Prihajam iz pravljice
(prosta poeizja) 

I surrender To you Love - Ernesto Cortazar

 http://www.youtube.com/watch?v=BnzysqMgEDc&feature=related 

slika internet: STANKA GOLOB (slike iz peska)

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod soncem.
Le kdo bi vedel zakaj?
A pristala sem v svetu,
ki sem ga iskala vso življenje.

***
Mar sem ga res?

Tisoč naključij,
skozi čas te zapelje,
ker zavest ne ujame
vase moči
in globine stopinj,
ki si jih vtisnil v danem trenutku.

Kam, le kam grem?
Nezavedni koraki,
ki lahko nosijo v svojem naročju
vso tvojo prihodnost.
In vsakič znova lahko oživijo,
morda drugačni,
še lepši
kot takrat…
Ker v njih ostaja
le lepota,
ker si jih take zapisal vase.

***
Moj beli cvet!

Prehitro živimo,
da bi lahko dihali
s polnimi pljuči vso sedanjost,
da bi lahko začutili
vsak trenutek posebej.

Življenje je kot reka,
ki te nosi iz kraja v kraj.

Moja reka?
Moj pogum?

Kako pogum?
Plašljivo sem dete,
ki se še vedno skriva v
kotičkih svojih brezčasnih sanj,
kadar me je strah
teme in praznine.
Kadar me je strah
sivine…
Kadar se bojim,
da bi te izgubila.

Čeprav ljubim
z vsem svojim bitjem …
ljubim.
Čeprav verjamem
vase
vate
v nas…
Čeprav verjamem v življenje,
in v sonce, ki ga rojeva.

***

Vračam se k soncu,
k tistemu soncu,
ki je sijal v meni
v najlepših barvah,
ko uzreš čisto
nove svetove…

Tako lep je.
Odpiram dlani in letim:
Ker znam leteti.

Četudi mi uk
je le lasten izvir:
Lahna so krila…
vsa mehka in topla.
Mar so z napako?

Aritmija?
Izgovor za samouke.

A sonce je v meni
to me napaja…
Moje svetle oči,
ki z zaupanjem zrejo v templje večnosti.

***

Le kje naj pristanem?
Le kje mi povej?
Ne znam še pristajat,
moj svet je brez mej.
Ostanem v zraku?
Ne! Nočem teme!
Da tla se ne vdrejo
in vzame mi vse.

Morda pa čez sanje,
ker tam znam leteti…

Tam pravljica moja le v sreči pristaja.
Ker vsak njen začetek
je zgodba brez konca…

Čez temne gozdove,
urokov se branim …
je v duši svetloba
neskončnih obzorij.

In Eros z bogovi
Kam ta me zapelje?
Želim si ljubezni,
ker v meni utripa.

***

Le kam sem zašla?
Že v obroču sem časa…
Ker z upanjem vero
je lažje živeti.
Spet ritem!
Spet ritem!
Se vržem iz njega…

***

Med svoje korenine pojdem,
kjer je moj rod:
Da ne ugasnem.
Da ne pozabim.
Da se zavedam.

***

Moder metulj je poletel do neba
in se razlil v modrino.
Tam, kjer so zvezde,
tam, kjer si ti ljubezen.
Kjer je noč in je dan…
Še vedno sem v zraku,
ne vidim na tla…
Le kozmus me vodi
in notranji glas.

In moja mavrica?
Življenje je pisan svet?
Solze in smeh …
sonce in dež.
Nad oblake letim, moja pesem
nima začetka in nima konca…

***

Še vedno ne znam leteti?
Zlivam se v mavrico.
Postajam mavrica…

Mar sem to jaz?
Solze in smeh,
dež in sonce.
Solze, solze…

Kje je smeh?
Tukaj je.
Sem res mavrica?

***

Stojim na postaji …
s cvetjem na dlani.
Za devetimi gorami te najdem.
Želim si ljubezni,
želim si ljubezni…
Tam si … tam.

Ne! Ne priznam.
Smuči si nadenem in pancerje tudi…
Nagajaš? Nagajam?
Zakaj?
Ko pa vendar želiva.

S pogledom iz vrha,
spoznam da si v meni,
kot pesem,
ki v večnost se zliva za naju.

