Arhiv za kategorijo '1.7. glose'

Kaj je to kič? (glosa malo drugače - tokrat v komediji)

Nedelja, November 22nd, 2009

Kaj je to kič? ;)
(glosa tudi malo drugače - tokrat v komičnih barvah)

nastajalo ob komentarjih v navezi  Eastok  na strani:
http://vilincek.tuditi.delo.si/2009/11/05/eno-prosta-poezija-rime-vilincek-nagajivka/

***

glasbena podlaga:

Feeling Good - Adam Lambert
http://www.youtube.com/watch?v=BmmzaeKx8B4 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

dsc00474.JPG 

lastna fotografija - sonce ni kič :D

avtor: VILINČEK

Bom začela v tvojem stilu,
ker pač krč je v desni nogi …
Če že kič je v glavni vlogi?
Najdem zanj opravičilo!

Preden sonce v noč zaide,
preden bom naprej zbežala …
svoj pogled ti bom poslala,
ker, če moj se s tvojim snide:
Vsak izgovor prav ti pride.

Naj ti vbrizgam brž v žilo,
eno dozo blago-milo …
tako nežno za veselje,
da te lepši dan zapelje:
Bom začela v tvojem stilu!

Praviš, da ni kič več v modi,
da se slabo času piše …
Ne! Ne vržem te iz hiše.
A nikar mi mrk ne bodi …
Malček lepše mi zagodi.

Če stojim na pravi progi?
Res ne vem? A kdaj so togi
taki mračni … sivi dnevi …
In če vstal si še na levi …
ker pač krč je v desni nogi!!!???

Rad bi pil iz zlate sklede,
rad bi slišal spet besede …
o ljubezni … o lepoti …
Naj nikar te to ne zmoti
in pretežko nate sede!

Nisem danes tukaj z rogi,
le povem zakaj so krogi …
Nič ni kriva druga rasa,
nezemljani … niti NASA …
Če že kič je v glavni vlogi?

Jaz jih rišem za vzpodbudo,
da življenje spet zasije …
ker, če čas v temo zarije,
se pokriva s črno grudo:
Pojem svojo si etudo.

Najprej levo, desno krilo …
si razmigam vsaj za silo.
Da ne bo le DAN za tlako,
pa četudi kdaj z napako …
Najdem zanj opravičilo!

***

avtor: BIN 

Kdo me zdaj v to gloso tunka?
Naj me raje kar prebunka!
Z eno leskovo gorjačo,
zriba s sirkovo krtačo.

Gledam te besedne roje,
vsak začetek je na koncu,
fižol in mleko v istem loncu.
Vse kar križem kražem poje,
vsaka rima gre po svoje.

V stilu hoče bit čistunka,
a smrdi še bolj od skunka.
Kar tja v eno brez vsebine,
kakor komu v glavo šine…
Kdo me zdaj v to gloso tunka?

Naj zapojem v tej noriji?
Smešnih verzov kovačiji?
Mešam blato pod nogami?
Naj pridružim se galami,
nastopaštvu in fovšiji?

Bolj me vabi slastna šunka,
flaša, ki na polno plunka,
častno mesto med dekleti.
Kdor bi to hotel mi vzeti,
naj me raje kar prebunka.

Rit se res prilega hlačam,
vendar se ne dam poceni.
Vroča kri je v moji veni,
zob za zob pošteno vračam,
v trdem k(r)ešu vse poplačam.

Saj res nisem kakšen mačo,
(delam za povprečno plačo),
a za svoje se bom cukal,
vse nasprotnike nasmukal,
z eno leskovo gorjačo.

Sedel bom na stol usnjeni,
gloso bom zapel po svoje.
V nič bom pustil stare kroje,
krilo naj bo nad koleni,
saj blago ni prav poceni.

Da le blek pokrije fračo,
(ker je Eva našla kačo!)…
Če grem komu na obisti
Naj pri sebi sam počisti,
Zriba s sirkovo krtačo!

***

 

 

 

Kjer ljubezni večne tlijo … (prosta poezija - rime)

Sreda, Junij 3rd, 2009

Kjer ljubezni večne tlijo …
(prosta poezija - rime)

(Nastalo v prepleto z Nagajivko
in kot utrip ob branju poezije različnih pesnikov,
ki ti s svojimi globokimi, čustvenimi stihi ter čutečimi stihi
sežejo v srce in dušo)   

glasbena podlaga Maksim Mrvica (Olympic Dream)

http://www.youtube.com/watch?v=bUA2oPV6Ojo&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

img_8895.JPG

slike iz peska - Stanke Golob

Tam,
kjer sanje šepetajo …
kjer ljubezni večne tlijo …
Vsa prevzeta,
ko jih slišim;
ko v notranjost zazvenijo.
Pa čeprav
so vstran od mene
in ne pišejo se zame;
a jih božam
in ljubkujem,
ko v naročje svoje vzame …
njih me glasba
nežnih
vzdihov.

Ko vzdrhtijo,
vztrepetajo …
globočine tvoje biti …
pod božljaji
vročih usten,
spet začutiš zlate niti,
ki vibrirajo
v korene;
kjer nastajajo brstišča,
polja radosti
in sreče,
neoskrunjena svetišča …
posvečenih
večnih
stihov.

***

(ob branju Matevževe poezije)

Moč volje, ne smrt!
Naj bo klic po življenju
močnejši od nje.

Le sonce je, ki
barva temne oblake.
Upanje neba.

(avtor: vilinček)

******************************************

img_8890.JPG

(avtor: Nagajivka)

POJEM »BITI«

Polnoč je.
Izliv tišine.
Brez ropôta
dnevnih bitk.
Kako te ljubim
moč bližine,
ko mi sežeš
do globine,
spajaš me
z magijo
nitk.

Tam te najdem.
V tišini.
Tam zaslišim
tvoj šepet.
Tam odpiram se
vsebini,
vame steka se
iz slik.
In kjer naposled
le še bistvo
napolnjuje
meta-svet.

Tam, kjer
nema je beseda,
tam začutim
njeno moč.
Ni bolj čutnega
obreda,
ko prevzame
me tišina
v vsej polnosti
barviti,
kjer začutim
pojem »biti«.
Smisel enosti
v prostoru
in v času
kjer ni misli …
tam, kjer je,
v jedru vdiha,
le božanski mir
navzoč.

**** 

Odhajam vase.
Tam živi moj prijatelj.
Najboljša družba.

**********************************

(avtor: Bin)

Tam,
kjer sanje se igrajo…
kjer ljubezni zaplamtijo…
Ves prevzet
ob nežnih tonih
zlijem v njih se melodijo.
Pa čeprav
ne znam nobene,
niti ene note same
z njimi pojem
z njimi sanjam
njih milina me prevzame
v prsih čutim
ves sem
njihov.

Ko vzdrhtijo,
se predajo
se prenehajo boriti,
pod poljubi
onemijo
več ne znajo govoriti
le v globini
v korenini
se dotikajo rosišča
izvire sreče
in radósti
dvigajo v svetlobo blišča
čar besed
tvojih
navdihov.

