nastalo v preletu:

Rdeča snežinka: Ti in jaz.
http://rdecasnezinka.blogspot.com/2009/04/ti-in-jaz.html 

***

V popolnem letu (Vilinček)
(prosta poezija - rime)

glasba: Nightwish - While Your Lips Are Still Red

http://www.youtube.com/watch?v=6BeAx4ZXN5g&feature=related

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

Kam zbežale
so vse sanje?
Kje so skrite obležale?

Da jih v zarji
več ne vidim,
ki v večernem so škrlatu
z nežno svilo svet ovile;
a z novim jutrom v zlatu
se z dragulji sonca zlile.

So ugasnile za zmeraj?
Tam sijale so še včeraj…

**
Kdo stražarji
so zakladov?
Kje so njihovi vladarji?

Da v temnice
so ujete,
ki ne vidijo več dneva
z iskrimi očmi pastirjev;
ne čarobnega napeva,
le prelete netopirjev.

So utihnile piščali?
Tam za srečo so igrali…

**
S čim tančice
njih se tkejo?
Kje so žarkov plamenice?

Da prižgejo
luč Parnasa …
ki še upa in verjame
v lepote večnih krajev;
te začara in prevzame,
drug ob drugem brez deljajev …

Še verjameš v neizpeto?
Ti in jaz v popolnem letu…

****************************

Likovna razstava slike iz peska: 
STANKE GOLOB: 

”Brda - sok in znoj”

Kaže srž življenja Bricev
in povzema tudi bistvo Stankinega dela - Oko lahko uživa šele po tem
ko je bilo opravljeno trdo delo.

Dvorana hiša kulture:  Šmartno 38-40, Brda, Slovenija

Urnik galerije:
 četrte-petek: od 10:00 do 15:00
sobota-nedelja: od 14:00 do 18:00

Razstava bo na ogled do 26.maja 2009

*******************************************************************
 

Zelo lepe misli, utrinki in poezija,
ki so se rojevali naknadno ob komentarjih:

lea199 pravi:
Maj 14th, 2009 at 7:15 dopoldne e Ustnice v nasmeh
žareča iskra v očeh
hvala ti za vse 

Še rabljev zamero
bi mogla nositi.
Le s svojo bi vero
svet znala rešiti.

Sem dekle prijazno
in veselih sem lic.
Vam s točko pod razno
povem raje vic.

Bom rablje rešila
iz talčevih rok.
A vraga prosila
za en mali odlog.

Če k meni ga zvabi
ta klic iz neba,
Se slabo pozabi,
ker oproščam za dva.

Pravila so taka,
ne odstopam od njih.
Povem kaj ga čaka …
že vezem mu stih.

Četudi nesimisli
in je v njih več reklame;
Morda si premisli,
ko raj ga prevzame.

___________________________

***

Le en mali ovinek,
že me nosi na stran.
Vsaj utrinek
prilepim,
da razblinim siv dan.

Je rima porazna,
ker čas me lovi.
A, da prazna
so polja,
še slabše se zdi.

Sem brž pohitela,
si vzela zalet.
Ujela
trenutek
ter prišla na klepet.

~ nagajivka ~ pravi:
Maj 14th, 2009 at 11:47 popoldne e

Še verjameš v neizpeto?
Kar je tudi prav, presneto!
Ko skočiš v morje poezije,
skrivnost tam vase te ovije.

VILINČEK pravi:
Maj 18th, 2009 at 9:52 popoldne e

Maria Mena-All this Time
http://www.youtube.com/watch?v=bXipyOu0hGw&feature=related

Res so rime mal` zaspale
in utihnila je pesem.
Se z vražički so igrale,
pa so padle v mračno tesen.

Zdaj pa ven se kobacajo,
da prižgejo luč poletju.
Če jim že ne rata v maju …
morbit`pa bo junij v cvetju?

V tem le malo je resnice;
le počitka sem si vzela.
Se raztegnilo je lice,
Še bom rajala in pela.

Pa četudi s ketno ružiš
in mi kažeš zdaj rogove.
Če še kdaj se mi pridružiš,
se vilinček brž odzove.

