POMLADNA PRAVLJICA - VALENTINOV POGUM
(sklop uvodnih delov glos)
http://izmavricestkana.blogspot.com/search/label/pomladna%20pravljica
(glasba je le kot podlaga k poeziji,
ne gre za priredbe in ni besedilo pisano na melodijo)
fotografija - lastna
glasba: Jason Castro - Memory
http://www.youtube.com/watch?v=ig4bWXYk6tc&feature=related
1.
Še po gori se potikam.
Iščem tisto toplo ramo.
Si pustil me tukaj samo?
Komaj noge še premikam.
2.
Samo malo, bi počila.
A, ker čutim, moram dalje.
Brišem, brišem vse razdalje:
Oh, ko bi imela krila!
3.
Da bi zmogla poleteti,
znova, kot nekoč sem znala.
Mar še daleč je obala?
Moram si še bolj želeti?
4.
Spet se dvigata mi veki,
kot da slišim, zven fortune.
Vse bolj, so napete strune:
Se predam deroči reki?
5.
Preden, v globočine skočim,
ob izviru čiste vode,
še izpijem gral svobode:
Le, da ustnice namočim.
Ne vzdržim! Preveč hlepijo.
Po dolini, med bregove,
ti prinašam blagoslove.
Ali slišiš melodijo?
V živih kapljicah drhtijo.
In še tebi jih natočim;
le, robove njih omočim,
da vsi čuti oživijo;
popki čustev zabrstijo…
preden, v nje globine skočim.
Naj pršijo v tvoje sanje,
spletene, z nebeških niti.
Hočem, z njimi se oviti,
ko drhteče, stopam vanje…
v tvoje vrelce in kotanje.
Ne bojim se več usode!
Pa če bil bi, tok zablode,
ko po koži moji tečeš.
Se ljubezni res odrečeš,
ob izviru čiste vode?
Ne! Ker ona vodi sama.
Čudežna je pot stvarjenja.
Po smaragdih poželenja,
malo plašna, a brez srama;
ker sem tvoja srčna dama,
ki ne išče si izhode.
Kadar me tvoj meč zabode,
rada bi se v večnost zlila.
In če bova še delila:
Še izpijem gral svobode…
Mar, brziva čez kaskade,
srčnih kamnov, moje sreče?
Jih vklesala sva v rdeče?
Skupaj rušiva pregrade,
tja, pod mavrične arkade…
Vanjo si telo usločim,
tople žarke vate vbočim.
Ker želim si te pogreti,
en sam košček, tebe vzeti,
le, da ustnice namočim…
***
Glasba: Céline Dion La MémoireD’Abraham
http://www.youtube.com/watch?v=7ExRmjWW-lY&feature=related
6.
Komaj sluteni darovi,
v jasni bistri razpršeni,
v nova jutra so zbujeni:
Kot, da plešem z bogovi,
7.
Na telo mi rišeš črte,
ko čez skale se zaganjaš.
Vse kar ljubiš, vse kar sanjaš:
Moje roke so razprte…
8.
Vse zajemam kar ostane,
moji prstki so kot sito.
Legla v tvoje sem korito:
Za teboj, kar skozi brane…
9.
Tja, med silnice in kleče.
Se pred mano, svet udira?
Več, srce se ne upira:
Le, še misli opoteče…
10.
Tam, se skriva, vsa svetloba.
Kamorkoli, tok že vodi,
naj me svet, nikar ne sodi:
Vedno sončna bom podoba…
Te, nikoli ne pozabim
in nikdar, je ne izbrišem.
Med solzami, žarke rišem,
ki med dobrim in med slabim,
vedno najdejo, kar rabim.
Tja, od rojstva… pa do groba,
njemu, piše se zvestoba.
Kakor, v angelskih ovojih,
steka se po žilah mojih:
Tam, se skriva vsa svetloba.
Ne bojim se bolečine.
A, ne rabi me držati,
in predolgo z mano spati.
Vem, da jača korenine:
Vsi želimo si, da mine!
Kadar, v sreči duša blodi,
takrat, plava v svobodi.