*************************

(avtor: nagajivka)

GRAJSKE POVESTI ŽIVIJO

Kot bi stene
govorile …
Kot bi kamen
oživel …
V ornamente starodavne
so povesti izklesane …
zob jih časa
je načel.

A niso se še izgubile …
Še živijo.
Še so tu.
Dihajo.
Vsaka zase.
In v prepletu
med seboj …

Le kdo bi vedel …
koliko povesti
je vklesanih
v tisti čas …

A …

zabeležene
v ambient spominov,
dokazujejo obstoj.

Obstoj človeka,
živih bitij,
ki v davnini so
nekoč …
kot zdajle mi -
… živeli sanje,
ali pak le
sanjali življenje …
na popotovanju
skozi nočni čas
antičnih dni,
v dobi lirike,
velikih epov …
… v srcih vročih
upajoč.

***********************

(avtor: vilinček)

Večkrat
vračam se k izvirom,
kjer začelo je življenje …
kjer se bitje
z bitjem spaja,
ko te daje in te jemlje
z blagostjo
lahkotnih sapic;
da začutiš …  Mar si ptica?
Kakor plesal bi z metulji
je telesa govorica,
ki utripa
bije v dvoje.

Kot ovil
bi se s kašmirom,
se budijo tvoji čuti …
mehki,
božajoči gibi;
pa čeprav tvoj svet ne sluti,
kam te pelje
pot neznana?
A kljub vsemu jasna slika,
v tebi vidi
danes jutri …
ker nebo se te dotika
in ti rajsko
pesem poje.

img_9720.JPG

Iz likovna razstave slike iz peska: 
STANKE GOLOB: 

”Brda - sok in znoj”

Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.

================================================================

Zelo lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

VILINČEK pravi:
Junij 1st, 2009 at 2:33 popoldne e

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum

(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)

27. Mar res, sramežljiv si, boječ?

glasbena podlaga: Mireille Mathieu - Tu n as pas quite mon coeur

http://www.youtube.com/watch?v=GosdBqtLXH0&feature=related

Ob meni si, to mi je všeč.
Spet ves horizont se blešči.
Me tvoja prisrčnost vedri:
Mar res sramežljiv si, boječ?

Le delaš se takega, kaj?
Poznam te. Predobro poznam.
Se sladki zvijači predam?
Poredno ti vrnem nazaj,
enaka z enakim… bom zd
aj.

Še slišim tvoj glas žuboreč.
Spomin mi še ves je bistreč,
studenčnice polne hotenj.
Ne pelješ me v svet izgubljen…
Ob meni si … to mi je všeč.

Namerno bom plaha, da veš!
Mar spet je za kazen? Grozim?
Navihano se ti smejim,
Ko malo napravljaš… se greš,
kot bil bi v izkušnjah še svež.

Četudi izmikaš se mi,
ljubezen povsod se medi.
Ne moreš prevarat oko,
ker vse… zacvetelo je z njo:
Spet ves horizont se blešči

Ne boš zapeljal me… Še ne!
In vedi, ne kličem si dež.
Še preden mi vrata odpreš,
bom majhno nevedno dekle;
čeprav si prikupen nad vse.

Kar kmalu korak zataji,
s kotičkov se ustnic zbudi;
ko resnost bi kazal navzven,
nasmeh in par mehkih kolen:
Me tvoja prisrčnost, vedri.

In ti, ki pokončnost gojiš…
Mar vzdržnost je šla na sprehod?
Le kdo je zdaj večji falot?
Ker veva … želim si, želiš:
Tako kakor jaz hrepeniš…

Ne gre se upirati več.
Ker jaz te … in ti me preveč.
Še bližje se sliši kot prej,
šepet izpod vodnih odej:
Mar res sramežljiv si, boječ?

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 1:18 dopoldne e
 

Nisem boječ, sramežljiv.
Sem mar premal’ darežljiv?
Razvajam te izpod vodenih odej,
šepečem na uho ti povesti od prej,
a tebi pa zdim se sumljiv???

Takole, deklič ti povem:
od tebe nikoli ne grem!
Edini si, ki me raznežiti znaš,
edini, ki v pesmici svoji priznaš:
da si romantičen, kuštrav bohem!

Bom iskrega vranca zajahal,
podoknice pel, ti pomahal,
ko ugledam te spet na balkonu -
zapojeva skup’ v milem tonu.
Pred vsemi se princi bom báhal!

Če kdo mi v zelje bo skočil,
ga v lužo bom prvo namočil,
tebe, princeska, nikomur ne dam,
da rad te imam, to ti priznam,
s teboj bi takoj se poróčil!

Pótlej bi pesmice nežne ti pel,
prste na nogah pod rjuho ti grel,
razvajal še bolj, le dajal, nič prosil,
zajtrk v posteljo vsak dan ti nosil,
v nebesa popeljal, kadar bi smel.

(by en “nagajivec” )
 

Če bi taki poeti po Zemlji hodili
in se od naju romantike učili,
povem ti, da svet bil bi bolj ljubezniv,
vesel in iskriv, nasmejan in igriv,
ne v pravljici … res bi živeli v idili!

(by nagajivka)
;)
 

VILINČEK pravi:
Junij 2nd, 2009 at 2:21 popoldne e
 

Mamma Mia!The Movie - I Have A Dream
http://www.youtube.com/watch?v=k4S600qCgVc&feature=related 

Spet tam na balkonu stojim.
Zasanjano zrem pred seboj:
Ne bom se ti vdala takoj!
Se raje razvajat pustim!

 Kar vidim v tvojih očeh:
Mar škratov so biseri tam?
A vendar drugače ne znam …
En sam očarljivi nasmeh
in že sem na tvojih poteh. 

Morda pa še vedno želim;
čeprav kdaj pred tabo bežim
in če si priznam ali ne:
Ne morem predlogo brez te:
Spet tam na balkonu stojim.

Ne vem kaj je krivo? Ne vem?
Že zdavnaj bi morala vstran.
Postaviti trdno se v bran!
A kaj ko ne dolgo za tem,
sem znova tvoj kuštrav Bohem.

Le kaj bi počela s teboj?
Navihan si, da je kar joj!
Pa vendar odgovor je tu …
Se skriva v dobrem … ne v zlu:
Zasanjano zrem pred seboj.

Z daljave smehlja se mi svet,
ki riše v nekoč se mi zanj.
Odsev je resnic ali sanj?
A tam me bo čakal poet,
odpiral bo v soncu moj cvet…

In že se postavim v ustroj:
Ej fant ne igraj se z menoj!
Zakaj se po glavi podiš,
prelepe mi želje budiš?
Ne bom se ti vdala takoj! 

Morda pa kasneje, kdaj vmes?
a zdaj še počakam kaj bo …
četudi prevzel si me vso,
še malo bom zrla v nebo:
Ni vdaja vrlina princes!

Še manj, da pred njim se solzim; 
razvajam, nebo mu vedrim.
Naj novi zdaj duh vzplapola!
Postala bom grajska gospa:
Se raje razvajat pustim!  ;)

 ~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 6:32 popoldne e

Najprej pa najin “duet”:

Vilinček = V
Nagajivec = N

————————————————————-

V:
Spet tam na balkonu stojim.
Zasanjano zrem pred seboj:
Ne bom se ti vdala takoj!
Se raje razvajat pustim!

