Eno …

(prosta poezija - rime)

Nadaljavanje iz starni v prepletu
VILINČEK-NAGAJIVKA-  BIN

http://vilincek.tuditi.delo.si/2009/10/24/kadar-te-zivljenje-ljubi-ljubi-prosta-poezija-rime/ 

***

glasbena podlaga: Dire Straits-Why Worry
http://www.youtube.com/watch?v=_03uXQiz6eY 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

fotografija: Matevž

**

avtor: VILINČEK

Kadar iščeš me z nasmehom,
kadar iščeš me z veseljem,
v tvoj čolniček brž prisedem
in po reki se zapeljem …
dveh potočkov,
ki sta eno.

Žuborijo tvoje misli,
z njimi plešejo poljubi,
v svetle kapljice stopljeni,
ko moj princ me znova snubi
in želiva si
le eno.

Čez oči zapiram veke,
ker po njemu se mi toži,
da kot v slapu razpršijo
nežno se po moji koži
ter združujejo
v eno.

V jezera … v morja čustev,
v širi duše in globine;
biserčki, ki zavrtijo
lepših juter sončne mline …
Mar jih slišiš?
Še sva eno.

*******************************

avtor: NAGAJIVKA

http://free2rhyme.blog.siol.net/2009/09/26/pletivo-brezcasja/ ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

DO OBZORJA TVOJ’GA SVODA ~ (posvečeno Vilinčku) ~

~~~

Bodi kakor čista reka
v svetu lačnih …
izsušenih …
preperelih src nebroj
v svetu duš izstradanih bližine …
bodi tempelj, bodi meka,
bodi živ, hranljiv napoj,
izvir bistrine.

~~~

Bodi kakor žuboreči potok
v svetu mlačnih …
odtujenih … bolnih … mrkih
pa pozabljenih … drugačnih …
in prisiljeno odraslih …
v svetu brez igrivega nasmeha
bodi ôtrok
in uteha.

~~~

Bodi kakor bučen slap
v svetu “gluhonemih” …
hudourniško jim pesem poj
v svetu zla … krivic … zlorab …
naj jo berejo ti z ustnic,
ko jih bode dotakníla
kaplja tvojega
pršíla.

~~~

Bodi jezero tihôte
v glasnem svetu brez tišine …
kot zrcalo “slabovidnim”
plitvih src … in brez dobrote …
Lice tvoje – ogledalo
luč gladine
naj odseva
in pokaže napajalo
z dna razsežnosti
globine.

~~~

Bodi kakor drobna kaplja,
ki se s sončnim žarkom
staplja
daleč nad oblaki teme …
ki kot krokarji zlovešče bdijo
in prežijo na svetlobo
v svetu sončne poezije,
da zakrili bi resnico
v lepoti
melodije.

~~~

Bodi sebi svoj izvir,
ki v brezvetrju poganja …
v neurju črpa mir.
Da se le venomer iz tebe reka
v tvojo svetlo smer izteka …
pripojena … izlita v eno …
ali v toku razdvojena …
… vedno eno ji dovoli:

pusti … pusti
naj te nosi voda
do obzorja tvoj’ga svoda.

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=YSYzyI9JApg&feature=related 

********************

avtor: BIN

Kamnit branik je na sotočju
dveh prečudovitih rek,
ki zlivata se v tok mogočen,
k morju, prek vseh zaprek.

Prva teče uglajéno
v gladki strugi skozi gaje
nežno žubori ljubezen
ne pozna hrumenja, svaje.

Druga divja in globoka
nosi v sebi čar iskanja,
v temnih tesnih prekaljena
svetlo sonce išče, sanja.

V objemu njunem, ki jo boža,
v mehki vodi te in one,
v sledeh vrtinca, bele pene…
skala se drobi in tone.

Odplava z reko del drobirja
vsak dan znova tja k izlivu,
vabijo ga pesmi njune
kako bi uprl se izzivu?

Nekoč v davnini je ločíla,
njuni strugi v dva tokova,
danes z drobnim prodom béli
skupne reke dva bregova.

Le srčni kamen še ostaja,
kot v mlinu zrno tam v sredini,
pozna njun dar, pozna njun čar
in … riše vzorce na gladini.  

**********************

avtor: VILINČEK

Veličastno teče reka,
ko se v sebi ne deliva;
vez bregov v zrcalu glaja,
ki s poljubi se pokriva …
Most gradila
je ljubezen.

Kaplja v kapljici spočeta,
drug v drugega stopljena;
med pretoki in prelivi,
s tvojim bistvom prepojena …
Ker zajemam
te ljubezen.

Ki si vzniknila iz zdencev,
kjer so najina zavetja;
še neslutena obzorja
in enkratna doživetja …
Ko poneseš
me ljubezen.

Da v smaragdnih bi tolmunih,
zmogla skrinji v šir odpreti;
med natoki lepih čustev,
si rubin, ki vse bolj sveti …
in mi poje:
Sem ljubezen!

