Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

VII. KELIH LJUBEZNI (Enya - Only time)

http://www.youtube.com/watch?v=KqHkXc5JF6g

Črnilo izginja… nebo se utrinja,
na severu prebuja ozvezdje se lire.
Zdirjala je vprega… osvetlila jo Vega,
razkadila se kletev v vonju je mire.

Premagane meje… poljube žlahtne ji seje,
ko nalahno jo spušča na žametna tla…
Z rosečo dahlino… v neugaslo dolino,
je oživil studenec neskaljenih želja.

Ubrano sozvočje… upogiba se ločje,
vseh spon osvobojen, izpija pramoč.
Uresničene sanje… potaplja se vanje,
iz gladine dviguje se lokvanj cvetoč…

Kot kerub se bohoti… vsej svoji lepoti,
prezrcaljen v jezerih njenih očes.
Ne želi da ovene… v prosojni čad ga odene,
da zaplava v napoju največjih čudes.

Impresija navdiha… utripa in diha,
ko iz kelihov ljubezni črpata moč.
Prvinski občutki… najlepši trenutki,
nezdružljivo letita v pravljično noč.

VI. NEUSTAVLJIVO UPANJE
(Clannad - Theme from Harry’s game)

http://www.youtube.com/watch?v=NQ_gEnw84nk

Slika je slika… pod njo se premika,
prepad zevajočih lačnih se duš.
Zaman išče bilko… rešilno svetilko,
v daljavi neslišna je pesem grmuš:

»Odženi strahove… poglej v grobove,
še vedno v objemu si njega čudes.
V temo ulovljen… morda oslepljen,
ne vidi tvojih kristalnih peres!«

Vsak dotik jo zabode… boji se usode,
a ljubi še bolj, kot kdaj koli prej.
V solzah kaljena… ne bo izgubljena,
neskončna ljubezen, jo vodi brez mej.

Nadet je oklep… a še vedno je lep,
v njenih očeh, za vedno tak bo ostal.
Utopila bo led… odprla zanj cvet,
v njeno se kožo vonj njega vsesal.

S poljubi pokriva… solzami ga umiva,
ustne rdečijo v plamenih, ni več sivine.
Strast ji prikliče… neme so priče,
roka prisesana v nje tople vdolbine…

V. UROK IZ TEME (Conjure One - Premonition)

http://www.youtube.com/watch?v=AMpFfMa14Gg

A urok, je urok… nad njima temen je bog,
božanstvo, ki hoče, da teče le kri.
Odmevajoči koraki… še temnejši oblaki,
izbrisali so zvezde, razblinili luči.

Vrtinčast orkan… pred njo črni je vran,
Eolova harfa zaigrala hrumeči napev.
Dotik kot kopriva… ognjena je griva,
a v srcu nje še vedno svetlobe odsev.

Razgaljena nedra… zajokala je cedra,
iz krempljev se gosta črnjava cedi.
Bridka usoda… ugrabila laboda,
za njim so ostale neizpete sledi.

Grom in strela… sta srečo ji vzela,
a njene duše nikoli… jo brani spomin.
Vžgan v globino… s svojo belino,
vtisnjen za vedno, kot vonj na jasmin.

Ne ogenj, ne led… preiskala bo svet,
ne izničijo sanje, ki v njej še buhtijo.
Nikoli obup… razkrojila kačji bo strup,
pretrgala okove, naj v prah se zdrobijo…

IV. SKRIVNOST ELIKSIRA(The veronicas-The First Kiss)

http://www.youtube.com/watch?v=rDfjD7jq4W0&feature=related

Kristalna meglica… kot da je ptica,
v lahnem lebdenju »biti« brez teže.
Jo blago miluje… z utrinki posuje,
ko poljube ji plavne na ustnice veže.

Iz brlivk pajčolana…vsa obsijana,
pretakajo se njiju medene tekočine.
Vsak gib je nesluten…komaj občuten,
njega roka polzi čez nje brhke obline.

Drevesa že spijo… le listki šumijo,
v harmoniji barv, nosi ju čudežen tok.
Svetleča kresnička… božajoča jezička,
zaobjem sočnih jagod je vse bolj globok.

V vonjavah dehtivih… dotikih čutljivih,
se plameneči napevi radosti rodijo.
Netopirja prelet… neustavljivi drget,
prej razneženi gibi, vse bolj kipijo.

Cvetje belo, rdeče… ne želita iz ječe,
v njunih vrtovih je planil gejzir.
Krošnja zelena… »LJUBITI« želja le ena,
V njej se skriva čudodelni eliksir…

III. MELODIJA SREČE (Secret Garden - Prayer)

http://www.youtube.com/watch?v=HYDK6SNdLHY

Kot da je ulita… vanjo ovita,
najlepši metulji v telo se selijo.
Melodija brez konca… dotaknila se sonca,
tam v daljavi zvonovi zvonijo.