N:
Če ti bi se vdala takoj,
kam sanje bi vse izpuhtele?
Komu bi potlej prepeval nocoj,
podoknice svoje vesele?

V:
Kar vidim v tvojih očeh:
Mar škratov so biseri tam?
A vendar drugače ne znam …
En sam očarljivi nasmeh
in že sem na tvojih poteh.

N:
Varne so moje poti,
nikar se jih, dekle, ne boj.
Odkrijem ti nove smeri,
razkrijem ti večni napoj.

V:
Morda pa še vedno želim;
čeprav kdaj pred tabo bežim
in če si priznam ali ne:
Ne morem predlogo brez te:
Spet tam na balkonu stojim.

N:
Nikar zdaj pred mano ne beži,
nič žalega ti ne storim.
Da pesem te moja naježi, razneži,
to je prav vse, kar želim.

V:
Ne vem kaj je krivo? Ne vem?
Že zdavnaj bi morala vstran.
Postaviti trdno se v bran!
A kaj ko ne dolgo za tem,
sem znova tvoj kuštrav Bohem.

N:
Pesem je kriva! Milina besed!
Upiraš se mar poeziji?
Zdaj dva sva bohema ujeta v duet,
predaj se vendár harmoniji.

V:
Le kaj bi počela s teboj?
Navihan si, da je kar joj!
Pa vendar odgovor je tu …
Se skriva v dobrem … ne v zlu:
Zasanjano zrem pred seboj.

N:
V dobrem si bova delila nasmeh,
veva oba, da ni v zlu zadoščenja.
Za naju že ne, ki z iskro v očeh
potujeva vse do višin potešenja.

V:
Z daljave smehlja se mi svet,
ki riše v nekoč se mi zanj.
Odsev je resnic ali sanj?
A tam me bo čakal poet,
odpiral bo v soncu moj cvet…

N:
Vedno letela si soncu naproti,
čutila si žarke. Te znova žgečkajo?
Nihčé naj te v sanjah več tvojih ne moti,
ko svilnate nitke se v tebi mečkajo.

V:
In že se postavim v ustroj:
Ej fant ne igraj se z menoj!
Zakaj se po glavi podiš,
prelepe mi želje budiš?
Ne bom se ti vdala takoj!

N:
Dolgo, princesa, sem te opazoval,
čakajoč, da kak princ te zasnubi.
Naposled sem le razočaran spoznal,
da so vsi te vodili k pogubi!

V:
Morda pa kasneje, kdaj vmes?
a zdaj še počakam kaj bo …
četudi prevzel si me vso,
še malo bom zrla v nebo:
Ni vdaja vrlina princes!

N:
Nič zdaj ne čakaj več, draga princesa,
predolgo čakála si princa iz sanj.
Polêti v nebo, tam so čudesa,
mar nimaš dovolj še lastnih spoznanj?

V:
Še manj, da pred njim se solzim;
razvajam, nebo mu vedrim.
Naj novi zdaj duh vzplapola!
Postala bom grajska gospa:
Se raje razvajat pustim!

N:
Razvajal te bom še bolj kot doslej,
obrisal ti solze vseh puhlih junakov,
poglej me v oči in se z mano nasmej:
zdaj grajska gospa si! Ne rabiš bedakov!

;)

lea199 pravi:
Junij 3rd, 2009 at 7:46 popoldne e

Poezija že poeta
stiska v svojem objemu.
Strmim v lepoto.

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 5th, 2009 at 4:58 popoldne e

PESEM O PESMI - ZA PESNIKE:

Pesem nikdar ni izpeta,
vsak jo dan na novo snuje.
Ko je ujeta
v čar trenutka,
utrip jo čutov
oblikuje.
Kadar jo spomini tkejo,
v preteklost nas popelje,
ko iz nje le
sanje vrejo,
v čarovnijo
te zapelje.
Ta magíja iluzije
razdeli nam svet na dvoje,
vmes je meja -
med realo
in neskončno
domišljijo.
Tanka črta med svetovi,
smrtni zublji med prepadi,
v žrela svoja
te lovijo …
Obvladuj to iluzijo.
Če se zgubljaš med bregovi,
če ne ločiš dveh svetov,
če ne zmoreš
izstopiti,
ko je čas
za dvig mostov,
smrtna reka te odnese,
v vrtincu te vrti,
nestabilnost
te spodnese
in te v hipu
zaduši.
Če ji nudiš čas zorenja,
pesem nikdar ni izpeta,
brez strahu
in brez trpljenja,
poleti na
lastnih krilih.
Krila vejo, kje je meja.
Ko dotaknejo se vrenja
jih ošvrkne
lastna veja -
iluzije
brez obeta -
plod utvare brez življenja.
Ne dovoli, da pogoltne
dušo tvojo
smrtni plamen.
Pesem je
kot pot učenja,
skozi njo se
raziskuješ.
V njej je čar neskončnih znamenj.
Če z distanco opazuješ,
obvladuješ
višek čustev,
brez željá
pričakovanj
le realo dopolnjuješ,
z delom sebe – svetom sanj,
je tvoj svet
zaznav in čutov
poln magičnih
izkustev.

bin pravi:
Junij 5th, 2009 at 10:18 popoldne e


Večkrat
pil bi s teh izvirov
vodil jih v prebujenje…
zrele želje
po dotikih
bi tešile koprnenje
po sprehodu
tja med zvezde
z nežnostjo metulja v letu,
ko se spušča do cvetlice
njene brazde v razcvetu
sladke nudi
ji opoje.

Kot ovil
bi orla v mrežo
se zapletajo peruti,
ko te vodim
po zaviti
potki z biseri posuti
tja v doline
pod slapovi
kjer se ogenj z vodo stika
skupaj iščeva
globine
vse do blaženega krika…
v noč spustiva
zvezdne roje.

VILINČEK pravi:
Junij 5th, 2009 at 3:26 popoldne e

ZA BINA IN MOJEGA NAGAJIVEGA PRINCIPA! )

Moram, moram to pripeti,
kliče k sebi me bonton.
Mar ti res je za verjeti,
da si “plašni škorpijon”?

Potlej, pa naj bo po tvoje …
Več ne bom bežala proč.
Če še “princ” se moj pridruži,
vzameva te v svoj obroč.

Z nama vedno je veselo,
ker sva angelski duet.
Z leve, desene te bo grelo …
Mar pripravljen si na let?

Te poneseva višine,
tam kjer sonček se smeji.
Če še kdo se v naš krog vrine,
smo že štirje - ne več tri!

Princa svojega pa čuvam.
Nočem da ga pikaš v rit.
Milo prosim, nič ne kljuvam;
je moj kljunček malo zvit .

Da pri zdravju ga ohraniš,
mu zapoješ kakor jaz.
Vsega hudega ubraniš,
Ni le želja - je ukaz¨!


bin pravi:
Junij 5th, 2009 at 11:02 popoldne e

Takoj, takoj Vilinček moj
gumbnico ti bom nastavil
vanjo zatakni šopek svoj
ponosen se bom z njim postavil.