Kako naj se vrnem
ko plaz me zasul je?
Bojim se strmine,
globokih prepadov…

Že pležem,
že skačem
kot v letih otroštva.

***

Le ritem zamenjam,
že pesem je v zraku…

Ker dušice svoje ne dam še izpiti?
Ne dam se!
Ne dam se!
Zakaj mi nagajaš?
Te nežno pobožam,
ko v reko se zlivam,
da vode dovolj bo
za jutri in včeraj.
Ker v meni utripaš,
te čutim ob sebi.

Si res ti ob meni?

Na belem oblaku si najdem zavetje,
če mi težko bo…
če trudna obstanem.
Da sivi bili bi?
Mi vera to brani.
Jih v rožnate rišem…
vse madeže brišem.

A kdo je zdaj to, ki mi s sončkom posije?
Na kopno me vleče,
ko pljujem po toku.
Morda pa res malo je koža nabrekla?
Od vlage še plesen morda me napade?
Pa pojdem plesati …
ne bom se branila,
V sonete gazele iskrivo me vleče…

Igriva so polja…
V objemu sem sreče?
Skozi rimo me nesejo sončni napoji.

Nov svet … melodije…
Če znam že leteti?
Le kdo bi to vedel?
Že pojem po svoje.

***

Prihajam iz pravljice,
ki se je bleščala pod mesečino
V modrino me odevajo tvoji napoji.
Moj mesec … moj srkivnostni mesec.
Mar sem res modra luna?
Kaj, če bom prazna?
Kaj, če bom sama?
Ljubezen me greje,
močnejša so čustva.

Le kje si?
Le kje si?
Te iščem nemirna…
Povsod si povsod?
Ti moja neskončnost.
Si zvezda,
si sonce,
kdaj veter z oblaki.
Si mavrica,
luna,
spet reka življenja.
Povsod si povsod…

A kje naj te išče
moj svet domišljije?
Ko pa vedno si z mano,
tam daleč in blizu,
ti pravljica moja
ti pesem brezmejna.

13

(conjure one -one word )

Oratorij v sozvočju se razleže…
Da zapleševa v akordih zvena strun;
pod prsti božljajev, odeta v baržun…
Nerazdružljiva izpod sončne veže,

ki v siju zarje jutranje poveže
zemljo, nebo in ocean… Zlatih run
meglici… v oazi modrih sva lagun,
ko jadrava v sokovih rajske neže.

Danici svetli na nebesnem svodu,
ki jima odsev v jutru ne zbledi.
In ko poletiva proti zahodu,

ožarjen horizont v naju se blešči.
Najina pot se riše na obodu…
Tja… do tja,kjer ti si jaz in jaz sem ti!    

14

 (Kenny G -  Forever in love - Instrumental )

Tja… do tja,kjer ti si jaz in jaz sem ti…
Ustavim se. Vonj tebe vame veje…
Kar v sebi nosim, čutim vse močneje,
ko goreče hrepenenje se budi.

Iz žerjavice ljubezni vse bolj tli 
 Dva kresova neugasljive žeje,
vrtiva čez čarobne se aleje,
kjer vklesane  v večnost naju so poti.

Krošnje dvignjene visoko… vse do zvezd,
šepetajo pesem milo…  v noč in dan.
Tam, na brezpotju v skrivnost zavitih cest,

arija dveh src oblači se v bršljan.
V njej zapisana je najina povest…
Kakor da prvič, vedno znova sva tam.

15. magistrale

Kakor da prvič  - vedno znova sva tam;
hoteče,  bi žarke v soncu lovila;
iskala dotike  - se prerodila,
šepete delila… bil zvok je ubran.

Izlila sva čustva  pod modro ravan.
Najčistejšo misel sva   posvetila:
» Egida! Ščiti naju božja  sila!
Blagoslovljena sva, zagorel bo plam!«

»Astralno legel name boš brez teže,
ječala bom, srečna, ujeta v strasti…
Edini si, le tvoj me val doseže!

Prosila sem ga, naj name se spusti…«
Oratorij v sozvočju se razleže…
Tja… do tja, kjer ti si jaz in jaz sem ti!

