Arhiv za kategorijo '1.8. prosta poezija - misli- utrinki'

V brezčasju (haiku in poezija … tudi v prepletu)

Petek, Oktober 23rd, 2009

V BREZČASJU
(haiku)

 Haiku in poezija,  ki so se rojevali kot lasten utrip
oz. tudi kot utrip ob branju poezije svojih prijateljev
in se kasneje prepletali in spletali med sabo z ostalimi soustvarjalci 
v brezčasju časa. :)

kopija-od-dsc00230.JPG

avtor: VILINČEK

Ti mi poklanjaš
to noč, ker čutim tako.
Dragulji v očeh.
***
Še vedno lahko
narišem mavrični lok.
Vračam se k sebi.
***
Kapljice neba
na sončnih strunah glasbe.
Moje zavetje.

*************

(na strani: Neikka - Neikko)

Večne pesmi se
vedno vračajo med nas.
Za danes in jutri.

Dovoli jim, da
sežejo v tvoje srce.
Odkril boš svoj svet.

Učiti se iz
njih in se bogatiti.
V svetlobi duše.

Malo bitjece,
ki nosiš sonce v očeh.
Žarki ljubezni.

***

(na strani: Vlatka)

Harmonija, ki
je razsvetlila to noč.
Ker čutiš svoj dan.

Kaj si želeti,
kakor lepoto njega?
Moraš verjeti.

***

(na strani Neikko - Neikka)

Umetnost v vseh
barvah ne glede na čas.
Živ utrip duha.

Kapljice srca
pozvdignjene v nebo.
Ker ni le pesem.  

************

(na strani:Lea)

V drvenju časa
poiskati brezčasje.
Je to umetnost?

Hitimo, da bi
lahko užili svoj čas …
Lepih trenutkov.

****************

avtor: LEA

Slovo

Otožne oči.

Duša sanja:
čustva davno umrla,
željo po neizbrisnem,
utvaro brezčasja …

Ostajam ujetnica trenutka.

Mama

Bila si mi ljubezen,
toplina, svetloba …
Potem si odšla.
Vedno znova se vračaš.

****************

avtor: Vilinček

(na strani: proste poljane)

Tako živ in lep
je svet, ko se mu predaš.
Čutna narava.

********************

avtor: BIN

Tako pusto je
izropano svetišče.
Priprimo vrata.

***

V zaupanju je…
tudi trpljenje lepo.
Odprimo srca.

***************
avtor: Vilinček

Ne odpiraj vrat
trpljenju in žalosti.
Dar je ljubezen.

***

Skriti zakladi
v hramu srečnih oči.
Bogastvo srca.

*** 

Mal` sumljivo nam mežika
in še z rogeci grozi …
Če nas z malo vil`co špika,
se morda mu oprosti?

A, da vzell bi si veliko???
Pihnem mu v vražji rog.
Z eno v`lko svetlo piko
mu pobelim črni blog.

**********************

avtor: BIN

V vratih tiči ključ.
Trpljenje je berač,
ljubezen ključar.

*****************

avtor: Dragica

let verzov
neznanka ob oknu
zajame zrak

*****************

avtor: BIN

vse poti so prave
iščem kažipot
prekletstvo svobode

***

Odkrijva oči.
Bogastvo je za njimi.
Iz srca raste.

********************

Tista v`lka svetla pika
v temno noč prinaša luč,
se poblisne, kot da slika,
v sliki vidim sreče ključ.

Čisto zadaj se v oblaku
svetlih zvezdic skriva princ.
Prepoznam ga po koraku,
to ni princ, to je Vilinc!

********************

avtor: Vilinček

(na strani: Aleks)

Slišim utripe.
Most, ki ga je gradila
ljubezen dveh src.

**************

              (na strani: Aleks in Domen - kot utrip ob poeziji)

Morda pa si
in še ne veš?
Morda nevidne so sledi?
Razblini v sebi to utež
in spusti vase čar luči.

Morda boš z njimi
videl več?
Morda boš našel svoj obstoj?
Morda počasi … sloj, po sloj …
Odvrzi bol iz svojih pleč!
Ves svet bo oživel s teboj.

*******************

avtor: Vilinček

Brezčasni stihi
se zlijejo z življenjem.
Živiš jih v sebi.