************

avtor: BIN
 
Teci, teci reka
dalje čez ravnine,
le mulj in korenine
tam bodo ti zapreka.

******

Razlij v širino svojo moč vodovja,
drevesa senca več te ne prekrije,
v plitvini toka bistra si, prozorna
do dna, do dna te sonce spet presije.

Izpolnjena so davna hrepenenja,
ko si v globačah sivih skal rohnela,
v temačnih logih k soncu pot iskala…
Si zdaj ponosna, si morda vesela?

Voljno tečeš slavna in mogočna,
proti morju, svet se ti priklanja.
A vsaka drobna kaplja v tebi kliče,
nazaj, nazaj k izviru, v pot iskanja.

Zbežale bodo kaplje med meglice,
da svetlo sonce dvigne jih v oblake,
z južnim vetrom znova nad vrhove
se zgrinjajo, poznajo že korake.

V dolini, tam v sotočju, kamen čaka.
Izpran, okrušen kamen, v njem spomini…
Valov objem, slovesa bolečina …
In vedno novi vzorci na gladini.

******************

avtor: VILINČEK

Naj čista voda se življenju klanja,
da v njej ugledal bi obraz ljubezni.
Četudi slišiš kdaj … kaskad bučanja,
ko silna moč ponese jo čez brezni …

A najdi v njih uteho in veselje;
trenutek lep, ki vsakič te očara …
Igrivo … duša se po njih zapelje:
Nikar v sebi ne ugasni žara …

Ki daje zrak in še pusti verjeti
in nosi vedno nove ti darove,
da znova … znova si želiš zapeti,
ko skupaj času snameta okove.

Četudi bi se zameglila slika,
ker kalna tekla bi po svoji strugi …
A v sebi tam še vedno se svetlika:
Ni kriva kar polagajo v njo drugi!

Spet bistra v tvojem srcu bo in duši,
ko gledal vanjo boš z očmi jasnine.
Nikoli lepih sanj si ne poruši,
naj bo blažilo tvoje bolečine.

Odžejaj se v vodah, kjer izvira;
igraj se z njo, ko živo v dan priteče.
Četudi kdaj na poti se upira …
okopaj v toplih se tolmunih sreče.

*******************************

(avtor: BIN)

Buči, hrumi v strženu divje reke,
za njenim besom nič ne bo ostalo…
A glej, ob robu, v senci stare smreke,
kristalno čist tolmun kot ogledalo.

Blestijo v njem cvetovi z roba trate,
na dnu se prod s cekini spogleduje,
soncu v krošnji krade žarke zlate,
star list, kot barka na gladini pluje.

Za hip bom tu postal, na svoji poti,
požirek vode srknil iz tolmuna,
morda uidem toku reke, zmoti,
prekletstvu divjega boga - Peruna?

Gladina vode tvojo sliko nosi.
Neskončno lepa si in večno mlada.
Nikdar te nisem videl, a vem kdo si!
Bučanje v prsih te izdaja – Lada.

***

Misli in pesmi, ki so nastali med komentarji tega bloga:

avtor: EastOKPink Panter,
veter v laseh,
ognjemet.
Izplaval sem iz tolmuna!
Ne nagajaj mi,
odpri duri.
Naj mi žarki božajo obraz.

***

Včasih se vračam …
(prosta poezija - rime)

(za to pesem  oz. da sem se vrnila v svoje rečne tokove -
me je navdihnila Nagajivka “Erotika Neurja” … tudi z glasbo, ki jo je priložila)

glasbena podlaga: Maksim Mrvica - exodus (High Quality)

http://www.youtube.com/watch?v=WERAKmpylT0 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

slike iz peska Stanke Golob

(avtor: vilinček)

Včasih se vračam
k svojim izvirom,
kjer radostnih kapljic slapovi pršijo;
v kaskadah igrivo se s soncem lovijo,
z nasmehom na ustnih
in sladkim nemirom.

Vračam se tja,
kjer ljubezen se vije,
kjer valček ob valčku preleta se v kite;
kjer rek je svoboda … spet v eno so zlite,
da našle bi v sreči
svoj spev harmonije.

In znova se vračam,
pronicam iz zemlje,
skoz pesek kamenje želim se zbistriti;
vsak madež, ki tuj mi je v solzah izmiti,
kar stika, duši
in počasi te jemlje.

Za čas, ki prihaja
se vračam v tokove,
da tam bi ostali le lepi spomini;
kar vsrkali vase so sončevi mlini,
naj vir se zrcali
za pravljice nove.

********************************************

(avtor: NAGAJIVKA)

http://free2rhyme.blog.siol.net/2009/03/03/rimarim/#comments 

EROTIKA NEURJA:

Nad reko lebdijo
prosojne tenčice,
z mehkobo
motiva
megličnih
sparin.

