Nekje me čakaš…
(prosta poezija - rime)
glasbna podlaga: Richard clayderman - A time for as
(Romeo And Juliet love theme)
http://www.youtube.com/watch?v=HMq-ku0dQ1A&feature=related
Henry Mancini - Love Theme from Romeo and Juliet
http://www.youtube.com/watch?v=UaA2WiyqO1E&feature=related
(ne gre za priredbo … besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)
Slika: STANKA GOLOB
Nekje me čakaš češnjev cvet,
poljubov slastnih
kakor med…
Tam sočnih ustnic iščem sled,
jezičkov vlažnih
vroč preplet:
Za naju vsa pomlad dehti…
Ne!
Nočem praznih le obljub
in slišati puščave glas.
A, ko zapiral boš oči,
nemir se v naju prebudi,
ni važen kraj
in niti čas:
Zajadraj v moj čarobni svet.
**
Nekje me čakaš moj dragulj,
drhteč in čuten
kot metulj…
Dišeče polnil se bo ulj,
ker puščicam
bom tvojim tul:
Vse bolj si te želim Amor…
Ne!
Nočem klicati neviht,
viharje dražiti neba.
A, ko vrtinčiš brez zavor,
ker vsakič slajši je prodor,
z divjino sreča
plapola:
Si našla spev sva izginul.
**
Nekje me čaka tvoj vulkan,
občutek vrel
še nepoznan…
Razpiram se, odpiram zanj,
s teboj privrela
bom na plan:
Razlivaj vame silno strast…
Ne!
Nočem majati zemlje,
da netila bi zubljem gnev.
A, ko bom čutila vso slast,
prevzeta vsa bom tvoja last,
ko rasel v meni,
boš kipel:
Odpriva skrinjo svojih sanj.
***
(haiku)
Vsa prevezata pod
tvojim obokom kipim.
Tam kjer si in boš.
Iskala sem te
povsod, a bil si v meni.
Tako globoko.
***************************
nadaljevanje v prepletu BIN in VILINČEK
Vem, prihajaš lahnih kril,
tiho, nežno
kot metulj
ponujam kri ti svojih žil,
in vse sokove
ki tiščijo,
skupaj duhajva sekvoje …
Res!
Kar imam prav vse ti nudim.
Vzemi, tvoj sem vse do dna!
Nič ni moje, bolj kot tvoje,
združila sva vse opoje.
Lebdim in jadram …
skozi čas,
ko zrem v obraz ves bel in mil.
***
Nekje me čaka tvoja kri,
ta šum brzic,
ki mi godi….
Bučanje me slapov lovi
in spet ubranih
harmonij:
V živih kapljicah srca.
Ne!
Nočem hudournih vod,
neurij besnih in poplav.
A, ko boš drl iz gora,
izliv bo tekel v mojega,
ko vzame naju
vsa narav:
Vso moč s teboj delila bi.
***
Zlita sva v skupni tok vodá.
V tebi sem,
si v meni ti!
Kdo zmore ustaviti oba?
Hitiva v smer
kjer tihi mir
se v nama znova naseli.
Res!
Nič več ne bo solza,
ne pelina, ki greni,
ne gorja ki žalosti,
le daleč tam nekje šumi
in čaka še
na naju dva
neskončno morje večnega.
***
Nekje me čakaš praizvir,
kot zdenec čist
sijoč safir…
Rosice svoje spusti v šir,
ves pašnik svoj
ti dam pastir:
Na vse strani jih razpršiš.
Ne!
Nočem, da zataval bi,
prepad morda - v ponor teme.
A ko se v meni izgubiš,
v kotanje skrivne uloviš,
ko vsaka pora
vsrka te:
Ti dam svoj žlahtni eliksir.
***
Kot svetla luč si mi v temí.
Vodiš me,
ko več ne vem,
od kod hitim, kam se mudi?
Ob tebi se srce umirí
nič več ne joče,
ne boli,
saj balzam tvoj ga je oblil.
Res!
V tvojem sem naročju dete,
Ti me braniš, ti me hraniš …
Vse tvoje solze bi popil,
vse grenke čaše bi izlil,
da te ohranim,
moj dragulj,
za vse trenutke večnosti.
***
Nekje me čaka tvoj objem,
dotiki kože
toplih ven…
Kot dvoje lističev sprijem;
da v sebi se
še bolj zavem,
ljubezni žara … nje moči.
Ne!
Nočem žalosti – grenkob,
in vleči te v rokav solza.
A, ko se čustev tok zbudi,
od sreče zajokala bi,
ko tečeva
v drug drugega:
Podarjaš mi najlepši sen.
***
Zbudila v meni si moža,
da te ščitim
Kadar spiš
Na licih ti nasmeh igra
Te božam
Roka trepeta
Kaj če zbudim se iz svojih sanj?
Res!
Stisnil bi se tesno k tebi
Naslonil glavo v tvoj objem
V nadi daljnih potovanj
počasi bi prodiral vanj
sprejmi me
ne brani se
v globine spusti me do dna.
***
Nekje me čakaš vitez moj,
v tolmunih jasnih
le s teboj…
Na mojem krilu je spokoj.
Ne boj!
Le čutov je napoj:
Na plano dvigni se gejzir.
Ne!
Nočem zate bolečin,
da bitke bil bi moj junak.
A, ko poženeš konje v dir
in vase vdihnem ves vsemir,
ko v kapljicah
se veže zrak:
Ne jenjaj in nikar ne stoj.
***
Na hrbtih konjev bela krila…
Čarna vprega
kam hiti?
Kdaj bo v češnjev log zavila
vse skrite želje izpolnila
metulju in metuljčici.
Res!
Tja bi te peljal nocoj,
kjer je v cvetju eliksir
Vse dehti in vse cveti,
Vse sladke upe prebudi
V višave pne
najin nemir
Pojdi z menoj, ti moja vila!
***
Nekje me čaka dvoje kril,
njih zaobjem,
z mehkobo svil…
Kot bi poljub v poljub se vlil,
na vlažnih
ustnih biseril:
Zlit s Pegasom mi v noč svetliš.
Ne nočem begajočih senc,
da strah v galop bi naju gnal.
A, ko mi nosiš lahen piš,
v vonjave rožne me loviš,
zapredena
v čad dišav:
Me toplo boža log darljiv.
***
Ne boža log, le moja roka
se sprehaja
te razvaja
objema ti ramena sloka.
V mavrici
sva barvna loka
zlita v večni spev neba.
Res!
Pojdiva po tem loku,
z roko v roki v lepši dan.
Proč od smrti in gorja,
od hudobnega sveta
Zvesta si
in jaz predan
z dušo majhnega otroka.
***********************************************
Priložene slike so avtorska dela:
umetnice Stanke Golob
(slika iz zadnje razstave)
Slikarkino navezanost na domače okolje poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.
(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)
Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,
do 17.1.2009