Pa četudi, kdaj nas jemlje,
in dotikamo se zemlje…
Kamorkoli, tok že vodi,
moramo ostati svoji;
tisto, kar naprej poganja.
Včasih, se življenje klanja,
drugič, kaplje smo v osoji:
Naši mavrični napoji.
Naj, predam se le usodi?
Črno-beli smo labodi?
Smo realnost, domišljije…
Tam, se naša reka vije.
Naj me svet, nikar ne sodi.
Ko bom tekla v ponore,
nežno, v strasti, hrepenenju;
prepustila se besnenju.
Ali vklopim naj zavore?
Dih ljubezni sem, ne more.
Zdaj, prišla sem tja, do roba,
da ni važna prostor, soba.
Kje je pekel, kje nebesa,
sij je tvojega očesa:
Vedno sončna bom podoba…
***
Bob Dylan - Knockin’ on Heaven’s Door
http://www.youtube.com/watch?v=l-PvCKnaW1E&feature=related
11.
Zdaj, je pravi čas napočil.
Znova sem v tvojih tokih.
A, ne čutim te na bokih:
Pred menoj, si se pretočil…
12.
Plazim se, pod ozke reže,
ki me stiskajo… dušijo.
Votli zvoki se topijo…
A, moj glas, te ne doseže;
13.
Skozi mračne tihe rove
in apnenčaste kanale,
tja, med pravljične kristale:
da zapojem pesmi nove…
14.
Tiste, večne neizpete,
da oboki zadrhtijo,
netopirji se zbudijo:
Slišim njihove prelete…
15.
Vse bližje so, vse nižji let…
V očeh žerjavica gori.
Le, kdo so tvoji angeli,
ko pelje k tebi, njih me sled.
Mar slišiš, kaj ti šepetam?
Zakaj, odplaval si naprej?
Le to… Le to mi še povej:
Naj jim sledim? Naj se predam?
Ne vem? Premalo jih poznam.
Sem v tvojih vodah, krhek cvet,
ko plahuta nad mano svet.
Četudi praviš: »Briši strah!«
A, mi v trenutkih, vzame dah:
Vse bližje so, vse nižji let.
V sebi vem, ne grem nazaj!
Le še naprej, na samo dno…
Čarobni svet, me jemlje vso.
Začarana, v bleščeči slaj:
Se v plamu bakel, riše raj?
In tam, kjer vodijo me sli,
mi delaš, vse bolj vročo kri.
Porasle grudi, v soju sveč,
za tabo v ogenj, grem v peč…
V očeh žerjavica gori.
Vzemi vse, nikar ne stoj!
Četudi vem, predobro vem…
Gasila ogenj, bom potem.
Naj bom, tvoj blaženi opoj,
je vsak del mene, vse bolj tvoj.
Z meglic se dvigaš, z biseri,
v vrtincih, najinih strasti.
Ukrojen vame, pretesno…
Ne vprašam se, je prelepo:
Le, kdo so tvoji angeli?
Teles, je govorica dveh.
Ne zmorem in ne branim se,
ko vodiš me, v soparne sne.
Morda, nebesa so na tleh,
ker ljubiš me, na vseh straneh.
Ne štela kapljic bom, devet.
Iz njih mi raste amoret.
Preveč, mi sežeš do srca,
prav vsak, utrip mi zaigra…
ko pelje k tebi, njih me sled.
***
Scorpions- Always Somewhere ( Acoustic version)
http://www.youtube.com/watch?v=CHQrOwV1gUw&feature=related
16.
Kaj, če na poti sem zašla?
Uho čuječe… išče spev,
če me z brokatnih sten odmev,
še vabi v sobe, iz zlata.
17.
V sobane tvoje, kjer prelest,
bo v naju vzžarjala požar:
Privzdigni krila mi vladar…
Mar čutiš dih, večernih zvezd?
18.
Odpri oči… Poglej v strop.
V stenah najinih votlin,
svetloba seva z odprtin.
Objeta sva, v srebrni snop.
utrinjajo, se v tih večer;
za naju svetijo z neba.
Izrabiva, drug drugega,
ko v reki še miruje zver
in zbegana si išče smer.