V gaj privršijo
sape vrtincev,
vetrič
zaniha
vrhove
cipres.

S cvetlic pridehtijo
opojne vonjave,
v omamni
sladkosti
pomladnih
spojin.

Se ptice splašíjo
naboja mravljincev,
napetosti -
zračne
tokove
čudes.

Z neba zapršijo
kapljice v pišu,
mokríjo
nagibe
opečnih
kritín.

Oblaki žarijo
med trki neurja,
na svodu
zlatijo
robove
nebes.

Nad mestom donijo
gromi med bliski,
v odmevu
hrumenja
neba
z visočin.

Tla se mokrijo,
vodovje naraslo
prestopa
bregove,
vzvaluje
v ples.

Žlebovi drhtijo
pod silnimi sunki
in curki
deročimi
v smer
globočin.

Zemljó napojijo
skoz žejne razpoke,
da b’ seme
rodilo
plodove
dreves.

*****************************************

Likovna razstava slike iz peska: 
STANKE GOLOB: 

”Brda - sok in znoj”

Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.

Dvorana hiša kulture:  Šmartno 38-40, Brda, Slovenija

Urnik galerije:
 četrte-petek: od 10:00 do 15:00
sobota-nedelja: od 14:00 do 18:00

Razstava bo na ogled do 26.maja 2009

*****************************************************

Prostori iz peska 

Slike Stanke Golob že na prvi pogled vzbudijo pozornost zaradi nevsakdanje slikarske tehnologije. Sredstvo njenega izraza so namreč različne vrste naravnega peska. Široko paleto barvnih odtenkov ustvarjalka najde med prodom in peskom širom Slovenije, od Soške doline do štajerskega Pohorja. Raba naravnih barvil njene slike zaznamuje s svojevrstnim prvinskim duhom. Njihova poudarjena snovnost pa daje slikam bogato teksturo in poudarja iluzijo prostora.  Drobnozrnata struktura peska ustvarja trepetavo megličasto površino, ki nekoliko spominja na impresionistične slike. Avtorica je razvila tudi svojstven način tonskega slikanja z različnimi debelinami enakega peska. Poudariti pa je treba, da se Stanka Golob ne zadovolji zgolj z dekorativnim učinkom peščenega slikarskega gradiva, temveč koplje globlje v bistvo slikarstva in svoje podobe prepoji z močnimi vsebinskimi in likovnimi poudarki. 
Svojo umetniško občutljivost, pozorno opazovanje okolja in zmožnost domišljijskega vživljanja v izmišljene svetove, Stanka Golob nadgrajuje s poglobljenim in studioznim pristopom k ustvarjanju. Odgovoren odnos, ki ga čuti do svojega dela, se zrcali tudi v načrtovanju vsake razstave. Avtorica vselej razmišlja o krajinskih posebnostih in kulturno zgodovinskem izročilu okolja. Prav tako upošteva sam galerijski prostor, v katerega bo razstava umeščena. Gre za premišljen izbor del z enotno idejno zasnovo, povabilo na razstavo pa jo vzpodbudi tudi k ustvarjanju novih del. Tako izpelje vsebinske in likovne poudarke, ki posamezno razstavo oblikujejo v unikaten dogodek, v svojevrstno celostno umetnino. 
Na razstavi z naslovom Brda – sok in znoj se vzpostavlja dialog med slikami, ki so klasične oblike, ter kompozicijami, ki so osvobojene tradicije pravokotnega formata. Na prvih prevladujejo krajinski motivi. Z različnimi barvnimi odtenki in toni peska avtorica mojstrsko pričara perspektivično poglabljanje v krajino. Občutek globine poveča tudi tako, da v ospredje postavi debelejša zrna peska. Upodabljanje pokrajine lahko razumemo kot simbolno gesto, s katero avtorica vrača materialne gradnike svojih slik v izvirno okolje. To je morda najmočneje občutiti pri upodobitvah reke. Naslikane pokrajine pa avtorica pogosto naseli tudi z vilinskimi postavami ter tako realno pokrajino spreminja v bivališča svojih osebnih mitov.  Skladno s peščeno teksturo slik so izbrani tudi motivi arhitekturnih detajlov, saj hrapavost slikarske ploskve dobro poudarja snovnost obzidij, stavb ali stopnic. Seveda slikovito mestece Šmartno avtorici ponuja neizčrpen navdih za upodabljanje vedut, ki se smiselno dopolnjujejo s podobami pokrajine, briške folklore in vsakdanjega življenja. Enako sozvočje z duhom okolja je prisotno tudi v geometrijsko zasnovanih kompozicijah. Gre namreč za poenostavljene ali na novo interpretirane arhitekturne detajle, kot so okrogle niše, polkrožni oboki, izklesani okviri oken in vrat ali ozke kamnite stopnice. Ti elementi so osnova za upodobitve nenavadnih, pogosto nemogočih prostorov. Na ta način slikarka ustvarja zanimive prostorske igre, včasih prave optične prevare, ki gledalcu odpirajo vrata v onostranstvo domišljije. 
Te fascinantne podobe, ki jih posebej odlikuje nadvse prepričljiva prostorska iluzija, so plod dolgotrajnega ustvarjalnega procesa, natančnega izdelovanja tridimenzionalnih modelov ter študiranja in skiciranja svetlobnih in perspektivičnih zakonitosti. Zato naslov razstave Brda – sok in znoj dobro povzema tudi bistvo Stankinega dela – oko lahko uživa šele po tem, ko je bilo opravljeno trdo delo.