A obroč? So to okovi?
Me pošiljaš v grajsko ječo?
Mar ta princ – prijatelj novi
bo prinesel mi …nesrečo?

Ha, zdaj sem videl, let obetaš,
v vroči družbi dveh deklet?
Škratek mali, kaj napletaš,
koga vabiš zdaj na led?

Za princa naj te ne skrbi!
Ta princ je pravi korenjak,
kadar vseka… joj boli,
kadar boža… med sladak.

Za njegovo molim zdravje
prosim angele in »črne«
tu pri nas bo pravo slavje
ko se končno iz Rima vrne.

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 6th, 2009 at 9:54 popoldne e

ŽIVETI POEZIJO?

*

Stkala ti bom nove sanje.
Pričarala ti iluzije.
Naslikala še morje slano,
kdaj razburkano,
kdaj mirno,
v globinah modro, tiho,
na površju sinje, širno,
misteriozno vzvalovano.
Prebarvala bom dolgo reko,
ki se po brezčasju vije,
nje brzice in tolmune,
da zaplavaš znova vanje.
Nežno ti bom šepetala,
umirjala te s sinergijo,
igrala gledališke vloge,
na odru puščala sledove,
s palcem noge
v pesek sanj zarisovala
velikanske,
prepletene kroge,
nove odkrivala svetove,
zgodbe pripovedovala,
v oblakih zidala gradove,
nakapljála
ti iz sebe dušo,
skozi čutno
melodijo.

*

Ah, ja …
kako lepo je to,
ko poetu dano je živeti
poezijo …

VILINČEK pravi:
Junij 7th, 2009 at 9:36 popoldne e

Ko vrneš se iz Rima,
le vzami čas za se;
napolni baterije,
poet počaka te.

Če hribi so za dušo,
razjasni brž obraz.
Ne pojdeš nam pod rušo,
odmeva naj ti glas.

Spet zdrava in vsa čila
nam spleteš melodij;
še s tabo bom zapela,
a prej se le spočij!

VILINČEK pravi:
Junij 7th, 2009 at 10:43 popoldne e

Le kaj počela sem te dneve,
da sem pustila vas v osami?
Ne vem … začeti z desne z leve?
A čas je stekel, že sem z vami.

Zato izvezem nekaj stavkov,
zapišem rime v štiri vrste;
od čiščenja pa do opravkov …
soboti stopam zdaj na prste

In ji pogledam še pod zobe,
ko me v naravo je zvabila.
Ne nisem jedla nore gobe …
a čisto “prave” sem užila.

Slučajno nanje naletela;
ko neslo me je čez gozdičke.
Še enkrat danes pohitela;
tja v Gaj med jurčke in lisičke. )

Od malih nog že tja zahajam;
mi to je hobi in veselje.
Z lahkoto svet strmin osvajam,
prav vsak klobuček me zapelje.


 

Prihajam iz pravljice (prosta poezija)

Sreda, Januar 21st, 2009

Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

img_5016.jpg

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

 

 

 

 

 

 

 

Verjemi! Kar je res je res! (glosa)

Ponedeljek, September 29th, 2008

Verjemi! Kar je res je res! (glosa)

glasbena podlaga: Joshua Radin - Closer

http://www.youtube.com/watch?v=06D_EFNGmOQ&feature=related

Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo,
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika: internet

Verjemi! Kar je res je res!
Še bližje si mi, kakor prej.
Ko rečem ti: (…) Ne išči mej…
Ljubezen sega do nebes.

Še dlje zapluje src konvoj.
Kot bil bi meteorjev dež,
če mojo skrinjico odpreš….
Je svetlih čustev njih naboj;
s poljubi je varjen vsak spoj.

Povabiš me na nočni ples,
dišav … v dehtenju dveh teles.
Le jaz in ti! Ves svet je živ.
Tako prisrčen zapeljiv…
Verjemi! Kar je res je res!

Bohem mi praviš, kuštravi!?
In če košarico ti dam?
Ne, ne… Le malo se igram.
Ker vanjo rožic berem ti,
postlala z njimi bom poti.

Nikar navihano ne glej,
tako prikupno se mi smej!
Če v plesu se spotakneva,
da padla bi na mehka tla…
Še bližje si mi kakor prej.

Kam misel tvoja zdaj beži?
Le majčkeno nagajam ti.
Poreden tvoj poljub je kriv…
Tako je sladek poželjiv:
Ne morem se te braniti.

Morda pa le skrbim v naprej…
Že spletla toplih sem odej,
se zlila s kožo svilnato,
da čutil, čutil bi me vso.
Ko rečem ti: (…)Ne išči mej…

Utripaš v magičnih nočeh.
Že plešem s tabo tu nocoj.
Še bližje si… Tako si moj,
ko iščem v svojih te laseh.
Kot sonce siješ mi v očeh.

Prenežna najina je vez
in tvoj poljub je dih peres.
Vzljubila sem vsak tvoj božljaj…
In nočem, nočem več nazaj!
Ljubezen sega do nebes.

Ko zasiješ v modro luno… (glosa)

Nedelja, September 14th, 2008

 

 

Ko zasiješ v modro luno… (glosa)

glasbena podlaga:KATIE MELUA(Moon River)

http://www.youtube.com/watch?v=kYskqvHHI-M

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo…glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

slika: internet

V zlati reki moje sreče,
vsa v žarkih … razigrana;
dviga se iz nje fontana:
V njej ljubezen večna teče…

***

V siju sonca, v mesečini,
vse od jutra … v noč se vije.
Lučk nebroj temo prekrije.
Svetle sanje so v globini.
Tam zaplujeva z delfini…

Ko zlati se …  spet v rdeče
se obarva… in me vleče,
ker se sonce v njej potaplja.
Z njim se zlije vsaka kaplja…

V zlati reki moje sreče.

Na bregovih nje posedam.
Spet srce hitreje bije…
V čisto nove melodije?
Čutim, ljubim … ko te gledam…
Še močneje … se zavedam.

Drug v drugem … spet ubrana.
Vsa ljubezen mi je dana.
Vse je jasno! Kaj še iščem?
Skupaj s tabo jo obiščem.

Vsa v žarkih …  razigrana
;

ker polagal jih boš name…
Mar tam veter kdaj zapiha?

Kaj, če prazna bom in tiha?

Kdo me rešil bo osame?
Da mi duše ne odvzame!?

Naj ne bo nikdar izgnana!
Da še vstanem kdaj zarana,
ko se sončev otrok zdrami:
Tam žarijo sinji hrami…

Dviga se iz nje fontana.

Spet me nosi v rečne toke,
polne čustev… vse do morja;
tja v višine do obzorja …
tja med mavrične oboke:
Vedno ležem v tvoje roke.

Čutim ustnice dehteče
mehke, vlažne in žareče…
Stopim v najino laguno,
ko zasiješ v modro luno.

V njej ljubezen večna teče…

 

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum! (sklop uvodnih delov glos)

Četrtek, Junij 19th, 2008

 

POMLADNA PRAVLJICA - VALENTINOV POGUM
(sklop uvodnih delov glos)

 

http://izmavricestkana.blogspot.com/search/label/pomladna%20pravljica

(glasba je le kot podlaga k poeziji,
ne gre za priredbe in ni besedilo pisano na melodijo)

 

 

fotografija - lastna

 

 

glasba: Jason Castro - Memory
http://www.youtube.com/watch?v=ig4bWXYk6tc&feature=related

1.
Še po gori se potikam.

