Prihajam iz pravljice (prosta poezija)
Sreda, Januar 21st, 2009Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja)
I surrender To you Love - Ernesto Cortazar
http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related
slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)
Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.
***
Mar sem ga res?
Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.
Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.
***
Moj beli cvet!
Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.
Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.
Moja reka?
Moj pogum?
Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.
Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.
***
Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…
Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.
Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?
Aritmija?
Izgovor za samouke.
A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.
***
Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.
Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…
Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…
Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.
In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.
***
Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…
***
Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.
***
Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.
In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…
***
Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…
Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…
Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?
***
Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.
Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.
S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.
Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…
Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.
***
Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…
Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.
Si res ti ob meni?
Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.
A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…
Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.
Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.
***
Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.
Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…
A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.