Monika Ivančič Fajfar, samostojna kustosinja in likovna kritičarka

================================================================

Zelo lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

~ nagajivka ~ pravi:
Maj 28th, 2009 at 12:28 dopoldne e

Za pravljice nove
naj vir se zrcali,
da zmogli bi skoznje
spet sebe spoznati.
Da upe in želje,
pa sanje, strahove,
ki jeli nekje smo jih
vmes zakopati,
odkrijemo znova.
V povesti, ki pelje
na pot labirinta …
sanje so naše
vedno »za vrati« …

VILINČEK pravi:
Maj 28th, 2009 at 11:56 popoldne e

In tamle za vrati;
morda te ugledam?
Spet sanje poiščem na sinji planjavi.
Naproti prihajaš v svetleči opravi …
… Naj čakam? Grem dalje?
Še malo posedam …

Ne vem kam pot teče?
Se spušča? Mar vzpenja?
Ne vem kje bom puščala svoje stopinje?
A nočem za sabo le brati črepinje:
Naj sreča nas nosi
po stezah življenja.  

VILINČEK pravi:
Maj 30th, 2009 at 11:49 dopoldne e

Nastalo na prostih poljanah - čestitke Binu:

Ni vedno lahko
nam hoditi po svetu …
Kdaj bolj prizemljeni,
spet drugič v poletu;
v veselju in sreči
in znova s solzami,
pride kdaj žalost,
že radost je z nami.

Pa vendar želim si,
da vnukinja tvoja
bi rasla s soncem
in pila z napoja,
kjer v jasnih studencih
izvira bistrica;
Naj v čisti ljubezni
žarijo ji lica.

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 1:29 dopoldne e

Odhajam vase.
Tam živi moj prijatelj.
Najboljša družba.

~ nagajivka ~ pravi:
Junij 2nd, 2009 at 6:41 popoldne e

Da ne bo nesporazuma - ta pesem NI v nikakršni povezavi z zgornjimi “dialogi” med Vilinčkom in “nagajivcem”.

————————————————————

IGRA BESED:

Hotel si se z mano igrati?
Izpolnjujem ti željo,
igram se s teboj.
Pa saj me ne znaš zapeljati!
Na konice
te spravim
in to še
nocoj!

Plesal bi rad nad prepadom?
Povej, te povlečem
na rob.
Poiščem te v mraku
za gradom,
ujamem te v senci
podob.

Hotel si priklicati žalost?
Me vreči ob tla
na trdó?
Pozabljaš na mojo
predanost?
Ni ti uspelo
in tudi
ne bo.

Komu predana sem, vprašaš?
Si slišal za
večni napoj?
Če sam se
na sebe zanašaš,
ohranjaš v sebi
naboj.

Si solze želel mi izzvati?
Nahrániti z njimi
si lačno srce?
Ne zmorem ti žalostnih dati.
Le v igri in sreči
jih točim
smejé.

Mar misliš, da nimam srca?
Da v njemu sta
kamen in hlad?
Da to ne drži,
veva oba,
le čuvam skrbno
svoj zaklad.

Kdo v templju tem
mojem prebiva?
In koga tja vase spustim?
Svetloba je močna,
z vsemi igriva,
a prava nebesa
le z enim
delim.

Praviš, da rad bi naprej se igral?
Da všeč so ti
moji objemi?
Kar pridi,
igraj se,
boš v hipu spoznal,
da v ognju zgorijo
vsi tvoji
prijemi.

Hočeš, da s tabo
v plamenih zgorim?
Da v strastju
se vsa ti predam?
Da v igri besed
pamet zgubim?
Ne nasedam besedam,
priznam.

Čému nasedam, zdaj te zanima?
Prišepnem ti
koj na uho:
le s čuti duha,
naj bo oseka al’ plima,
le tam se izkaže
resnica
za dva.

Potunkam te v morje
svojih čutíl!
Prepredem te z njimi
na svilnatem
dnu.
Ti bi me rad
okrog prsta ovil?
Pokaži, kaj upaš si
z mano
v snu.

Mar čakaš na znak?
Moj prvi korak?
Medtem, ko skrbiš
le za svoje hormone?
In še prepričuješ me,
da si junak,
ker mi poklanjaš le
testosterone?