Iščem tisto toplo ramo.

Si pustil me tukaj samo?

Komaj noge še premikam.
2.
Samo malo, bi počila.
A, ker čutim, moram dalje.

Brišem, brišem vse razdalje:

Oh, ko bi imela krila!

3.

Da bi zmogla poleteti,

znova, kot nekoč sem znala.

Mar še daleč je obala?

Moram si še bolj želeti?

4.
Spet se dvigata mi veki,

kot da slišim, zven fortune.

Vse bolj, so napete strune:

Se predam deroči reki?

5.
Preden, v globočine skočim,

ob izviru čiste vode,

še izpijem gral svobode:

Le, da ustnice namočim.

Ne vzdržim! Preveč hlepijo.
Po dolini, med bregove,
ti prinašam blagoslove.
Ali slišiš melodijo?

V živih kapljicah drhtijo.


In še tebi jih natočim;

le, robove njih omočim,

da vsi čuti oživijo;

popki čustev zabrstijo…

preden, v nje globine skočim.


Naj pršijo v tvoje sanje,

spletene, z nebeških niti.

Hočem, z njimi se oviti,

ko drhteče, stopam vanje…

v tvoje vrelce in kotanje.


Ne bojim se več usode!

Pa če bil bi, tok zablode,

ko po koži moji tečeš.

Se ljubezni res odrečeš,

ob izviru čiste vode?


Ne! Ker ona vodi sama.

Čudežna je pot stvarjenja.

Po smaragdih poželenja,

malo plašna, a brez srama;

ker sem tvoja srčna dama,

ki ne išče si izhode.
Kadar me tvoj meč zabode,

rada bi se v večnost zlila.
In če bova še delila:
Še izpijem gral svobode…

Mar, brziva čez kaskade,
srčnih kamnov, moje sreče?
Jih vklesala sva v rdeče?

Skupaj rušiva pregrade,

tja, pod mavrične arkade…

Vanjo si telo usločim,
tople žarke vate vbočim.

Ker želim si te pogreti,

en sam košček, tebe vzeti,
le, da ustnice namočim…

***

Glasba: Céline Dion La MémoireD’Abraham
http://www.youtube.com/watch?v=7ExRmjWW-lY&feature=related


6.

Komaj sluteni darovi,
v jasni bistri razpršeni,
v nova jutra so zbujeni:
Kot, da plešem z bogovi,

7.

Na telo mi rišeš črte,

ko čez skale se zaganjaš.
Vse kar ljubiš, vse kar sanjaš:
Moje roke so razprte…

8.

Vse zajemam kar ostane,

moji prstki so kot sito.
Legla v tvoje sem korito:
Za teboj, kar skozi brane…

9.

Tja, med silnice in kleče.

Se pred mano, svet udira?
Več, srce se ne upira:
Le, še misli opoteče…

10.

Tam, se skriva, vsa svetloba.

Kamorkoli, tok že vodi,
naj me svet, nikar ne sodi:
Vedno sončna bom podoba…

Te, nikoli ne pozabim
in nikdar, je ne izbrišem.
Med solzami, žarke rišem,
ki med dobrim in med slabim,
vedno najdejo, kar rabim.

Tja, od rojstva… pa do groba,
njemu, piše se zvestoba.
Kakor, v angelskih ovojih,
steka se po žilah mojih:
Tam, se skriva vsa svetloba.

Ne bojim se bolečine.
A, ne rabi me držati,
in predolgo z mano spati.
Vem, da jača korenine:
Vsi želimo si, da mine!

Kadar, v sreči duša blodi,
takrat, plava v svobodi.
Pa četudi, kdaj nas jemlje,
in dotikamo se zemlje…
Kamorkoli, tok že vodi,

moramo ostati svoji;
tisto, kar naprej poganja.
Včasih, se življenje klanja,
drugič, kaplje smo v osoji:
Naši mavrični napoji.

Naj, predam se le usodi?
Črno-beli smo labodi?
Smo realnost, domišljije…
Tam, se naša reka vije.
Naj me svet, nikar ne sodi.

Ko bom tekla v ponore,
nežno, v strasti, hrepenenju;
prepustila se besnenju.
Ali vklopim naj zavore?
Dih ljubezni sem, ne more.

Zdaj, prišla sem tja, do roba,
da ni važna prostor, soba.

Kje je pekel, kje nebesa,

sij je tvojega očesa:

Vedno sončna bom podoba…

***

Bob Dylan - Knockin’ on Heaven’s Door

http://www.youtube.com/watch?v=l-PvCKnaW1E&feature=related

 

 

 

 

 

 


11.

Zdaj, je pravi čas napočil.
Znova sem v tvojih tokih.
A, ne čutim te na bokih:
Pred menoj, si se pretočil…

12.

Plazim se, pod ozke reže,
ki me stiskajo… dušijo.
Votli zvoki se topijo…
A, moj glas, te ne doseže;

13.
Skozi mračne tihe rove

in apnenčaste kanale,
tja, med pravljične kristale:
da zapojem pesmi nove…

14.
Tiste, večne neizpete,

da oboki zadrhtijo,
netopirji se zbudijo:
Slišim njihove prelete…

15.
Vse bližje so, vse nižji let…

V očeh žerjavica gori.
Le, kdo so tvoji angeli,
ko pelje k tebi, njih me sled.

Mar slišiš, kaj ti šepetam?
Zakaj, odplaval si naprej?

Le to… Le to mi še povej:

Naj jim sledim? Naj se predam?

Ne vem? Premalo jih poznam.

Sem v tvojih vodah, krhek cvet,
ko plahuta nad mano svet.

Četudi praviš: »Briši strah!«

A, mi v trenutkih, vzame dah:

Vse bližje so, vse nižji let.

V sebi vem, ne grem nazaj!
Le še naprej, na samo dno…

Čarobni svet, me jemlje vso.

Začarana, v bleščeči slaj:

Se v plamu bakel, riše raj?

In tam, kjer vodijo me sli,
mi delaš, vse bolj vročo kri.

Porasle grudi, v soju sveč,

za tabo v ogenj, grem v peč…
V očeh žerjavica gori.


Vzemi vse, nikar ne stoj!
Četudi vem, predobro vem…
Gasila ogenj, bom potem.
Naj bom, tvoj blaženi opoj,
je vsak del mene, vse bolj tvoj.

Z meglic se dvigaš, z biseri,
v vrtincih, najinih strasti.
Ukrojen vame, pretesno…
Ne vprašam se, je prelepo:
Le, kdo so tvoji angeli?

Teles, je govorica dveh.
Ne zmorem in ne branim se,
ko vodiš me, v soparne sne.
Morda, nebesa so na tleh,
ker ljubiš me, na vseh straneh.

Ne štela kapljic bom, devet.
Iz njih mi raste amoret.
Preveč, mi sežeš do srca,
prav vsak, utrip mi zaigra…
ko pelje k tebi, njih me sled.