**************

avtor: nagajivka

~~~

Večnost … je … traja …
brez časa … konca … kraja …
ostaja v tebi.

**
(vilinček)

Ponesi me tja …
Neusahljiv je izvir
njene večnosti.

**
(nagajivka)

Ko melodija
postane ti … in ti
postaneš pesem.

**
(vilinček)

Tvoj glas in moj glas.
Začutim te neskončna
pesem v srcu.

**
(nagajivka)

V sebi jo živiš
poezijo izlito
v ‘atome’ čutov.

**
(vilinček)

Zvezde na nebu
in zvezde njunih oči.
Kakor vsemirje.

~~~

(nagajivka)

Čas se ustavi
s trenutkom spoja dveh duš
v en utrip srca.

**

(vilinček)

V njunem zlitju.
Veličastni prehodi
prostranih svetov.

**
(nagajivka)

Tam bi lebdela.
Izgubljena v brezčasju,
ujeta v poljub.

**
(vilinček)

Ujemanje in
znova osvobajanje.
Poljub na poljub.

 *************************

avtor: Nagajivka

BREZČASJE - ZA VSE ČASE:

V brezčasje ujeti so
trenutki
in dogodki …
prav posebni,
trajni, večni,
nepozabni,
taki …
klasično-všečni,
ki presežejo
vse čase.

Se v brezčasje zapisujejo
besede,
ki vsebujejo resnico.
Tisto … trajno, večno,
nepozabno,
klasično-všečno,
ki eone preživi …
seže čez vse
čase.

V brezčasje zarisujejo se
slike,
kot prikaz dogodkov,
z živo zgodbo v ozadju,
tisto trpko,
hkrati nepozabno-srečno …
klasično-všečno,
ki spaja bitja
skozi
čase.

V brezčasju pletejo se
stihi,
ki ustvarja jih življenje
in jih preslikava v pesmi,
da so večne,
kot povesti
tiste klasično-všečne,
ki privrejo iz globin,
kot pletivo
za vse
čase.

Brezčasje
napolnjuje glasba,
ki odmeva sinhronijo,
tisto polno,
trajno, večno,
ki napaja bit duha,
čutno, klasično-všečno,
ki dotakne se
srca
in preživi
‘moderne’
čase.