Kar pridi, te čakam,
že gola ležim.
Prisesam se na ustne,
vdahnem ti
strup.
Povlečem te nase
in ne izpuhtim,
da vselej boš sanjal
ta čarni poljub!
Na koncu
te hranil bo
lasten
obup.

Tako malo …

(prosta poezija - rime)

Glasbena podlaga: Barbra Streisand - Somewhere

http://www.youtube.com/watch?v=emuVLVylBiA&feature=related 

Somewhere- Julian Smith (instrumental)

http://www.youtube.com/watch?v=xa9jHz4nca0

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika: Matevž
 

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj,
ko tavamo tam na brezpotjih,
kjer ni več steza - ne sledi.

Zaplezan strmiš iz višine,
v prepade globokih kotanj.
Po isti bi poti v doline …
pa veš, da ne moreš nazaj.

Ne moreš.
Na njej so ledišča,
okruški razmajanih skal;
koraki pretežki so zanje,
ker vso ti telo dreveni …

Pa vendar …
naenkrat začutiš,
toplino iz sončnih obal;
Jasnijo - bistrijo se misli,
z življenjem napaja se kri.

***

Tako malo rabimo včasih.
Tako malo …
le droben božljaj;
ko znajdemo se na razpotju,
ki dušo na dvoje deli.

Razcepljen se vase obračaš,
kjer iskre so tvojih spoznanj;
v korene se večnega vračaš …
v nekoč svoj in znova v nekdaj.

Tam iščeš …
ker hočeš se najti,
del sanj, ki zasul jih je plaz;
Svetlobo, ki v tebi prebiva,
da znova prižge ti luči.

Pa vendar …
naenkrat spet vidiš,
notranjost je tvoj smerokaz;
dragulji ti kažejo steze,
ki padajo s tvojih oči.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

tomm pravi:
April 24th, 2009 at 6:23 dopoldne e

Globoke so tvoje besede
v njih je resnica, sijaj
se vidi poznaš svoje stene
zato si duhovni naš raj.

VILINČEK pravi:
April 24th, 2009 at 11:17 dopoldne e

Si duša, ki globi odpira;
priznam, da kdaj tudi zapre.
Kadar pregloboko se iščeš,
a kmalu se iskra prižge.

Spoznavaš po svoji se vesti,
kar sega, do tvoj`ga srca.
Tisto kar v tebi prebiva,
in znova v širino neba.

 bluerose pravi:
April 29th, 2009 at 1:18 popoldne e

Življenje je kakor knjiga …
včasih so njene strani marvične …
igrive, včasih so žalostne in sive ….
… in v življenju je vsako srečanje nekakšno majhno rojstvo…
vsako prijateljstvo je lučka v srcu…
vsak nasmeh je zarja sreče
in vedno je nekje nekdo,
ki ti iz temnih oblakov prinaša sončno nebo…
veliko lepih trenutkov,
veliko smeha, dobre volje
in veliko sonca….
v duši in v srcu….

V šepetu kapljic slišim glas …

(prosta poezija - rime)

Passion- I Will be Here
http://www.youtube.com/watch?v=UgprBjvDQsg 

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

lastna fotografija

V šepetu kapljic slišim glas,
srca napev se v noč blešči …
Mi nežno padaš na obraz,
ker v vsaki kapljici si ti.

Se trudim, da ti ubežim.
Kako? Saj vračam se nazaj.
Ker v sebi si preveč želim …
Če vprašal bi … Ne vem zakaj?

Ne smela liti bi solza,
oditi morala bi v stran …
V svobodi sreča se smehlja,
a jaz se ji postavljam v bran.

Povej mi sonce … kam naj grem,
ko čustev me odnaša tok?
Še preden v sebi se zavem,
spet rišem mavrice si lok.

Ni žalosti in v njej teme,
le barve so nebesnih sanj …
Morda zbudi že zjutraj me;
nasmeh, ki bo ožarjal dan.

Ves svet se z njim bo veselil;
v pozabo šel bo nočni jok.
Z darovi dušo si pojil …
bo radosten, igriv otrok.

***

Lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

bin pravi:
April 21st, 2009 at 8:23 popoldne e

Šepet srca, napev dežja,
bleščeč odsev v temno noč,
na licu bleda sled solza,
v hrepenenju silna moč.

Svoboda v sreči se smeji
in ne narobe, kot se zdi,
nikar ne išči je drugje,
veš, lov za srečo vklene te!

Z nasmehom dan se razvedri
ves mavrično je razsvetljen,
z otroško dušo svet več ni,
ne siv ne pust ne žalosten.

VILINČEK pravi:
April 22nd, 2009 at 12:48 dopoldne e

Prinesel si mi žarkov v noč,
Me toplo in mehko objel.
Res, včasih bi zbežala proč?!
A druži isti nas napev.