***

Scorpions- Always Somewhere ( Acoustic version)
http://www.youtube.com/watch?v=CHQrOwV1gUw&feature=related


16.
Kaj, če na poti sem zašla?

Uho čuječe… išče spev,
če me z brokatnih sten odmev,
še vabi v sobe, iz zlata.
17.
V sobane tvoje, kjer prelest,

bo v naju vzžarjala požar:
Privzdigni krila mi vladar…
Mar čutiš dih, večernih zvezd?
18.
Odpri oči… Poglej v strop.

V stenah najinih votlin,
svetloba seva z odprtin.
Objeta sva, v srebrni snop.

utrinjajo, se v tih večer;
za naju svetijo z neba.
Izrabiva, drug drugega,
ko v reki še miruje zver
in zbegana si išče smer.

Še preden, zdirja v galop
ter trešči tja, čez skalni rob;
zdivjana, vrže naju v nic:
Prižgi mi ogenj plamenic.
Odpri oči… Poglej v strop.

V utrinkih se razbliniva,
ko padla bova, čez greben.
Morda te izgubim? Ne vem?
A, želje vsaj zediniva,
jih v eno vkoreniva,

da upanja ne pogasim…
da znova s tabo se stopim;
kot danes,ko si čisto moj,
deliš poljube mi, v nebroj,
v stenah najinih votlin.

Ko dražiš, popke mi cvetov
in jaz begavo rišem sram.
A, dobro veš, da le igram;
ker nič več nisi negotov:
Loviš signale prek valov.

Ker vse, prav vse ti dovolim,
ko nežno me pobožaš z njim.
Kako naj vrnem ti nazaj?
Pokažem ti nebeški raj:
svetloba seva z odprtin.

Zapolniva trenutek lep,
še preden, greva čez previs:
Želiva si, pa naj bo »bis«!
Naj tok ne steče še v razcep,
zaplujva skupaj v rečni žep…

Obrneš se in jaz sem ob,
zavita v klobčič, v tvoj oklop.

Za večnost vso… delila bi,

spokoj s teboj in spet slasti:

Objeta sva, v srebrni snop.

***

glasba: Dire Straits / Mark Knopfler - Local Hero /Wild
http://www.youtube.com/watch?v=RlWq4T_B54Q&feature=related

19.
Tam, ostala mi je pesem,

ki drži na površini,
vsak del mene, na jarini,
ko vrtinčiš, vse bolj besen
20.
Z draslje, v drasljo me vsesava.

Se umirjam… spet prebijam…
Zankam globi, se izvijam,
kjer zdivjala je narava.
21.
Proti tebi… čez sinjino,

kot labod, po vodnem glaju…
da se sanje lesketajo,
ko me češejo z divjino,
22.
Pod tresljaji, v njenih zvenih,

zavibriram… vsa se tresem.
Tipa me viharna pesem…
v tistih večnih, izgubljenih,

božajočih melodijah,
ki še zmorejo verjeti
in brezkončno hrepeneti…
pa čeprav, kdaj v elegijah.
Med akordi, v vizijah,

znova, v vodah posvečenih,
od ljubezni, osvetljenih,
najdeva tokov sozvočja;
skrita tam, med gosta ločja,
pod tresljaji v njenih zvenih.

Drug v drugem, v srebru lune,
obsijana… vsa drugačna;
vse bolj željna, vse bolj lačna…
Kot zadeta, od harpune,
vlečeš, v čarne me lagune.

Ta občutek breztelesen,
v lahnih gibih… nadčudesen;
ko lastiš si me, prisvajaš,
ob izviru, se pomlajaš:
Zavibriram… vsa se tresem.

Med prvinami, brez teže,
zalebdim, na tvojih vzdihih.
Zdaj v bučanju , spet v tihih…
Narediš, da naju veže,
še močneje, v srčne mreže.

Naj še svoje, ti natresem,
ker prelep si in nebesen.
Če si hočeš doživeti,
se hrumeče zavrteti:
Tipa me viharna pesem.

Plešiva, ko čas je z nama,
razposajeno… vsa živa,
A, nikar se ne spustiva…
Več naprej ne pojdem sama.
Ne ugašajva si plama,

ki iz bistev neskaljenih,
neizpetih… zimzelenih,
v mavričnih se zvokih, steka:
Tja od veka… pa do veka…
v tistih večnih, izgubljenih.



glasbena podlaga: Mireille Mathieu - Tu n as pas quite mon coeur
http://www.youtube.com/watch?v=GosdBqtLXH0&feature=related


23.
Ki dajejo očem pomlad…
Iz njih izmije se ves strah,
ko pritajeno… nič več plah,
se po telesu kot nomad,
24.
prebijaš, po stezah zorenj,

se tja… do božanskih ožin.
Do tistih, skrivnostnih dolin,
prekritih, z meglico kopren.
25.
Migljajo, blestijo v nov dan,

kot zvezdice, v iskrih očeh.
Ko plujeva z bistro uteh,
odpira se nje pajčolan.

26.
Kjerkoli sem… jaz in si ti,

se najina piše povest.
Ljubezen, ne išče si cest,
v brezmejnem vsemirju žari.

27.
Ob meni si, to mi je všeč.

Spet, ves horizont, se blešči.
Me tvoja prisrčnost, vedri:
Mar res sramežljiv si, boječ?

Le delaš se takega, kaj?
Poznam te. Predobro poznam.
Se sladki zvijači predam?
Poredno, ti vrnem nazaj,
enaka z enakim… bom zdaj.

Še slišim, tvoj glas žuboreč.
Spomin mi, še ves je bistreč,
studenčnice polne hotenj.
Ne pelješ me, v svet izgubljen…
Ob meni si, to mi je všeč.

Namerno bom plaha, da veš!
Mar, spet je za kazen? Grozim?
Navihano, se ti smejim,
Ko malo napravljaš… se greš,
kot bil bi v izkušnjah, še svež.

Četudi, izmikaš se mi,
ljubezen povsod, se medi.
Ne moreš, prevarat oko,
ker vse… zacvetelo je z njo:

Spet, ves horizont se blešči.

Ne boš, zapeljal me… Še ne!
In vedi, ne kličem si dež.
Še preden, mi vrata odpreš,
bom majhno, nevedno dekle;
čeprav, si prikupen nad vse.

Kar kmalu, korak zataji,
s kotičkov, se ustnic zbudi;
ko resnost, bi kazal navzven,
nasmeh in par mehkih kolen:

Me tvoja prisrčnost, vedri.

In ti, ki pokončnost gojiš…
Mar vzdržnost, je šla na sprehod?
Le kdo, je zdaj večji falot?
Ker veva… želim si, želiš:
Tako, kakor jaz hrepeniš…

Ne gre se, upirati več.
Ker jaz te… in ti me preveč.
Še bližje, se sliši kot prej,
šepet… izpod vodnih odej:

Mar res sramežljiv si, boječ?

***
glasbena podlaga: CELINE DION - J!ATTENDAIS
http://www.youtube.com/watch?v=pFhRlWblDgk

28.
Ali pa iščeš… še malo,

tistih, drobtinic za naju;
da bi v pravljičnem gaju,
njej, še prepevala hvalo.