*************************
avtor: Nagajivka

Utrinki iz Firenc:

~~~
Nepotrpežljiv
podléga vonju krví.
Bojevnik David.

(Michelangelova znamenita marmorna skulptura - ‘Davidov kip’)*
~~~
Potep po mestu:
~~~
Dar zapuščine
v zibeli renesanse.
Srce Toscane.
~~~
Duh utopije
prisoten v reali.
Monumentalnost.
~~~
‘Santa Maria
del Fiore’ … impozanten
spomenik časa.
~~~
»Roža Marija«.
Odlika materinstva.
Poslednja sodba.
~~~
Stene oživé.
Freske v katedrali
zakladnica zgodb.
~~~
Kozmos v malem.
Lepota estetike.
Geometrija.
~~~
Osmerokotna
nosi samo sebe.
Gotska kupola.
~~~
Arhitektura
florentinskih palač.
Red harmonije.
~~~
Skladnost proporcev
»Idealnega mesta«.
Matematika.
~~~
Polkrožni obok
približa nebesni svod,
privzdigne tempelj.
~~~
Z nezemsko lučjo
osvetljena svetišča.
Ave! Zlati rez.
~~~
Zastane mi dih.
Vrhunska umetnost.
»Vidim«, torej sem!?
~~~
Nebeški prizor.
Gledam/mislim z distanco.
Moč doživetja.
~~~
V tej dimenziji
se misli pretvorijo
v popoln uvid.
~~~
Večna neskončnost
resničnejša od resnic.
Duh zahrepeni.
~~~
Izgine prostor.
V skladni povezanosti
izgine še čas.
~~~
Neopisljivo
občutenje enosti.
Stik z vseprisotnim.
~~~
Sfera vseh zaznav.
Duhovna istočasnost:
zavest brezčasja.
~~~

**************

avtor: Vilinček

(na strani: vodnarka)

Dragotinjice
spletene iz življenja.
Zaokrožen čas.

****************
(na prostih poljanah)

Tvoje tretje oko v
katerem gori sonce.
Naše vesolje.

***
Obsijan vodnjak
večnih izvirov sonca.
Z otroških oči.

***

avtor: Lea

Skozi vrata je
ljubezen priplesala.
Darilo sreče.

Zažarele so
oči v bogastvu sreče.
Sanjam lepoto.

***

Črna silnost,
v oblaku skrita sila.
Dež naliva.

V mlečnem pled
se dolina ogrnila.
Tišina jutra.

***

Draguljev sijaj,
hladno kamenje mrazi.
Kukam v spomine.

***

avtor: Vilinček

Ko vidim lepši
svet, zaplešejo luči.
Razsvetljena noč.

***

avtor: LEA

Srpasta luna
preko neba potuje.
Sanjam lepoto.

***

avtor: Vilinček

Noč je snivala
in pozlatila nov dan.
Žar privlačnosti.

**

 

 

 

Ko čakamo… (prosta poezija) haiku

Torek, Avgust 18th, 2009

Ko čakamo
(prosta poezija)

glasbena podlaga: she believes in me - Kenny Rogers
http://www.youtube.com/watch?v=Cs6CUnEKhWM&NR=1

(ne gre za priredbe in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga ob kateri je nastajala pesem)

29062009014.jpg

lastna fotografija

***

Včasih smo si čisto blizu …
Tako blizu,
da ne čutimo daljav in razdalj,
ki nas delijo na dvoje.
Dotikamo se zvezd,
zdi se nam,
da nam je ves svet na dosegu roke.
Naš mali raj
se polni z vsem tistim najlepšim,
kar nam ponuja življenje.

A kdaj …
kdaj …
Pridejo trenutki,
ko pogrešamo preveč.
Pred očmi se spustijo zavese oblakov,
ki nam zastirajo pogled v nov dan.
Ne vemo več kam?
Ne vemo več kod?
Kje so stezice sončnega vzhoda,
da ne zgrešimo smeri?
Kam?
Kam, da bi videli svetlobo
čarobnih juter,
ki nam je bistrila misli
in božala naš čas?

V izvire srca?
v neizpete globine,
kjer se skrivajo najlepši spomini?
Med bisere solz,
ki nosijo svetle utrinke
naših čustev,
vseh tistih posebnih občutkov
ko smo se dotikali neba?
Morda nas znova povežejo skupaj,
ko čakamo …
čakamo …
do naslednjega dne …

***

29062009016.jpg 

lastna fotografija

Lahko sva si vse
(haiku)

Zvezdni utrinki
pišejo večne zgodbe.
Verjamem v njih.

**

Zakaj klicati
jesen v lep sončen dan?
Naj traja, traja…

**

Prinesem nasmeh
in ga odkurim naprej.
Približam si svet.

**

Mar je le igra
svetlobe ali je več?
Čutim, da je več.

**

Oko srca ne
rabi zatemnitve.
Narava in ti. 

**

Dar narave, ki
te vsakič znova prevzame.
Kadar začutiš.

**

Slišiš pesem in
veš, da moraš zapeti.
Znova in znova.

**

Zakaj si odšel,
ko pa glasba še igra?
Povrni si jutro.

**

Kadar me vzameš
v svoje tople dlani …
Lahko sva si vse.

**********************

Prelepe misli, pesmi in vsebine, 
ki so nastale naknadno v komentarjih: 

~ nagajivka ~ pravi:
Avgust 23rd, 2009 at 7:45 popoldne e

Uho srca ne
potrebuje morja črk.
Sliši neslišno.

~~~

Pojete vetru?
Zakaj ga potem čutim
vršati v kosteh?

~~~

Stara klapa! Vi
veste kako pihati
iz duše v dušo!

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=W-fK5FDp7Fc&feature=related

~~~

Srce zajoče.
Vztrepeta jih vsaj dvesto.
Kamen se topi.

~~~

Fantje, glasovi
vaši, so kot membrana
naših lačnih duš!

~~~

Ta noč je topla.
Ali še koga zebe,
razen mravljincev?!

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=kd8URBPcywQ&feature=related

~~~

Zapoj mi, ‘brate’.
‘Svirajte’ mandoline
pesmi o morju.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=lAnp7oA20n8&feature=related

~~~

Vstajajo rano.
Galebi jim zažele
dobrodošlico.

~~~

Mrmrajo pesem,
kot molitev k ulovu.
Smeh kot hvalnica.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=fobfyTd1Ix4

~~~

»Íma li ribu?!«
Sprašuje stara mati
svojega vnuka.

~~~

Mlad ribič z barke
prestavi kup zabojev.
Uspešno jutro!