Ko otrok v tebi se zbudi,
zjasni pogled se po dežju.
Nebesni svod ves zažari …
Več nočeš vstran. Ostajaš tu.

Zavesa siva se odpre,
skoz njo prodira luč neba.
Življenja polnost vabi te,
ker vse ti sega do srca.

Tudi pesem je ljubezen
(prosta poezija - rime)

Amy Winehouse - Will You Still Love Me Tomorrow?

http://www.youtube.com/watch?v=Y_r-b8vbK48& 

(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(slika: avtor neznan oz. noče biti javen)

Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje dar.
Vem,
ker kapljice sem brala,
vtisnila jim sonca žar.

Iz globine v noč so vrele,
v dan so risale nasmeh.
Tisto kar ti čas poklanja,
našel v svojih boš očeh.

Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje gral.
Vem,
ker vsak nebeški biser
polni čudežni bokal.

V njem so želje svetlih misli,
sreča tvojega neba.
Tvoja večnost in brezmejnost,
ko dotikaš se srca.

Tudi pesem je ljubezen.
Tudi pesem je nje glas.
Vem,
ker vsak njen šum in sapa
kot poljub je na obraz.

V prebujenih nežnih čutih,
dviga se opojev čad.
V harmoniji čistih zvenov,
našel svojo boš pomlad.

********************

Zanimive in posebno lepe misli, utrinki in poezija mojih prijateljev,
ki so nastale naknadno med komentarji tega bloga:

 Bluerose pravi:
Marec 26th, 2009 at 6:43 dopoldne e

Naj te pesem ljubezni spremlja povsod in vedno….
In naj jutro, ki se prebuja,
rodi čudovit sončen dan,
če ne na nebu, pa v naših srcih in naših dušah …

bin pravi:
Marec 26th, 2009 at 2:27 popoldne e

Kdo je kdo v tem večnem plesu,
Kdo je kovač, kdo kos železa,
kdo se odziva, kdo ga dreza,
kdo je grča v gladkem lesu?

Ni ljubezni brez pesnitve,
čeprav je pesem brez besede,
ne zraste stih iz sovraštva bede,
pesem ne trpi žalitve. Obe sta eno, … ali nič !
Ljubezen pesmi - seme zrelo,
pesem je njeno - razodelo,
poet v srcu - čuden ptič.

vlatka pravi:
Marec 26th, 2009 at 9:36 popoldne

Moj svet
je čist
in je sladak
Vsak dan mi
sonce sije
ne pokrije
ga oblak
Naj tudi vam
ga srce nosi
zanj ljubezni
čiste
prosi
Vas osvetli
in vam
obraz
obžari
v lepoti
srečiVlatka K., 26. 03. 09, 00.02

VILINČEK pravi:
Marec 26th, 2009 at 11:45 popoldne

Kdaj življenje preobrača,
se v čisto drugi smeri.
Ni železa za kovača …
pa čeprav le v dobri veri,
se kovati on nameri,
ker se dobro z dobrim vrača.

A kdaj vrata se zaprejo.
Kdo ves strt stoji za njimi.
Lepe sanje se podrejo.
Kot ostal bi v hladu zimi …
ali pa zajet v plimi,
kjer valovi ga načnejo.

Treba mu je dati roko,
čista misel naj ga brani.
in ponese v mirnem toku …
ga odžeja in nahrani,
da rešitev tam na dlani,
bi se našla mu ob boku.

Sonce v jutro naj posije,
mu izbriše vsa trpljenja;
solza žalost vso izlije,
k novim upom naj se vzpenja.
Da mu luč bo dar življenja,
ki se k sreči znova vije.

~ nagajivka ~ pravi:
Marec 27th, 2009 at 11:48 popoldne e

LJUBEZEN JE …*
Ljubezen je …
ko nam nasmeh
rano jutro podari,
da bi lahkó …
o, da … da bi
morda še jaz
in ti in vsi …
v dežjú in soncu
in meglí,
ga še komu pokloníli,
mu pričarali okras.
Z njim zasije
vsak obraz,
odpiráje vse poti.

Mar blizu mi je?

(sonet)

How Deep Is Your Love - The Bird And The Bee

http://www.youtube.com/watch?v=opJtIYBgLDg

(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(slika: avtor neznan oz. noče biti javen)

Nebesna modrina mi riše nasmeh,
ko jutro oblači se v svilo želja.
A veder obraz
me popelje do tja,
da znova se iščem na sončnih poteh.

Z navdihom lepote in z zarjo v očeh,
mi jadrajo misli čez širna morja.
Svetlica se vsaka
v nov dan prepozna…
So sanje? Vizije? Na rožnatih tleh?

V dehtivih vonjavah zaplava njih stih.
Le slutim na sebi
ta čudežen sev.
Četudi me boža le blagi prepih,

v nemirnih globinah srca je odmev:
Mar blizu mi je?
Ker zastaja mi dih. 
Naj z njim me ponese ubrani napev.