Kdaj počasi, kdaj hitreje,
kakor pač mi dan veleva.
Dobra volja .. ta naj šteje,
ne pa bojazljiva šleva.

Pa četudi pride sila,
mi pustiš rjavi madež.
Ti pač roge bom navila,
drugič ko mi v roke padeš.

Vem, da zdaj se grozno sliši,
Sem narisala muflona?
A si to v tolažbo piši:
Da kdaj delam iz muhe slona!

Ki po porcelanu hodi;
Sam si enkrat s tem se hvalil.
Torej me nikar ne sodi:
Te Vilinček ni užalil.

Le z enim krilcem krilim;
V njem ni grožnja - je veselje.
Ta trenutek vse omilim.
so v perescih lepe želje

bin pravi:
Maj 19th, 2009 at 4:32 popoldne e

Kje si krilca polomila,
da zanaša te postrani?
Kam boš rogece zarila
v svoji igri neugnani?

Prav potiho sem pokukal
v tvoje gnezdo pod odejo,
nisem listja nič osmukal
nežno sem pridvignil vejo.

Proti zvezdam poletel
bi s teboj nocoj v dvoje
z vetrom nežne pesmi pel
zate tam v vrhovih hoje.

A ti nagajaš in me dražiš
v sveder trdi rog mi ukrivljaš,
kot pujska me na žaru pražiš
se nad mukami izživljaš.

Tisto pa o porcelanu …
Posoda najina je iz gume!
Oba sva zdaj v istem klanu
in eden drugega razume.

VILINČEK pravi:
Maj 20th, 2009 at 10:08 dopoldne e

Mar zvoni mi črna maša?
Brž preženem vraževerje.
Res, da krilca mi zanaša,
a že lepim novo perje.

Da bom zdrava, čila, smela,
polna vneme in elana …
prhutala in letela
na višavah kot “HOZANA”

Ker, ko berem tvoje stihe,
treba bo moči nabrati.
Se učiti od “Pavlihe” ,
potlej pa se v dir pognati.

Berem dalje, kjer me sodiš …
le na pamet, kot vsi drugi.
Če rožič mi svoj posodiš,
ti zaplešem boogie woogie .

http://www.youtube.com/watch?v=dR5dCEZzP-A

Nič ni v meni vražje slave.
Sem vilinček - kar je sreča.
Tisto kar štrli iz glave,
pa ušesa so štrleča.

Kaj je igra? Kaj življenje?
Se predajamo trnutkom.
Vsak ima pač svoje mnenje:
“Jaz to delam z občutkom!”

Redko tepem - raje božam,
le prikupno kdaj nagajam.
Če že v duhu ubobožam,
z dobro voljo se pogajam. 

Da bi scvrla te na žaru?
Se vilinčku ne dopade.
Brž preženem to soparo,
ki težko na dušo pade.

Solze tekle bi v potokih,
ker jih več ne bi krotila …
a v naraslih rečnih tokih
bi se žalost utopila.

Kakor guma se podajam?
Sem le luknjasta posoda.
Sproti vanje zrak dovajam,
ko odteka moja voda.

Malo vaša in pa naša,
malo njihova - kdaj tvoja?
Duša se nikdar ne vpraša …
a največkrat samo svoja.

So nam rime za veselje;
kdaj z rokava poletijo …
kamorkoli vlak že pelje,
si le lepega želijo. 
  

bin pravi:
Maj 20th, 2009 at 1:29 popoldne e

Kot nekoč so tam v nebesih
angeli se pregrešili
tud´vilinčki v čarnih lesih
narobe frfotajo s krili.

Z novim perjem in z ušesi,
ki žarijo od norčije
Vilinček vsak dan nam natresi
biserčkov brez hudobije.

Boogie voogie nam zapleši
kot na strehi droben ptiček,
nad ušesi tam na pleši
morda mi zraste nov rožiček?

Bo z občutkom vate drezal
nič bolel le požgečkal
te sprostil in te odvezal
(upam, da ne bo mi žal?)

Tista samosvoja duša,
vodi nas na pot veselja,
včasih živce preizkuša,
drugič vabi tja do Celja.