~~~

Na zbirnem mestu
ribiče pričakajo
zgodnji vaščani.

~~~

Pletejo mreže,
z utrjenimi dlanmi.
Zvečer pójejo.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=IFS7EPJuTfM&feature=related

~~~

Sprehod je kratek.
Obhodim ves otoček
v dobre pol ure.

~~~

Ko je najlepše???
Kdo si jo je izmislil -
pavzo!? Bo kratka?!

~~~

Spet. Znani zven na
krilih vetra prinešen.
Milina vabi.

~~~

Ubrani zvoki
zadonijo v tiho noč;
V srž nostalgije.

~~~

Izborno vino.
Saj ne boste zaspani?!
Ah, kar dve klapi.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=ow-8JS2PzGs&feature=related

~~~

Neumorni pevci.
Le kdo vam spleta vse te
spomine v pesmi?!

~~~

Je srce tisto,
ki na krilih sanj nosi
vsa opevanja?

~~~

Ljubite morje.
Ljubite sonce, pesem.
Vem. In ljubezen.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=pm7SER_R2G0&feature=related

~~~

Zbor duš prepeva
v razumljivem jeziku:
Pesmi brez meja!

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=zqDzpiq-DpA&feature=related

~~~

Ko se življenje
z vsem vzdušjem dotakne,
takrat vem: »Živim!«

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=hVwdnUWh3Kw&feature=related

~~~

Za bučne pene,
za vse tihe globine;
Morje hvala ti.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=oUuSx-TomLo&feature=related

~~~

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

VILINČEK pravi:
Avgust 23rd, 2009 at 11:17 popoldne e

Zapiram oči …
kot sapica si nežen.
Zasanjana sem.

**

Še kdaj zapojva
in zaigrajva skupaj.
Utripam v dan.

**

Nisem več plaha.
Želela bi ostati
v tvojih mrežah.

**

Vedela sem, da
bo prišlo vse za mano.
Še diham s teboj.

**

Kje valovijo
tvoje misli in čustva?
Mar čutiš moje?

**

Tudi kdaj morje,
kadar se sinje smehlja.
Iz oči svetiš.

**

Še večkrat se me
dotakni in vedel boš.
Pokrivam te z njo.

**

Ko zadrhtijo
strune, se ne ustavi.
Hotela bom več.

**

Na tvojem krilu
sem našla sončno pero.
Letela sem z njim.

***

Valček ob valčku
in še vedno ju slišim.
Poješ in pojem.

**

~ nagajivka ~ pravi:
Avgust 24th, 2009 at 1:56 popoldne e

~~~

Če ni ničesar,
za kar bi človek ‘umrl’,
nima za kaj ž’vet!

Nekdo oddide.
Glej, v mislih, čutih, duši …
ostaja s teboj.

Razpoka v srcu
je idealen prostor,
da se napolni.

Kje si svetloba?
Odpiram rane, da se
izliješ vanje.

*******************************************

VILINČEK pravi:
Avgust 24th, 2009 at 3:20 popoldne e

Vsak droben žarek;
ki se dotakne srca.
Darilo neba.

~ nagajivka ~ pravi:
Avgust 24th, 2009 at 10:05 popoldne

Zdaj dar … zdaj kazen.
Blagoslov in prekletstvo
v istem paketu.

Razvozljana mašna.
Vdihnem barve življenja,
prav take kot so.

Tema me spomni
na dragocenost žarkov.
Čar preprostosti.

Hvala ti nebo
za vsako zrno mane.
Jutranji nasmeh.

VILINČEK pravi:
Avgust 25th, 2009 at 12:01 dopoldne

Tvoj razigrani
nasmešek me poživlja.
Kdo bo spal to noč?

Mi praviš, da bi
letela na krilih sanj.
Navihana si. ;)

Mar se boš znova
spremenila v princa?
Začarani svet.

 

 

Naj se še sprašujem? (prosta poezija)

Petek, Februar 20th, 2009

Naj se še sprašujem?