Le kam te odnaša nomadsko srce?

(prosta poezija)

Samostojna pesem,  
ki je nastala kot utrip oz. ob branju čudovite poezije na strani Neikka-Neikko:
https://www.blogger.com/comment.g?blogID=35748310&postID=8517136074511070275

Iz nje sem si izposodila le prispodobo nomad,
ki je v meni zbudila svoboden pesniški duh
 in čudovito indijansko glasbo iz ekvadorja. 
Drugače pa mojo pesem nosi v čisto drugo smer, ki se iščejo v svojih svetovih. 

tatanka-manantial
http://www.youtube.com/watch?v=Une_itj_jns&feature=related 

(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

(slika: avtor neznan oz. noče biti javen)

Stopinje do sreče
svetlobe so žar,
a kelih ljubezni
je čudežni gral …
Ker sonce ti v prsih
ne daje vprašanj:
Le kam te odnaša nomadsko srce?

**********************************

Včasih šepetam …
(haiku)

Včasih šepetam,
v sebi tiho šepetam …
da ne pozabim.

(slika: avtor neznan oz. noče biti javen) 

Včerajšnja noč
in zlato mesečine …
Le kaj prinaša?

**
Skozi sanje in
pesem prebujaš pomlad:
Naj vzklije tvoj cvet.

A ti?
(prosta poezija - rime)

Babyface & Des’ree - Fire
http://www.youtube.com/watch?v=nzSubVOrn48

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala poezija)

slika iz peska Stanke Golob

Ne segaj v moje misli,
ko rabim svoj razum!
Ko jemljejo me steze in skozi čas hitim.

Ker beli dan nalaga
mi bolj odločen hod…
In moram skozi njega,
čeprav si ne želim.

A ti mi svet zamajaš
in jaz se v njem zgubim.
Kako naj trdno stopam, ko dvigaš moj korak?

Nalahno me objameš,
kot veterc bil bi blag…
Ne puščam več za sabo
odtisov, ne stopinj.

***

Ne pihaj mi na dušo,
ko nisem čisto jaz!
Ko iščem se v nižinah in tam na tleh ležim.

Če moja je svoboda
ujeta v privid…
Vsaj malo moram višje,
da znova poletim.

A ti me vso zavzemaš,
da več se ne krotim.
Kako v nemirna krila ujamem naj svoj zrak?

Nevešče plahutajo,
ker nisem brez napak…
Kot s prvimi perutmi
se vzletati učim.

***

Ne stopaj v moje vode,
ko butam tja v čeri!
Ko silni tok me nosi in divje valovim.

Če tesni so prehodi
si iščem prosto pot,
med stenami ujeta,
predolgo ne vzdržim.

A ti še bolj me dražiš,
da brizgam in bučim.
Kako naj uravnavam si v žilah krvni tlak?

Z viharji me pobožaš,
in nosiš me čez prag,
da tam v navalu sreče,
ga več ne umirim.

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. 

V polnosti sreče
(prosta poezija - rime)

glasbena podlaga: Enya - Watermark
http://www.youtube.com/watch?v=UL6tQJuWV3M

(Ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

slike iz peska Stanke Golob

Skozi pesem in glasbo razpira se cvet.
Četudi kdaj sama, poišče se v njej.
Tam najde lepote … svoj pravljični svet,
da v žarkih zapiše ljubezen v dej.

Če dnevi kdaj težki jo stikajo k tlom,
s solzami razumom si čisti poti.
Počasi odvija tesnobe kokon,
v teminah dotika si zvezdic noči.

Kdaj žalost jo vzame med svoje doline…
Ne zmore ubranit se čustev poet.
Skoz kaplje svetlobe prebuja spomine,
na nebu zariše se mavrična sled.

In kadar se znajde v polnosti sreče,
odpira se skrinja zakladov srca.
 V jasnino razveja se sonce zlateče,
ker pesem svobodna ne išče meja.

***

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. 

MOSTOVI LJUBEZNI

MODROST!
Torek, Februar 20th, 2007

slika iz peska Stanke Golob

(sonet)

Reko tvoje biti povezuje most.
Vez med realnostjo in domišljijo.
Neslišne sanje se v njej budijo,
ki povijajo življenje v skrivnost.

Ko prehodil si svoj najtemnejši gozd,
strah razblinjaš v svetlo melodijo.
In na gladini misli se bistrijo,
ko v notranjost, ujele so modrost.

A mora biti tvoja - samo tvoja!
Le tista, ki iz tebe je izrasla,
je kelih iz čarobnega napoja.

Izplaval boš, ko voda bo narasla,
odvil se iz pretesnega povoja,
boš luč teme, ljubezen neugasla!