29.
Tisto, kar hočeš, si vzemi.

Čutiš… vesoljnost sožitja,
ki naju vodi, do zlitja?
Kanček po kanček, zajemi;.
30.
Ne še oditi… Naj traja.

Rada s teboj sem, uživam.
Z roso, se sapic umivam,
v tvoji, mehkobi dihljaja.

31.
Duša ne bo več bežala,

v siju, sem tvoje lepote.
Zanjo, ne iščiva note,
glasba brez njih,bo igrala.

ker mi več, nedri ne spijo,
če me v skrivnostno, oblivaš
in jih počasi… odkrivaš…
Tam, se mi sanje srebrijo,
ko z mesečino drhtijo.

Rekla bi tisočkrat, hvala;
a, je beseda premala,
tisto, kar čutim in nosim.
Naj še poljubov, ti trosim,

duša ne bo več bežala.

Kadar, dviguješ gladine,
in valoviva… v plimi,
takrat, tesneje se sprimi;
nočem, še pluti v spomine,
v tvoje, bi rada bližine.

Mar te naj gledam, s planote
in zaželim si samote…
ter prepustim se usodi,
da me zapelje in vodi?

V siju sem tvoje lepote.

Kadar me z njo, razsvetljuješ.
puščaš sledi mi medene.
Moji utripi iz vene,
dajejo ti, da kraljuješ,
lepih mi misli nasnuješ.

Naj se sramujem golote?
Riševa si kažipote;
vseh tistih, poti do nebes.
Tam, arija poje teles.

Zanjo, ne iščiva note.

V višave se sliši, nje glas.
Med zvezde, sprehaja se zven.
Da zvok nje, ne bil bi zgubljen,
še dolgo… krasil bi parnas:
Odvrziva težki kiras.

Voda svetli naj, kristala.
Da v nje tokovih, veslala,
še dolge bi dneve… noči.
Ne rabiva močnih luči:

Glasba brez njih bo igrala.

***

JASON CASTRO - IF I FELL
http://www.youtube.com/watch?v=VkALL-u_lxg

32.

Ker potiho, si želiva…

Najdiva si v njej zavetje.
Ni več daleč vstran poletje.
v Morju sinjem zaživiva…

33.
Vrat več svojih, ne zapiram.

Nočem ždeti na brežini!
V tvoji širni vladavini:
vsako, drobno kapljo zbiram,
34.
Nežno, jih srce sprejema,
da prekrije me mehkoba.
V sebi ginjena do roba…
še močneje… ne pojema.
35.
Zlita z njeno melodijo,
ko se žar nebes ponudi;
na baržunu tvojih grudi,
ki se dvigajo kipijo.

Mu prisluhnem, kaj mi poje;
tvoj utrip, ki vse bolj vabi…
Šepeta mi, da me rabi,
da mu lepše bo v dvoje;
sprejmeš v srčece me svoje.

Misli moje zacvetijo.
Ne me dražit z aritmijo?
Me vse bolj ljubezen daje.
Spet me jemlje in zamaje…
Zlita z njeno melodijo,

skupaj tipava širjave,
ki odzvanjajo globoko.
Dlan v dlani, roka z roko;
tiho lezeva v dobrave.
Tam, se dvigajo oktave,

vse bolj silne v svoji čudi.
Nihajoče v amplitudi,
zvoki vodijo k nasladam;
opotekam se in padam,
ko se žar nebes ponudi.

Naj se brzdam, več ne zmore,
mi srce… preveč razbija.
Kot bršljan se mi ovija,
vsak del tebe, brez zavore;
vraščaš se v moje pore.

A, se glasba ne utrudi,
ko sledim, slediš pobudi.
V ustja delte, rajskih gajev,
vročih čustev in dražljajev…
na baržunu tvojih grudi.

Še jaz svoje bom delila,
da začutiš njih vrhove;
ko preplaviva bregove.
Novih ti moči bom vlila,
in te z njimi bom pojila.

Morske pene se drstijo,
želje z Erosom letijo,
tja, v lagune v zavetja,
med enkratna doživetja.
ki se dvigajo… kipijo.

====================


Celine Dion - What A Wonderful World.

http://www.youtube.com/watch?v=gYNcsBYbBO0&feature=related

Israel “IZ” Kamakawiwo`ole - “What A Wonderful World”

Kjerkoli sem jaz in si ti,
se najina piše povest.
Ljubezen, ne išče si cest,
v brezmejnem vsemirju žari.

Kjer zemlja so, ogenj in zrak,
zazrem se, v globine voda:
Ne vidim ji konca, ne dna.
Kdorkoli, prestopi nje prag…
želi jo svetloba in mrak.

Jo vonjaš, kako zadiši,
ko polje nebeško vzcveti?
Čeprav, kdaj, med kaplje dežja,
nje glasba, še vedno igra:
Kjerkoli sem… jaz in si ti.

Veličastno mi teče, nje stih.
Še reke pojila bom z njo.
Do tja, kamor sega oko…
Ni važno, od kod, je njen dih,
si njene podobe navdih.

Prevzema me čista prelest,
mi čute omamlja dražest,
ko gibaš se, ves zapeljiv
in nosiš, v svoj me zaliv:
Se najina piše povest.

Brezsramno, razgaljam telo,
da v mojih bi strugah rojic,
s poljubi, iz lahnih tančic,
izvezel najlepše blago…
Če hočeš, imaš me vso?

Med mlini, z vrtečih se mest…
Mar slišiš šumenje, šelest,
ki v to noč vrti njih napev?
Na vse strani širijo sev:
Ljubezen, ne išče si cest.

Nje vsak, je nesluten dotik,
ki pravi mi tiho: Le poj!
Globoko zadiham s teboj,
ko svetiva z mavričnih slik:
Naj sonce bo najin vodnik.

Ker vedno je tam, kjer želi
ter vsakič prižiga luči,

ki kažejo pot mi tokov,

da najdeva njen si naslov:

V brezmejnem vsemirju žari.

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum: 35. Ko se žar nebes ponudi… (glosa tudi malo drugače)

Torek, Junij 17th, 2008

 

 POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum 

(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)

 35. Ko se žar nebes ponudi…

glasbena podlaga: Maroon 5 - If I Fell [Live] (The Beatles Cover
http://www.youtube.com/watch?v=MyOFVX_W29M&feature=related

Reba McEntire - If I Fell
http://www.youtube.com/watch?v=-6t1b12fm9o&feature=related

Beatles If I Fell,
http://www.youtube.com/watch?v=TYKSeYuOvps
 

JASON CASTRO - IF I FELL
http://www.youtube.com/watch?v=VkALL-u_lxg 

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

slika: internet

Zlita z njeno melodijo,
ko se žar nebes ponudi;
na baržunu tvojih grudi,
ki se dvigajo… kipijo.

Mu prisluhnem, kaj mi poje;
tvoj utrip, ki vse bolj vabi…
Šepeta mi, da me rabi,
da mu lepše bo v dvoje;
sprejmeš v srčece me svoje.