Še preden, zdirja v galop
ter trešči tja, čez skalni rob;
zdivjana, vrže naju v nic:
Prižgi mi ogenj plamenic.
Odpri oči… Poglej v strop.
V utrinkih se razbliniva,
ko padla bova, čez greben.
Morda te izgubim? Ne vem?
A, želje vsaj zediniva,
jih v eno vkoreniva,
da upanja ne pogasim…
da znova s tabo se stopim;
kot danes,ko si čisto moj,
deliš poljube mi, v nebroj,
v stenah najinih votlin.
Ko dražiš, popke mi cvetov
in jaz begavo rišem sram.
A, dobro veš, da le igram;
ker nič več nisi negotov:
Loviš signale prek valov.
Ker vse, prav vse ti dovolim,
ko nežno me pobožaš z njim.
Kako naj vrnem ti nazaj?
Pokažem ti nebeški raj:
svetloba seva z odprtin.
Zapolniva trenutek lep,
še preden, greva čez previs:
Želiva si, pa naj bo »bis«!
Naj tok ne steče še v razcep,
zaplujva skupaj v rečni žep…
Obrneš se in jaz sem ob,
zavita v klobčič, v tvoj oklop.
Za večnost vso… delila bi,
spokoj s teboj in spet slasti:
Objeta sva, v srebrni snop.
***
glasba: Dire Straits / Mark Knopfler - Local Hero /Wild
http://www.youtube.com/watch?v=RlWq4T_B54Q&feature=related
19.
Tam, ostala mi je pesem,
ki drži na površini,
vsak del mene, na jarini,
ko vrtinčiš, vse bolj besen
20.
Z draslje, v drasljo me vsesava.
Se umirjam… spet prebijam…
Zankam globi, se izvijam,
kjer zdivjala je narava.
21.
Proti tebi… čez sinjino,
kot labod, po vodnem glaju…
da se sanje lesketajo,
ko me češejo z divjino,
22.
Pod tresljaji, v njenih zvenih,
zavibriram… vsa se tresem.
Tipa me viharna pesem…
v tistih večnih, izgubljenih,
božajočih melodijah,
ki še zmorejo verjeti
in brezkončno hrepeneti…
pa čeprav, kdaj v elegijah.
Med akordi, v vizijah,
znova, v vodah posvečenih,
od ljubezni, osvetljenih,
najdeva tokov sozvočja;
skrita tam, med gosta ločja,
pod tresljaji v njenih zvenih.
Drug v drugem, v srebru lune,
obsijana… vsa drugačna;
vse bolj željna, vse bolj lačna…
Kot zadeta, od harpune,
vlečeš, v čarne me lagune.
Ta občutek breztelesen,
v lahnih gibih… nadčudesen;
ko lastiš si me, prisvajaš,
ob izviru, se pomlajaš:
Zavibriram… vsa se tresem.
Med prvinami, brez teže,
zalebdim, na tvojih vzdihih.
Zdaj v bučanju , spet v tihih…
Narediš, da naju veže,
še močneje, v srčne mreže.
Naj še svoje, ti natresem,
ker prelep si in nebesen.
Če si hočeš doživeti,
se hrumeče zavrteti:
Tipa me viharna pesem.
Plešiva, ko čas je z nama,
razposajeno… vsa živa,
A, nikar se ne spustiva…
Več naprej ne pojdem sama.
Ne ugašajva si plama,
ki iz bistev neskaljenih,
neizpetih… zimzelenih,
v mavričnih se zvokih, steka:
Tja od veka… pa do veka…
v tistih večnih, izgubljenih.
glasbena podlaga: Mireille Mathieu - Tu n as pas quite mon coeur
http://www.youtube.com/watch?v=GosdBqtLXH0&feature=related
23.
Ki dajejo očem pomlad…
Iz njih izmije se ves strah,
ko pritajeno… nič več plah,
se po telesu kot nomad,
24.
prebijaš, po stezah zorenj,
se tja… do božanskih ožin.
Do tistih, skrivnostnih dolin,
prekritih, z meglico kopren.
25.
Migljajo, blestijo v nov dan,
kot zvezdice, v iskrih očeh.
Ko plujeva z bistro uteh,
odpira se nje pajčolan.