Ta stari bin je vse zamešal,
vrstni red, oliko, želje …
se vidi, da je že opešal,
glava je le za kislo zelje.

Brž vilinček svinčnik v roke,
spravi v red te moje stihe
za odrasle, za otroke?
nikomur vredne prave glihe.

Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

Tvojo. / rdeča snežinka

v prepletu:

http://minusmavrica.blogspot.com/ 

*** 

Lahko sem pod soncem le vanjo ujeta…
(Vilinček)

glasbena podlaga: Breathe in Water - Anggun

http://www.youtube.com/watch?v=A9ShTaeR0Xo

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na besedilo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala poezija)

slika:internet

Znova prihajam na tvoje posesti,
v skrivnostne sobane me nosijo krila.
Že zdavnaj iz sebe sem snela okove,
odprtih sem misli … v svetlobo odeta.

Kot zvezda plesala na rimski bi cesti,
v snežni obleki s prosojnega tila…
V razgaljenih prsih ne iščem strahove.
Svobodne sem duše … prepolna poleta.

Ničesar ne vprašam. Dovolim si sesti,
na tvojo posteljo z rdečega svila.
Naj v tebi odkrijem neznane svetove…
Uživam, ko pijem iz tvojega cveta.

Ker trdno ostajaš mi v moji v zavesti.
Ljubezen globoko se vame je vpila.
S teboj si deliti vse njene cvetove…
Lahko sem pod soncem le vanjo ujeta.

Saj tvoje dlani me ne stiskajo v pesti.
Vsej njeni podobi ljubeča in mila,
s poljubi budiva čarobne slapove,
ko v enem prelivu sva skupaj objeta.

***

To je ljubezen
http://minusmavrica.blogspot.com/  

(za pppoljljub./ minus:nula) 
 http://minusnula.blogspot.com/2007/11/za-pppoljljub.html

Glasbena podlaga: Bob Schneider - Big blue sea

(ni priredba in besedilo ni pisano na melodijo…
glasba je le kot podlaga, ob kateri je nastajala pesem)

fotografija: KING
internetna stran: http://kraljevic.tuditi.delo.si/ 

Očarljivo prikupen, izvabljaš nasmeh,
ko begavih pogledov, k sebi jo vabiš.
Radoživa se misel, zariše v očeh,
še preden, z besedo jo svojo ugrabiš.

Prehitevaš sam sebe, ob njej se topiš…
Izgubljen in spet najden, ko zatavaš v njen svet.
Premaguješ strahove,  še dihaš živiš.
Le utrip te izdaja, ker loviš svoj zalet.

Mar sovražiš? Ne, ljubiš! Iz vsega srca,
ko te vrže čez rob, med nemirne valove.
A znova želiš si, da v morju želja,
Utapljal bi dušo,  pil sladke sokove.

In prodal bi vse prste, za en sam dotik.
Le s poljubi, se vpijal na mehko bi kožo.
Zakaj bi si sodil? Je res šibkost sodnik?
Ko vsak zase želi si, svoj cvet, svojo rožo.

Ljubezen, ki iz sanj dehti.

(sanje. /rdeča snežinka) 

http://minusmavrica.blogspot.com/

(glasbena podlaga: lara fabian - Final Fantasy The Spirits Within Soundtrack)
 

slika: internte

zaprla svoja krila bom,
spustila se na trdna tla.
a ne, da pozabila bi,
na zrak, ki me poji v noč…
ne bom, ne bom izbrisala,
odmeve svojega srca…
le glasbi bom prisluhnila,
šumenju sladkih iluzij.

me k sebi vabi nežen ton,
počasi zlijem se z zemljo.
a ne, da pozabila bi,
nebeške strune, tisto moč…
ne bom, ne bom izbrisala,
svoj glas, ki dviga se v nebo…
le v željah bom utripala,
ko droben plamen zagori.

telo s telesom…ona on,
opoj, ki nosi ga kerub.
a ne, da pozabila bi,
občutkov čarnih, svoj nekoč…
ne bom, ne bom izbrisala,
prižetih ustnic v poljub…
le mehko bom pobožala,
ljubezen, ki iz sanj dehti.