(prosta poezija)

glasbena podlaga: Flashdance - Love Theme

http://www.youtube.com/watch?v=dGjk8JPu-Ns

(ne gre za priredbo in pesem ni pisana na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

img_5014.JPG

priložene slike iz peseka Stanke Golob

Tako lepo mi šepetajo besede,
ko te začutim v sebi.

Tisti božajoči glas,
tista pesem,
ki sega globooko …
globooko vate.

Za vedno bi želel ostati v njegovem objemu.

Mar sem to jaz?
Mar sem res jaz?

Tako drugačna sem?
Čisto drugačna …

Ne.
To sem jaz,
tista praava jaz …
kadar se dotikam svojega sonca.

In on?

Le kam vodijo njegove poti?

Kje se je naučil
tako lepo peti?

Kdo mu je dal v roke
intrumente sončnih bogov?

Kdo ga je učil igrati
na strune ljubezni?

Naj se še sprašujem?

Ali pa le zatisnem oči
in se prepustim … 
samo prepustim …
božajočim dotikom
prelepih sanj.

img_5856.JPG

Priložene slike so avtorska dela:

umetnice Stanke Golob

Slikarkino navezanost na domače okolje
poudarjaspecifična tehnika
»slikanja« z raznobarvnim peskom
iz slovenskih rek in potokov,
ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.

(več o njej pa v spremnem besedilu že iz prejšnjih pisanj)

Njeno razstavo si je bilo moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.
 

 

 

Prihajam iz pravljice (prosta poezija)

Sreda, Januar 21st, 2009

Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

img_5016.jpg

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

 

 

 

 

 

 

 

Vse zate bi dala! // Sreča je v tebi (haiku)

Ponedeljek, December 8th, 2008

 

Vse zate bi dala!
(prosta poezija - rime)

glasbena podlaga: Celine Dion & Clive Griffin - When I Fall In Love

http://www.youtube.com/watch?v=Sqpa2akYZfU 

(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo;
glasba je le kot podlaga na katero je nastajala pesem)

2358231495_41234149e2_m.jpg

slika: internet

Kot otrok sem včasih
nestrpna – vihrava…
Vse tisto kar čutim
želim si deliti.

Nemočna pred sabo…
Utrip, ki me vodi:
S teboj bi objela
vse njene širjave.

Ko v meni zbudi se
nemirna narava…
Več svojih metuljev
ne zmorem krotiti.

Le nekaj te prosim:
Nikar me ne sodi.
Ker v moji si duši…
Tvoj vetrič mi vlada.

***
Pogrešam te, veš.
Pa čeprav pojem hvalo
ter glasno modrujem:
»Bom že počakala.«

A večkrat kar same
po licu polzijo…
V višine se dvigam,
da brišem daljave.

Tako kakor danes.
Močno in ne malo
me grabi pri srcu:
Vse zate bi dala!

Trenutki, ko čustva
še bolj zaživijo…
Ker s tabo ljubezen
delila bi rada.

**********
******
**

Sreča je v tebi
(haiku)

Tako svetel je
danes mesečev obraz.
Naj bom tvoj sonček.

 

Sijala sem to
noč, ker te močno čutim.
Sreča je v tebi.

Tvoja lepota
zapisana v večnost.
Še v belem cvetiš.

 

 

 

Kje iskal bi se poet?

Sobota, November 3rd, 2007

Kje iskal bi se poet?

(Glasbena podlaga: Ike & Tina Turner   Proud Mary)

normal_farfalle.jpg

Če prevozil bi svoj krog,
le razum bi bil šofer…
niti angel niti bog,
svet brez čustev - ena smer?

Svet brez čustev  - ena smer?
Srčni stroj bi risal pot.
Bil povsod bi in nikjer:
Ni spominov, če ni zmot.

Ni spominov, če ni zmot.
Ne poznal bi več solza.
S čim napajal bi svoj rod?
Izsušila bi se tla…

Izsušila bi se tla…
Kje iskal bi se poet,
če v ravnicah brez srca,
razprostiral bi se led?

Razprostiral bi se led,
domišljija šla bi v nič…
Kdor brez duše pušča sled,
se ga brani še hudič…

*************************

Nastalo čisto spontano, ko razmišljanje o življenju… smo celota vsega in ravno to ga najbrž dela zanimivega, tu se skriva vsa čarobnost našega bivanja.  