26.
Kjerkoli sem… jaz in si ti,
se najina piše povest.
Ljubezen, ne išče si cest,
v brezmejnem vsemirju žari.
27.
Ob meni si, to mi je všeč.
Spet, ves horizont, se blešči.
Me tvoja prisrčnost, vedri:
Mar res sramežljiv si, boječ?
Le delaš se takega, kaj?
Poznam te. Predobro poznam.
Se sladki zvijači predam?
Poredno, ti vrnem nazaj,
enaka z enakim… bom zdaj.
Še slišim, tvoj glas žuboreč.
Spomin mi, še ves je bistreč,
studenčnice polne hotenj.
Ne pelješ me, v svet izgubljen…
Ob meni si, to mi je všeč.
Namerno bom plaha, da veš!
Mar, spet je za kazen? Grozim?
Navihano, se ti smejim,
Ko malo napravljaš… se greš,
kot bil bi v izkušnjah, še svež.
Četudi, izmikaš se mi,
ljubezen povsod, se medi.
Ne moreš, prevarat oko,
ker vse… zacvetelo je z njo:
Spet, ves horizont se blešči.
Ne boš, zapeljal me… Še ne!
In vedi, ne kličem si dež.
Še preden, mi vrata odpreš,
bom majhno, nevedno dekle;
čeprav, si prikupen nad vse.
Kar kmalu, korak zataji,
s kotičkov, se ustnic zbudi;
ko resnost, bi kazal navzven,
nasmeh in par mehkih kolen:
Me tvoja prisrčnost, vedri.
In ti, ki pokončnost gojiš…
Mar vzdržnost, je šla na sprehod?
Le kdo, je zdaj večji falot?
Ker veva… želim si, želiš:
Tako, kakor jaz hrepeniš…
Ne gre se, upirati več.
Ker jaz te… in ti me preveč.
Še bližje, se sliši kot prej,
šepet… izpod vodnih odej:
Mar res sramežljiv si, boječ?
***
glasbena podlaga: CELINE DION - J!ATTENDAIS
http://www.youtube.com/watch?v=pFhRlWblDgk
28.
Ali pa iščeš… še malo,
tistih, drobtinic za naju;
da bi v pravljičnem gaju,
njej, še prepevala hvalo.
29.
Tisto, kar hočeš, si vzemi.
Čutiš… vesoljnost sožitja,
ki naju vodi, do zlitja?
Kanček po kanček, zajemi;.
30.
Ne še oditi… Naj traja.
Rada s teboj sem, uživam.
Z roso, se sapic umivam,
v tvoji, mehkobi dihljaja.
31.
Duša ne bo več bežala,
v siju, sem tvoje lepote.
Zanjo, ne iščiva note,
glasba brez njih,bo igrala.
ker mi več, nedri ne spijo,
če me v skrivnostno, oblivaš
in jih počasi… odkrivaš…
Tam, se mi sanje srebrijo,
ko z mesečino drhtijo.
Rekla bi tisočkrat, hvala;
a, je beseda premala,
tisto, kar čutim in nosim.
Naj še poljubov, ti trosim,
duša ne bo več bežala.
Kadar, dviguješ gladine,
in valoviva… v plimi,
takrat, tesneje se sprimi;
nočem, še pluti v spomine,
v tvoje, bi rada bližine.
Mar te naj gledam, s planote
in zaželim si samote…
ter prepustim se usodi,
da me zapelje in vodi?
V siju sem tvoje lepote.
Kadar me z njo, razsvetljuješ.
puščaš sledi mi medene.
Moji utripi iz vene,
dajejo ti, da kraljuješ,
lepih mi misli nasnuješ.
Naj se sramujem golote?
Riševa si kažipote;
vseh tistih, poti do nebes.
Tam, arija poje teles.
Zanjo, ne iščiva note.
V višave se sliši, nje glas.
Med zvezde, sprehaja se zven.
Da zvok nje, ne bil bi zgubljen,
še dolgo… krasil bi parnas:
Odvrziva težki kiras.
Voda svetli naj, kristala.
Da v nje tokovih, veslala,
še dolge bi dneve… noči.