———————————-

Pesem, ki je bila spisana že nekaj časa nazaj.  Znova v prepletu: minusmvarica.blog. Govori pa o koncu, ki ni konec., a le trenutek, ko začutimo, da moramo na kratko vstran.

 Vsaj za nekaj časa se umikam (iz vseh portalov) Preveč je vsega nad mano, tudi v zunanjem svetu.

 Ljubi ste mi, nekatere imam zelo, zelo rada. Sicer pa se boste sami našli.  Vem, da se boste. In sem vam to dala tudi vedeti in še bom kaj pokukala na vaše bloge. Četudi se ne bom oglasila nekaj časa.
 
A  vsaj zame je prišel en trunetek, ko rabim svoj čas.  Kmalu bo eno leto mojega bloga oz. več kot leto in pol sem aktivna v pesnjenju. In ni bilo veliko predaha. Zato mi ne zameriti. Malo moram urediti svoj svet.

In še to vsem, ne gre toliko za pesnike, morda bolj namenjeno vsemu človeštvu, vsem nam živim krvavim bitjem.   

Imejte se radi in podpirajte drug drugega… ne soditi ljudi na pamet, oz. iz govoric, ki niso resnične… ne se posmehovati ljudem, ki so malo drugačni, nikomur ne privoščite nesreče, ker ta še prehitro pride,  dajte si možnost, dajte  možnost tudi umetnosti, da se razvija naprej in cveti, naj se stari svet povezuje z novim. Poezija je neskončno morje.  Dajte možnost drug drugemu.  Svet drvi tja, kamor ne bi smel… Vsaj moj pogled je tak in pravico imam do njega. Jaz vidim s takimi očmi.
Vem, da bi včasih rada spreminjala nemogoče. Vem to.

Vsi smo radi srečni, čisto vsi. Zato želite srečo drug drugemu.   

In še to… srce in duša, sta pri umetnosti na krožniku, in ko se odpreta… je ta delček še toliko bolj občutljiv.  Zato naj ne bodo kritike obsojujoče.
Jaz sem imela priložnost spoznati nekaj krasnih umetnikov. In ponosna sem nase in tudi na to, da so me sprejeli medse.

Zame je to velika čast. Bili so mi vzpodbuda, dali so mi vedeti in čutiti, da sem del njih.

Ja, ljubezen. Rada pišem o ljubezni. Že stari pesniki so pisali o njej, je neizpet izvir in je tudi najbolj čisto čustvo, ki nam ga je dalo življenje.  

Otroška duša. Dovolite si biti še kdaj otroci, ampak tisti razigrani… ta ne nosi v sebi nič slabega. Le dobro voljo in veliko sonca.   Tudi, ko je kdaj težko, te znova dvigne na površje.

In zakaj mene sedaj ne dvigne ta duša? Ne gre le zato (tale bo vedno igrala v meni, ker je ne dam) kot sem že napisala, rabim en svoj čas in moram urediti veliko, veliko stvari, da bom lahko znova pisala.

Ena izmed mojih pesmic je bila. Pusti mi vsaj pesem življenje moje?
Takrat me je bilo strah, da bo me minila želja po pisanju. Težke čase sem preživljala takrat (vsaj v sebi), a sem se dvignila in tudi tokrat se bom.   

A danes  vem, da je pesem v meni. Enkrat bo možnost, da bom lahko bolj svobodno pesnila… vem, da bo.

Naj upanje ne zamre. :)  

In še to.Hvala vam, da ste mi pomagali  pri ustvarjanju moje pravljice, tako s komentarji, kot dobro voljo, kot s tistimi najlepšimi trenutki, ko sem lahko zažarela.

Sonce, zvezde, luna, bo vedno sijala… veter bo pihal svoje melodije.  In četudi jih kdaj ni, poglejte vase. Vsak v svojem srcu skriva sonce. Takrat, ko smo dobre volje, ko smo sčrečni, ko smo zaljubljeni, ko smo ljubljeni in ljubimo.  Zapomnite si to.

