi s cvetjem
vse sive poti,
da vsak bi se našel
v ljubezni za dva,
za sabo pa puščal bi tople sledi.

Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.

***

Pa vendar ujamem
te žarke neba.
Ne rabim v višine,
bogov vseh moči.
Ni treba poseči
v čistino voda,

ker v tvojem naročju
se solza bistri.
Drug drugemu dala sva sonca luči,
ko v srcu razrašča
se čudež sveta…

Vem,
to ni le pesem
otroških oči,
to TI si ljubezen … vsa sreča sveta.

****
(haiku)

Biserne solze
lovim v svoje oči.
Kmalu v sreči.

Čez širno nebo
naj ponese jo k tebi.
Ta sončni napoj.

*********************************

Zgoraj priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

(več o njej pa v spremnem besedilu)

Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,

do 9.1.2009

MEHKE STENE

 Ustvarjanje Stanke Golob je neločljivo povezano z naravo, ki jo prikazuje v njeni neokrnjeni podobi. V skoraj dvajsetletnem kreativnem obdobju, v katerem se je neprestano izobraževala na različnih likovnih tečajih, je ustvarila več tematskih sklopov, posvečenih dolinama Soče in Bače. Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja tudi specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.V likovnem opusu Stanke Golob zasledimo tako stvarne upodobitve gorskih pejsažev kot tudi podobe nadrealističnih krajin, obogatenih z geometrijskimi liki in abstraktnimi elementi, ki poudarjajo drugačno prostorsko razsežnost. 

Slikarkino željo po globljem raziskovanju perspektive in prostorskih učinkov na dvodimenzionalni površini izražajo tudi samostojni geometrijski liki, ki jih premišljeno razobesi po galerijskem prostoru. Samozadostne, svobodno preoblikovane geometrijske strukture, ki »mehčajo« trdne stene in iluzionistično razširijo dejanski prostor, vabijo gledalca, naj pogleda onstran prevladujočih prostorskih omejitev.
Posebno poglavje v raziskovanju tridimenzionalnih prostorskih učinkov predstavljajo prosto stoječi objekti, sestavljeni iz steklenih plošč, zrcal in peščenih motivov, ki s pomočjo umetne luči ustvarjajo spremenljivo igro svetlobe in senc. Senčne podobe, ki se izrišejo na stenah, so bežne in neoprijemljive, vendar gledalcu nazorno prikazujejo, kako avtorica dojema življenje in človekovo naravo. V njenih zadnjih delih pravzaprav opazimo povečano zanimanje za upodabljanje človeške figure, ki se pojavlja bodisi v svoji realni podobi bodisi v stilizirani obliki, s katero zaznamuje prisotnost inteligence (višje sile) v naravi. Realistične upodobitve rečnih strug oživljajo personifikacije naravnih pojmov, ki spominjajo na bajeslovna in imaginarna bitja iz antičnih mitologij.Slikarska dela Stanke Golob so premišljeno komponirana in tako barvno kot kompozicijsko skrbno uravnotežena. Njena svojevrstna ustvarjalna tehnika je dovršena, pravo virtuoznost pa zaznamo zlasti v subtilni obdelavi barvnih prehodov in v modeliranju senc, ki jih izdela s peskom različnih barv in granulacij. Pridušena paleta naravnih barvnih odtenkov poudarja brezčasnost in lirično razpoloženje na kompozicijah, ki nam odstirajo slikarkin osebni odnos do Zemlje. V njenem delu začutimo jasno željo po iskanju enosti z naravnim okoljem, po vživljanju v naravo, ki obuja idejo o romantičnem stapljanju človeka in narave.

spremna beseda:Nataša Kovšca

Tukaj ostajam…

(prosta poezija)

Mariah Carey - Forever

http://www.youtube.com/watch?v=xGV5tppLvJM&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisana na melodijo,
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

slike - Stanke Golob

Tukaj ostajam …
ob tebi moj ljubi,
četudi po zraku kdaj drug vonj zatava.
Le mali je strahec …
kot votel balon je,
ki brž ga odpihnem,
ker hočem verjeti.

**
Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
strahovom,
ki jemljejo tople dotike.
Ker vem, da poljubi
me kličejo k sebi,
prevroče gorijo
mi ustnice tvoje.

Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
vrtincem, ki vpijajo sončne dišave.
Ker najdem jih znova
na tvojem oltarju,
dehtijo … želijo
ljubezni si v dvoje.

**
Tukaj ostajam,
nikar se ne zgubi …
četudi kdaj solze v oči ti prinašam.
Le malo zablodim,
če strme poti so …
a brž se povrnem,
želim te imeti.

**
Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
brezpotjem,
ko vidim pred sabo življenje.
Povabi me k sebi,
v svoj svet domišljije
in jaz ti razkrijem
vse njene napoje.