Misli moje zacvetijo.
Ne me dražit z aritmijo?
Me vse bolj ljubezen daje.
Spet me jemlje in zamaje…
Zlita z njeno melodijo,

skupaj tipava širjave,
ki odzvanjajo globoko.
Dlan v dlani, roka z roko;
tiho lezeva v dobrave.
Tam, se dvigajo oktave,

vse bolj silne v svoji čudi.
Nihajoče v amplitudi,
zvoki vodijo k nasladam;
opotekam se in padam,
ko se žar nebes ponudi.

Naj se brzdam, več ne zmore,
mi srce… preveč razbija.
Kot bršljan se mi ovija,
vsak del tebe, brez zavore;
vraščaš se v moje pore.

A, se glasba ne utrudi,
ko sledim, slediš pobudi.
V ustja delte, rajskih gajev,
vročih čustev in dražljajev…
na baržunu tvojih grudi.

Še jaz svoje bom delila,
da začutiš njih vrhove;
ko preplaviva bregove.
Novih ti moči bom vlila,
in te z njimi bom pojila.

Morske pene se drstijo,
želje z Erosom letijo,
tja, v lagune v zavetja,
med enkratna doživetja.
ki se dvigajo… kipijo.

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum: 34.V sebi ginjena do roba… (glosa tudi malo drugače)

Četrtek, Junij 12th, 2008

 

 POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum 

(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)

34. V sebi ginjena do roba…

Glasbena podlaga: Love of my life - Queen

http://www.youtube.com/watch?v=JKXO2T06ZBU&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=NGDKlMIO2FI&NR=1 

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

slika: lastna

Nežno, jih srce sprejema,
da prekrije me mehkoba.
V sebi ginjena do roba…
še močneje… ne pojema.

Ko s poljubi tiho brišeš,
rosne biserne stezice,
ki se črtajo čez lice;
upanje mi v loku rišeš,
še na ustne se podpišeš;

ki iz sočnega objema,
ker vsa polnost jih prežema,
si nazaj več ne želijo.
Vsi opoji zvalovijo;
nežno jih srce sprejema.

Polna novega zaleta,
se zatreseva v globine
ter spet dvigneva v višine,
ker še vedno, skupaj vpeta,
vročih jagodic prepleta.

Vse bolj raste, srčna soba,
kjer pretaka se sladkoba
in se v vroče žile vpijaš…
z omamo me ovijaš,
da prekrije me mehkoba.

Tja, se spuščaš drsajoče,
iz obraza in temena;
čisto blago, kakor pena:
Vsak del naju, le še hoče…
vse topleje, vse bolj vroče,

se razliva sanj čaroba,
kjer zrcali se podoba;
ko v očeh uzrem kristale,
iskre svetle, čisto male:
V sebi ginjena do roba,

se rojevam in razblinjam,
ko telo me tvoje jemlje.
Del si mene, moje zemlje…
Spet nastajam, se udinjam,
kakor zvezda, se utrinjam.

Val z valom, se sprijema,
le, še daje in razvnema.
Morje raste, spet umika,
ko se naju strast dotika:
Še močneje… ne pojema.

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum: 33. Vrat več svojih, ne zapiram. (glosa tudi malo drugače)

Torek, Junij 10th, 2008

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum

(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)

33. Vrat več svojih, ne zapiram…

Glasbena podlaga: Rod Stewart - I’M SAILING

http://www.youtube.com/watch?v=0myxWNjLcyU

http://www.youtube.com/watch?v=B6vQspjNSWQ&feature=related 

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

 

 slika: internet

Vrat več svojih, ne zapiram.
Nočem ždeti na brežini!
V tvoji širni vladavini:
vsako, drobno kapljo zbiram,

ki srce jo tvoje kane,
da ponesem si jo nase…
Vsak del tebe sprejmem vase.
Zacelila bova rane.
Le, lepota naj ostane.

Več ti oken ne zastiram.
Vse sobane ti odpiram,
kjer se lesketa hotenje:
Le zajemiva življenje…
Vrat več svojih, ne zapiram.

Mehko lezi na obline,
ki le zate valovijo
in v sebi hrepenijo,
da bi našel si vdolbine:
Eleksir moči naj sine!

Naj se v žile vkorenini,
da bi znova v krepčini,
ko bi srkala sokove,
plula tja, čez stvarne snove:
Nočem ždeti na brežini!

V osami lažnih upov
in le božati daljave:
Naj zavonjam, vse dišave…
Dvigni me s peščenih kupov,
njih odlitkov in kalupov!

Ker ne bom odtis le, v glini.
Gneti v svoji me skomini
ter močno zajemi v roke,
da ovijem se čez boke,
v tvoji širni vladavini.

Vsaka sapa name leže,
ki mi dahneš jo v medgorja
in me nosiš čez obzorja…
Čisto lahno, kot brez teže,
tja, v kraljestva sončne veže.

Naj poniknem in izviram,
zaživim in spet umiram.
Blago.. silno… vse do cilja…
V sreči rajskega obilja,
vsako drobno kapljo zbiram.

POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum: 32. V morju sinjem, zaživiva (glosa tudi malo drugače)

Torek, Junij 3rd, 2008

 

 POMLADNA PRAVLJICA - Valentinov pogum 

(zbirka: pisana v pesniški obliki GLOSE - tudi malo drugače)

32. V morju sinjem, zaživiva

Glasbena podlaga: Sting-Every Breath You Take

http://www.youtube.com/watch?v=6DFekWAxip4&feature=related 

The police (Sting) - Every breath you take

http://www.youtube.com/watch?v=BnejNGprm3I&feature=related 

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

 slika: internet

Ker potiho, si želiva…
Najdiva si v njej zavetje.
Ni več daleč vstran poletje.
v Morju sinjem zaživiva…

Ko na vzhodu se dviguješ
in mi čaraš jutra v zarji.
Tvoji žarki so zlatarji;
ves v zlatilu se daruješ.
Mar se name, še huduješ,

če dlani si izpustiva,
čez soteske zapodiva,
se s kanuji, v divji slalom?
Zaigral, še val bi z valom…
Ker potiho, si želiva…

in ne zmoreva dalj časa,
da vzdržala bi v temini;
ker utripa v globini,
ko so vode že do pasa.
Utopiva dva kirasa,

da odvrževa prekletje.
V čisto novo doživetje,
svetlo sonce, vse premaga.
Tam, v zalivu skrita draga…
Najdiva si v njej zavetje.

Vse, kar vanjo se prikrade
in poboža to ljubezen;
vsak mi zven, bo njen ustrezen.
Njena misel lahno pade;
v sladkih sanjah čokolade.

Ker poklanjaš jo, kot cvetje,
ki ga bereš, v to spočetje;
da bi grelo še močneje.
Vse bolj topli zrak mi veje.
Ni več daleč vstran poletje.

Čutim ga, kot tebe ljubi,
ki vse bolj, se mi razraščaš,.
Pa čeprav, me kdaj prilaščaš:
Le nikar, se mi ne zgubi,
ker te nada moje snubi.

Tista, ki se včasih skriva,
ker je malo radoživa;
Ki diši po maestralu
in bi rad
a, da prav kmalu,
v morju sinjem, zaživiva…