Ne rabiva močnih luči:
Glasba brez njih bo igrala.
***
JASON CASTRO - IF I FELL
http://www.youtube.com/watch?v=VkALL-u_lxg
32.
Ker potiho, si želiva…
Najdiva si v njej zavetje.
Ni več daleč vstran poletje.
v Morju sinjem zaživiva…
33.
Vrat več svojih, ne zapiram.
Nočem ždeti na brežini!
V tvoji širni vladavini:
vsako, drobno kapljo zbiram,
34.
Nežno, jih srce sprejema,
da prekrije me mehkoba.
V sebi ginjena do roba…
še močneje… ne pojema.
35.
Zlita z njeno melodijo,
ko se žar nebes ponudi;
na baržunu tvojih grudi,
ki se dvigajo kipijo.
Mu prisluhnem, kaj mi poje;
tvoj utrip, ki vse bolj vabi…
Šepeta mi, da me rabi,
da mu lepše bo v dvoje;
sprejmeš v srčece me svoje.
Misli moje zacvetijo.
Ne me dražit z aritmijo?
Me vse bolj ljubezen daje.
Spet me jemlje in zamaje…
Zlita z njeno melodijo,
skupaj tipava širjave,
ki odzvanjajo globoko.
Dlan v dlani, roka z roko;
tiho lezeva v dobrave.
Tam, se dvigajo oktave,
vse bolj silne v svoji čudi.
Nihajoče v amplitudi,
zvoki vodijo k nasladam;
opotekam se in padam,
ko se žar nebes ponudi.
Naj se brzdam, več ne zmore,
mi srce… preveč razbija.
Kot bršljan se mi ovija,
vsak del tebe, brez zavore;
vraščaš se v moje pore.
A, se glasba ne utrudi,
ko sledim, slediš pobudi.
V ustja delte, rajskih gajev,
vročih čustev in dražljajev…
na baržunu tvojih grudi.
Še jaz svoje bom delila,
da začutiš njih vrhove;
ko preplaviva bregove.
Novih ti moči bom vlila,
in te z njimi bom pojila.
Morske pene se drstijo,
želje z Erosom letijo,
tja, v lagune v zavetja,
med enkratna doživetja.
ki se dvigajo… kipijo.
====================
Celine Dion - What A Wonderful World.
http://www.youtube.com/watch?v=gYNcsBYbBO0&feature=related
Israel “IZ” Kamakawiwo`ole - “What A Wonderful World”
Kjerkoli sem jaz in si ti,
se najina piše povest.
Ljubezen, ne išče si cest,
v brezmejnem vsemirju žari.
Kjer zemlja so, ogenj in zrak,
zazrem se, v globine voda:
Ne vidim ji konca, ne dna.
Kdorkoli, prestopi nje prag…
želi jo svetloba in mrak.
Jo vonjaš, kako zadiši,
ko polje nebeško vzcveti?
Čeprav, kdaj, med kaplje dežja,
nje glasba, še vedno igra:
Kjerkoli sem… jaz in si ti.
Veličastno mi teče, nje stih.
Še reke pojila bom z njo.
Do tja, kamor sega oko…
Ni važno, od kod, je njen dih,
si njene podobe navdih.
Prevzema me čista prelest,
mi čute omamlja dražest,
ko gibaš se, ves zapeljiv
in nosiš, v svoj me zaliv:
Se najina piše povest.
Brezsramno, razgaljam telo,
da v mojih bi strugah rojic,
s poljubi, iz lahnih tančic,
izvezel najlepše blago…
Če hočeš, imaš me vso?
Med mlini, z vrtečih se mest…
Mar slišiš šumenje, šelest,
ki v to noč vrti njih napev?
Na vse strani širijo sev:
Ljubezen, ne išče si cest.
Nje vsak, je nesluten dotik,
ki pravi mi tiho: Le poj!
Globoko zadiham s teboj,
ko svetiva z mavričnih slik:
Naj sonce bo najin vodnik.
Ker vedno je tam, kjer želi
ter vsakič prižiga luči,
ki kažejo pot mi tokov,
da najdeva njen si naslov:
V brezmejnem vsemirju žari.