***

slika iz peska Stanke Golob 

Tako kot ljubi sonce
(prosta poezija)

glasba: Macchu Picchu Peru - El Condor Pasa

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slika iz peska Stanke Golob

Na krilih sončne glasbe,
prinesla bom pomladi.
Z zrakom vezla sanje,
da vstala bi s pepela.

Odprla bom okove,
ki k tlom me zdaj tiščijo.
S toplino in mehkobo,
ker nočem bolečine…

Nikomur in nikoli!
Naj vsa se ta razblini,
ko jutro bo dišalo,
v vonjavah lepih misli.

Da tam s kotičkov ustnic,
nasmeh se v dan nariše.
Le z njim se v mali duši,
odpirajo cvetovi.

Le z njim oči žarijo,
v sreči in ljubezni.
Ko varnem si naročju,
vzbrstijo listki gajev.

Nihče te tam ne sodi,
ljubezen nima meje.
Drug drugemu predani
sta duši v svojem raju.

Morda nekoč me vzame,
z zaupanjem poboža.
Tako kot ljubi sonce,
ki išče se v svobodi.

***

slika iz peska Stanke Golob

V srčni skrinjici je ključ
(poezija v rimah)

glasba: Moon River__ Ernesto Cortazar

http://www.youtube.com/watch?v=9r3074y3EAg&feature=related

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)

slike iz peska Stanke Golob 

Še pletla s prostih bom vsebin,
iskala v sebi tisti dar.
In znova vezla bom iz rim:
Nikdar naj ne ugasne žar.

Kdaj z vami v sanje se stopim …
kdaj pel bo samorastni stih,
v svobodno pod nebo vzletim letim
in spet v objem  zavežem dih.

Še slišim tih šelest stopinj,
po skrivnih stezah in poteh.
Z glasbo nežno jih lovim,
z nebeško mavrico v očeh.

In znova plavam tja do zvezd,
pod mesečino nosim luč …
Večernega neba prestel,
v srčni skrinjici je ključ.

Objamem vso nebo … ves svet,
objamem srečo, ki še spi.
Po licih drobna rosna sled:
Naj  jutro v soncu se zbudi.

slika iz peska Stanke Golob 

Priložene slike in fotografije so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.

Likovna dela Stanke Golob izžarevajo nemiren, ustvarjalen duh, ki vedno znova išče nove izrazne možnosti in odkriva nove motive v svojem likovnem delu. V svojem opusu je izoblikovala kar nekaj tematskih in izraznih ciklov, ki pa jih praviloma ne zaključi, ampak na njih dela vzporedno. To so predvsem krajine za katere najde motive ob Bači in Soči, pa cikel povsem abstraktnih kompozicij in cikel kompozicij, ki slonijo na vizualnih prevarah. Nekaj posebnega pa je cikel umetniških objektov, pri katerih se poigrava z zrcali, ki ustvarjajo navidezne prostore in vizualne učinke. Sedaj raziskuje možnosti, ki jih nudi steklo, ki omogoča kompozicije v več slojih in vključuje tudi svetlobo in sence.
Pri krajinskih motivih zasleduje dva cilja, upodablja značilnosti domače pokrajine, ali pa krajinski motiv le izraža lirska razpoloženja. Spet v drugih primerih realno krajino spremeni v nadrealni prizor tako, da vključi abstraktni element. S tem pri gledalcu vzbudi slutnje in asociacije, da slika kaže nekaj več kot je videti na prvi pogled. Pri povsem abstraktnih motivih pa je pomembna predvsem uravnoteženost kompozicije in harmonija barv in tonov.

Pri Stankinih slikah pa je tudi abstrakcija povezana z naravo, kadar osnovni motiv najde v vzorcih na prodnikih. Čeprav najdeni motiv likovno predela in ga kompozicijsko umesti v slikovni prostor, ostane z naravo povezan tudi tako, da je na sliki iz enakega materiala kot v naravi – iz kamnine.

slika iz peska Stanke Golob

Slike in objekti, pri katerih uporablja steklo, ogledala in svetlobo se le na videz oddaljujejo od drugih tem in motivov. Navsezadnje je glavna sestavina stekla kremenčev pesek; prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lom svetlobe in zrcalne podobe na njeni površini. Vsi ti elementi so v teh umetniških objektih uporabljeni na nov način, tako da ustvarjajo zanimive vizualne in likovne učinke. Gledalca presenetijo s kubistično razčlenjenim prostorom in simultano pomnoženimi pogledi na motiv.
Slikarsko ustvarjanje Stanke Golob je že toliko poznano, da se zdi kar odveč omeniti njeno specifično slikarsko tehniko slikanja s peskom. Tehniko, ki jo je sama razvijala, obvlada skoraj do virtuoznosti. V slovenskih rekah in potokih je uspela najti pesek v bogati paleti barvnih odtenkov, ki ji omogočajo pretanjeno barvno in tonsko niansiranje, s katerim dosega lirska razpoloženja krajin, kot tudi duhovno izraznost abstraktnih vsebin.