Objem od Vilinčka! 

http://minusnula.blogspot.com/2008/01/dotakni.html

http://minusmavrica.blogspot.com/

fotografija: KING
internetna stran:  http://kraljevic.tuditi.delo.si/  

Glasba…
slišim tisto glasbo.

Njih, tihe prošnje me lovijo,
enigme pojejo mi v noč.

Naj, znova se spustim v globine?
Kam me vodi dih tišine?

v otožnih zvenih, strah topijo.
V sebi, zbrala bom to moč.

***
Glasba…
slišim tisto glasbo.

Korakov težkih, so rodovi
in hladni toni nakoval.

Naj, znova se spustim v globine?
Kam me kliče zvok kovine?

Njih boj, so suženjski okovi;
prelomi naj jih modri val.

***
Glasba…
slišim tisto glasbo.

Pogledi željni…zven spominov,
v stopinjah, silnih hrepenenj.

Naj, znova se spustim v globine?
kam me vabijo skomine?

V oaze sreče, vodnih mlinov,
ki se rojevajo iz ven.

***
Glasba…
slišim tisto glasbo.

V večne sanje… zanj, ki ljubi,
da se v zvezde razpršijo. 

Naj, znova se spustim v globine?
Kam me pelje glas z daljine?

V srca tistih… med poljubi,
ki še v upanjih živijo.

***
Glasba…
slišim tisto glasbo.

Z očmi nemira in hotenja,
se rojeva z njimi vera.

Naj, znova se spustim v globine?
Kam me nosi jok davnine?

Med solze čiste, rek življenja,
kjer smaragdna so jezera.

************************************************************

Mislim, da sem že enkrat predstavljala tale drugi delček moje poezije,
vendar le na kratko.
Tudi tukaj se rojevajo pesmice in tokrat sem tudi prilepila eno izmed njih.

V bistvu se pišejo vsebine na že nastalo poezijo. A ne gre toliko za
priredbe z (minus:nulo oz. rdečo snežinko) loviva bolj utripe,  
občutja, zaznave,  ki jih doživiva ob branju poezije, drug drugega.
Mene je tokrat vodila, predvsem njegova glasba. Gre za zvočne efekte,
ki spremljajo njegovo poezijo. Zanimivi eksperiment.
V zvoke pretopiti besede. Gre za to, da skozi neko melodijo doživiš pesem. 
No mene je vsebina  popeljalo v drugo smer. A to je v bistvu čar poezije,
vsak jo doživlja na en svoj enkraten način. 
 
Ta čudovita fotografija, pa je znova delo našega zvestega KINGA,
ki nas pridno zalaga z njimi in nam čara skozi svoj objektiv oz. 
oči poezijo narave.

Tukaj prilagam še najino spletno stran:

http://minusmavrica.blogspot.com/

In se še enkrat vsem hvala za komentarje in to, da berete mojo poezijo.
 

Poljub za lahko noč!

(prosta poezija -rime)

(pesem, ki jo je uglasbil minus-nula)

(fotografija prijateljice)

Zaspi nocoj moj ljubi,
samo zaspi…
Ogrni se s poljubi,
nad tabo zvezdica bedi…

Edina, ki še sliši,
je edina…
Solza ji ne obriši,
osvetljuje se črnina…

Dva žarka iz daljine,
le dva…
Nalahno božata spomine,
dotikata se tvojega srca…

Oči ujete v bisernino,
nje oči…
S poljubi grejejo milino,
moj ljubi … samo zaspi…

***

(slika: Matevž)

posebne misli in lepi utrinki, ki so se rojevali ob komentarjih:

MAJDA pravi:
Februar 22nd, 2007 at 10:06 dopoldne e

Nekaj mi srce ganilo je,
nekaj iz oči kapnilo je!
Malo čarobnega prahu porebno je,
dva žarka iz daljine!
A mene vabi sonček v hribe
tebi pošiljam pozdrav modrine!!!

Alenka pravi:
Februar 23rd, 2007 at 12:12 popoldne e

S prahom
mesečne noči
te odevam,
ob tebi zložim krila,
a ti ne veš.
Me v sanje tkeš?