Ne dam se več zmesti,
ne dam se zavesti …
tokovom,
ki jemljejo magične sanje.
Zavij me s hotenji,
z globin nama sije …
vseh čutov zbujena
naj pesem zapoje.

*******************

Padajo z neba
(haiku)

Svetle misli naj
te dvignejo v nov dan.
Ali jih čutiš?

Vse tisto kar te
osrečuje je sonce.
Dotikam se ga.

Že vsak najmajši
drhtljaj me dvigne utrip.
Nemir me boža.

Še sem tukaj, še …
Še bolj kot kdajkoli prej.
V danes in jutri.

Skozi okno zrem
in lovim tvoje želje.
Padajo z neba.

Če bi imeli
dovolj moči v sebi.
Kakor val morja.

Zgoraj priložene slike so znova delo zlatih rok

STANKE GOLOB

Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,

do 9.1.2009

Likovna dela Stanke Golob izžarevajo nemiren, ustvarjalen duh, ki vedno znova išče nove izrazne možnosti in odkriva nove motive v svojem likovnem delu. V svojem opusu je izoblikovala kar nekaj tematskih in izraznih ciklov, ki pa jih praviloma ne zaključi, ampak na njih dela vzporedno. To so predvsem krajine za katere najde motive ob Bači in Soči, pa cikel povsem abstraktnih kompozicij in cikel kompozicij, ki slonijo na vizualnih prevarah. Nekaj posebnega pa je cikel umetniških objektov, pri katerih se poigrava z zrcali, ki ustvarjajo navidezne prostore in vizualne učinke. Sedaj raziskuje možnosti, ki jih nudi steklo, ki omogoča kompozicije v več slojih in vključuje tudi svetlobo in sence.

Pri krajinskih motivih zasleduje dva cilja, upodablja značilnosti domače pokrajine, ali pa krajinski motiv le izraža lirska razpoloženja. Spet v drugih primerih realno krajino spremeni v nadrealni prizor tako, da vključi abstraktni element. S tem pri gledalcu vzbudi slutnje in asociacije, da slika kaže nekaj več kot je videti na prvi pogled. Pri povsem abstraktnih motivih pa je pomembna predvsem uravnoteženost kompozicije in harmonija barv in tonov. Pri Stankinih slikah pa je tudi abstrakcija povezana z naravo, kadar osnovni motiv najde v vzorcih na prodnikih. Čeprav najdeni motiv likovno predela in ga kompozicijsko umesti v slikovni prostor, ostane z naravo povezan tudi tako, da je na sliki iz enakega materiala kot v naravi – iz kamnine.

Slike in objekti, pri katerih uporablja steklo, ogledala in svetlobo se le na videz oddaljujejo od drugih tem in motivov. Navsezadnje je glavna sestavina stekla kremenčev pesek; prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lom svetlobe in zrcalne podobe na njeni površini. Vsi ti elementi so v teh umetniških objektih uporabljeni na nov način, tako da ustvarjajo zanimive vizualne in likovne učinke. Gledalca presenetijo s kubistično razčlenjenim prostorom in simultano pomnoženimi pogledi na motiv.

Slikarsko ustvarjanje Stanke Golob je že toliko poznano, da se zdi kar odveč omeniti njeno specifično slikarsko tehniko slikanja s peskom. Tehniko, ki jo je sama razvijala, obvlada skoraj do virtuoznosti. V slovenskih rekah in potokih je uspela najti pesek v bogati paleti barvnih odtenkov, ki ji omogočajo pretanjeno barvno in tonsko niansiranje, s katerim dosega lirska razpoloženja krajin, kot tudi duhovno izraznost abstraktnih vsebin.

Povzdignem te pesem

(Božični utrip)

glasbena podlaga: Celine Dion-Oh Holy night

http://www.youtube.com/watch?v=7Jr-2eyRtV4&feature=related 

http://www.youtube.com/watch?v=-HmwY9LlBlk&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisana na melodijo,
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

 slike - Stanka Golob

Povzdignem te pesem …
ki daješ nam krila
in nosiš nam upov in vere v življenja.
Če noč me objema …
nikdar nisi nema,
ker s tabo prižge se na tisoč luči.

Povzdignem te pesem …
vsa nežna in mila,
ti srčno zdravilo, ki brišeš trpljenja.
Če solze kapljajo,
se z mavrico naju
spet sonce zahvali za kaplje srca.

Povzdignem te pesem …
v ta čas, ki prihaja,
ki rišeš nam večnost - nebeške gradove.
Ko rasteš v višine,
spet segaš v globine,
da srečo in radost bi čutili vsi.