Zaprla je veke… zabučale so reke,
njega roka, kot svila po vratu polzi.
Vročih ustnic dotik… najlepših oblik,
v pisanih barvah, ves svet se vrti.

Igra vetra, dreves… listja je ples,
k sebi ji čisto počasi premika obraz.
So lička rdeča… v njej biva le sreča,
s prstki zdaj češe pramena ji las.

Divje bitje srca… kot iz zlata,
v temi blesketajo njegove oči.
Solze srebrne… v njej se utrne,
ljubezen, ki le zanj še živi.

V njej izgubljena… kot utopljena,
v sijaju njega zastaja ji dih.
In on ji vse vrača… jo k sebi obrača,
da izdahne najlepši ji stih.

O neskončnih sanjah ji poje… odpira ovoje,
skrite želje, ki v njej dolgo so spale.
Ne rabi obljub… vse pove ji poljub,
opojnih sokov njega in deklice zale…

II. IZVIR ŽELJA (Kitaro - Runhuang)

 http://www.youtube.com/watch?v=c30eYfq5acs&feature=related

Pršenje odmeva… belina odseva,
pred njo se odpira pravljičen svet.
Nepremično zazrta… vsa pot je odprta,
tja, kjer rojeva nebeški se cvet.

V objemu omame… preveč jo prevzame,
ne zmore, ne zmore odvrnit pogleda.
Hotenj ujetnica… ožarijo se lica,
s srebrno roso napolni se skleda.

Pod zvezdno nebo… s tresočo roko,
izliva si biserov drobnih na prsi.
Drhtenje telesa… z lahkoto peresa,
prebudijo se popki pod njenimi zdrsi.

Vzcvetela je roža… dišeča je koža,
zaplesala bi zanj, ples silnih voda.
Ga k sebi prižela… ničesar vzela,
le dala še več, košček svoj´ga srca.

Kot uročena… utripa ji vena,
iz ustnic ji vrelih češnja zori.
Gibi so tihi… globoki vdihi-izdihi,
v njej žarek je sonca, ki vse bolj gori.

Ne najde spokoja… je željna opoja,
svetli jezdec priplava nad njeno nebo.
Mehkoba odeje… toplina jo greje,
ko plašno jo ovije s svojo dlanjo…

I. MOČ LUČI
(Goran Bregovič - Lullabye)
II. IZVIR ŽELJA
( Kitaro - Tunhuang)
III. MELODIJA SREČE
(Secret Garden - Prayer)
IV. SKRIVNOST ELIKSIRA
(The veronicas- The First Kiss)
V. UROK IZ TEME
(Conjure One - Premonition )
VI. NEUSTAVLJIVO UPANJE
(Clannad - Theme from Harry’s game)
VII. KELIH LJUBEZNI
(Enya - Only time)

————————————————————————————————

Instrumentali in ostala glasba le pomagalo pri ustvarjanju
(ni priredba in niti ne gre za pisanje besedila na glasbo)

————————————————————————————————-

I. MOČ LUČI (Goran Bregovic - Lullabye)

http://www.youtube.com/watch?v=YVZYychHL8E

V sebi te nosim, si pesem brez meje,
čisto nalahno te božam, srce se mi smeje.
Iskrive so sanje, s toplino žarkov odete,
o mavrici sanjam, ker še vedno sem dete…

Svetla je noč… v njej skrita je moč,
kot bi gorelo na tisoče sveč.
Misel igriva… tam je in biva,
k sebi jo vabi odmev žuboreč.

Rosna je trava… kuštrava glava,
kar bosa zaide na potko zeleno.
Tamle čez griček… kjer je gozdiček,
k bistri vodici, odeta v prosojno kopreno.

Drevo se poklanja… prihod že oznanja,
še vetrič zaveje med njene nožice.
Nalahno jo boža… kjer vroča je koža,
kot, da zaznal nje hrepeneče bi klice.

Trenutek prevaga… že mesec polaga,
čarobno svetilko na sanjavi obraz.
Spušča se nižje… vse bolj ji je bližje,
igra svetlobe ustavlja zdaj čas.

Skozi njo se preliva… dlani si umiva,
ko čistega izvira si izpiti želi.
Njene ustne dehteče… žejne so sreče,
tančica kar sama s telesa zdrsi.

Srce v nemiru… gre tja k izviru,
neznana podoba ji sanje budi.
Misel potuje… ko nase kapljic posuje,
pot slapom mogočnim se nekaj iskri…