Lahko odnese te na drugo stran…

Sobota, September 22nd, 2007

Lahko odnese te na drugo stran…

(Glasbena podlaga: Scorpions - You and I )

  galilee_sunrise.jpg 

Izgubljam se…
Izgubljam.
Nemirna plešem pred teboj.
Kot žarek sonca zardim,
ki jadra v novi svetel dan.   
A Kam?  
Kam me vodi ta omamni čudežni napoj?
Naj mu še enkrat oprostim,
če svet je lep in razigran?

Veš, težko je z njim,
težko…
Lahko odnese te na drugo stran…
_ _ _  
 

Izgubljam se…
Izgubljam.
Kako naj peljem se naprej,
ker več ne vem “le obsedim”
kje je prestava, kje volan? 
 In nikar!
Nikar, tako prikupno sladko se ne smej.
Morda preveč se zavrtim?
Pod soncem vse, prav vse priznam. 

Veš, težko je z njim,
težko…
Lahko odnese te na drugo stran…
_ _ _

Izgubljam se…
Izgubljam.
Moj večni notranji problem.
V tvoje mreže se lovim,
čeprav se ti postavljam v bran.
In zatem?  
Še preden se… še preden se dovolj zavem,
v naročje tvoje poletim…
a iz oči se dviga plam.

Veš, težko je z njim,
težko…
Lahko odnese te na drugo stran…

 

Odmev iz tišine: Nabucco - Pesem sužnjev!

Torek, April 3rd, 2007

 102304thumb.jpg 

(posvečeno njej in njemu)

Izžarevala si toplino
in neverjetno energijo.
Nihče se ti ni mogel upreti.
Vsi so si želeli tvoje bližine.
Le kako si je ne bi?
Ko pa si dajala življenju
tisti največji smisel,
tvoje veselje v očeh.

Ko si izginjala iz tega sveta,
si me vprašala,
če si dala dovolj?

Za vsak nasmeh,
ki si nam ga pričarala
na obrazu,
smo ti hvaležni.
Četudi včasih
na razglašene strune,
si igrala tisto
najlepšo melodijo…

Srce je igralo,
in igra še danes…

Ko se spomnim nate,
ko se spomnim nanj,
privrejo solze na oči.
A ne solze žalosti,
solze ponosa,
ker nosim tudi jaz
tvojo kri;
ker nosim tudi jaz
njegovo kri.

Rekla si,
da odhajaš k njemu;
da te ni strah,
ker si ga sanjala
kako ti podaja roko;
ker veš kam greš…
Drug ob drugem,
ker vaju je
ista mati povila.

Ne dolgo tega,
smo bili znova skupaj.
Še vedno ohranjamo tisto,
kar si nam vlivala;
kar ste nam vlili…
Spomnila sem se
najinega slovesa.

Vem, da te je bolelo,
pa tega nisi priznala.
Nasmeh in dobra volja
so bili tvoj zaščitni znak.

Tako močna si bila,
tako posebna.
“Legenda” so rekli…
Še zdaj rečejo,
ko se spomnijo nate.

Vem, da si!
Tam nekje,
med svetlimi zvezdami.
Ponosna,
trdna in močna;
z nasmehom na licih,
z razigranimi očmi.
Tam kjer je tudi on,
tam kjer ste vsi vi.

Še zdaj odmeva
v mojih ušesih
vajina pesem:
Pesem vas,
pesem vseh nas.
Tudi zadnjič
smo jo prepevali.
Bil je moj dan!
In z njo si osmislila
tudi svoje slovo.
»Ne žalosti,
veselite se!
Želim da se veselite!”
si rekla, ko si odhajala.
“Tako bom vedela,
da nisem živela zaman!
Tako bom vedela,
da nismo živeli zaman!”

Borka, do zadnjega diha.
In vsak te je imel rad,
ker te je moral imeti rad,
prav tako kot njega.

Bog je vedel,
komu daje v roke
svoj inštrument,
ki igra najlepše zvoke,
zvoke upanja in vere!

Pogrešam vaju včasih,
a vem, da sta nekje.
Ostal je vajin duh.
In vajina pesem,
se še vedno poje,
čeprav ni več
tvojega glasu,
ni glasu njega…
le TIŠINA,
tiha TIŠINA…

A pesem še vedno
odmeva v mojem srcu
in v srcih vseh nas…

In peli jo bomo dalje!
Ne se bat.
Je tudi naša himna
in bo himna naših otrok…