Povzdignem te pesem …
v to noč ki napaja,
ko čustvom odpiraš najlepše darove.
Ne vežem te nase,
jih nimam le zase:
Naj dar bo vesolju … vsem bitjem neba.

**
Povzdignem te pesem …
ljubezen brezčasna,
na vekov boš veke zapisana vame.
Ubrana dvoglasna,
skrivnostna  zdaj jasna:
Da v duhu Božiča … nje zven te prevzame.

*******
*****
***
**

(haiku)

Samo mali pih,
pa se zasmeje ves svet.
Tvoje zvezdice.

Predajajmo se
drug drugemu v ljubezni.
Kot sonce rdiš.

_____________________________________________

Harmonije, veselja, tudi zimskih radosti, sreče,
zdravja, miru, čarobnih iskric, topline, nežnosti in mehkobe,
sončnih žarkov vsaj za dušo in srce
vseobsežne ljubezni in tudi tiste intimne ljubezni za dva!

Naj bo letošnji Božiček odprtih rok …
do vseh vas / nas / njih / tudi zame in zate!

Vas objema Vilinček!

http://s4.dancingsantacard.com/default.aspx?santa=2885934

Zgoraj priložene slike so znova delo zlatih rok

Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

Več pa si lahko preberete o njej že na prejšnjih straneh
oz. še kaj dodam naslednjič.

Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,
do 9.1.2009

Kapljice srca / pojoča travica…

“zate” (rubaiat)

Glasbena podlaga: Enya - Angels

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

fotografija: KING - POJOČA TRAVICA
internetna stran: http://kraljevic.tuditi.delo.si/ 

Če kdaj, bi bil otožen ali sam,
podarim ti obale svojih sanj.
Z valovi se oprimi belih sten,
počasi se razlivaj v svet neznan.

Z valovi se oprimi belih sten;
čeprav se zdelo bo, da glas je nem,
prisluhni nežni glasbi iz neba,
nahrani dušo z mojih se semen.

Prisluhni nežni glasbi iz neba.
Pod pajčolanom širnega morja,
v objemu toplih vod, spet zaživim,
ko prebudiš me v kapljicah srca.

Za kavo ali čaj…

glasbena podlaga: Mark knopfler - Smooching

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

 Internet

Povonjaj zrak.
Kako diši?
Ko boš
odprl oči
in okna na strežaj,
v dišavah novih juter, belih rož,
povabim se… na kavo ali čaj.

***

Zakaj si tak?
Nagajaš mi.
Za groš,
morda pa tri…
vse vrnem ti nazaj;
poljubov nežnih mehkih, polni koš,
nasujem ti… za kavo ali čaj.

***

In spet oblak.
Ne, ne. Ni, ni.
To vož,
pretrgam si…
svobodna v srcu zdaj,
v svetlobi žarkov sreče, sončnih lož,
ljubezen tli… za kavo ali čaj.

**************

Vsem želim en prekrasen valentinov dan.

 Naj vas spremlja sreča, veselje in ljubezen, 
 skozi vso življenje.

Hvala, da ste ob meni.

Objem od Vilinčka!

Morda le sanjam lepe sne?

glasbena podlaga: Antonio Trigo - Forests without shadows

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

fotografija: KING
internetna stran: http://kraljevic.tuditi.delo.si/

Morda,
le sanjam lepe sne?
Ne vprašam več,
kam vodiš me?
Trenutek vsak,
ki ljub ti je,
lahko, lahko,
sem zate vse…

Že spuščam
k tebi se z neba,
vrtim se
v kapljicah srca,
ko vabiš
me na ples dežja;
v zalive
tvojega morja,
me kliče
mesečine soj,
gladine svilne,
še nocoj,
dotaknem se:
»Mar res si moj?«
Vzcvetela roža
sem s teboj,
snežinka lahna,
na saneh,
ki prebudi
otroški smeh;
za vsako
solzo v očeh,
spet sonce,
z mavrico v dlaneh.

Lahko, lahko,
sem zate vse,
trenutek vsak,
ki ljub ti je…
Ne vprašam več,
kam vodiš me?
Morda,
le sanjam lepe sne?

Ker rabiš sebe…

(glasbena podlaga: Mary Black - Only A Women’s Heart)

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

fotografija: KING
internetna stran: http://kraljevic.tuditi.delo.si/

Ne razmišljaj več,
da bi zbežala, kar tako.
Poguma v meni, vedno je bilo dovolj.
A kadar te življenje,
vse bolj stiska, stiska…
da stopal bi svoboden,
brez okov, pritiska;
premalo so takrat,
vse sanje, varen njih pomol…
Ker rabiš sebe.
Morda dovolj je že trenutek,
samo občutek
in spet, z odprtim srcem, zažariš v nebo.