 10

(conjure one -pligrimage)

»Ječala bom, srečna, ujeta v strasti,
ko me krotil in jezdil boš čuteče…
Ne bom se trgala iz tvoje ječe;
v nje prostranstvih se kolo želja vrti.

Elipsa ki v najin jutri se gradi;
krivulja bleska; pot neugasle sveče,
budila   v naju bo duhove speče…
z menoj lovil  jih v sladke boš pasti.

Cvet blaginje v gluhi bom puščavi;
naj vsaka kaplja moja ti odleže…
In ko z darovi te sokov preplavi,

v vihar te zavrtim, da mi ustreže…
Želim cveteti v mehki mokri travi.
Edini si,  le tvoj me val doseže…«

11

»Edini si, le tvoj me val doseže…
V plesu menad, nanj se divje zavihtim.
Čutila bova vse tja do korenin,
ker sojetnika sva božanske ježe.

Takrat naj vajet čvrsto se priveže,
da na tvojem vročem sedlu do višin, 
drhtela bom in oplajala z njim,
ko se v globeli moje ves razbreže. 

Bregov se mojih silnih spet oprimi;
vdihnila vate vse svoje bom moči.
Kot da se strgal bi oblak v črnini,

ogenj src naj silovito zabobni.
In ko čez čas predava se tišini,
prosila bova, naj znova prihrumi…«

12

(conjure - one word)

Prosila bova, naj znova prihrumi…
tako dolgo, predolgo sva čakala.
Vso preteklost s solzami sva oprala,
a po licih so polzeli biseri.

Razblinili so strahove - vse skrbi,
ko v naju čista pesem je igrala.
Pred nama je začarana obala;
naj se vizija resničnosti zgodi.

Eir pobožal najine je rane,
iz njih lepota čarov se izleže.
Pod nebom zacvetele so poljane,

razprostirava se čez cvetoče vreže.
In znova, kot da sva izvir fontane,
oratorij v sozvočju se razleže…

7

(Conjure one - endless dream)

» Egida! Ščiti naju božja sila…
Ali čutiš moč, ki vate se steka?
Želim si biti najčistejša reka,
ko čez bregove se tvoje bom vlila.

Lesketala se bom in te opila,
odkrival boš njene poti… Hevreka!
Vse, kar je v meni od veka do veka,
vse, kar globoko v sebi sem skrila.

 Jutro je… Prižgala se je večna luč.
Gledam vate… Ne, nočem pričakovanj!
A dajem ti sebe, dajem ti svoj ključ…

Ustvarjava se čez širni pajčolan…
Ali slišiš te vzdihe nebesnih pljuč?
Blagoslovljena sva. Zagorel bo plam.«

8

» Blagoslovljena sva. Zagorel bo plam.
Zdaj skupaj. Ne iščiva si več poti.
Ni drugih! Ti veš,  kdo najini so sli.
Nikoli ne postavljajva se  v bran!

Eliksir večnega, razlit v svet prostran,
na tiho stekal se v najino je kri.
Mar čutiš, kako iz nedrja buhti?
Ker le ti, na moje prsi si pozvan.

S poljubi tvojimi iz njih brstijo,
čvrsti popki, ko nanje toplo leže
dah… Kot da vedel bi, kaj si želijo?

Lok njih si ulovil v očesne mreže.
In ko na ustnih tvojih zadehtijo
astralno legel name boš brez teže…« 

  9

» Astralno legel name boš brez teže
in s telesom svojim me pokril, kot val;
da odžejal plamen mojih bi koral,
ko boš drsel čez njih škrlatne reže…

Duhove Pozejdonove dereže,
iz globočin osvobajala bo kal,
ki vzklila je v lepoti čustev. Le gral,
polnjen z njimi, v temine brezen seže.

Izgnan pogum, spet v žile se povrne
in okovi jekla bodo le vezi,
ki zadušile bodo plahost srne.

Ne bom se bala, pustila sem sledi…
Ker vsakič znova misel se utrne:
Ječala bom, srečna, ujeta v strasti!«

4

(Kitaro - Eternal Spring )

Šepete delila… bil zvok je ubran,
ko sva prepletala jezička v poljub.
Čistino užitka sva pila iz kup,
s kristalno sredico medenih omam.

Eros je dal jadra in dlan vpenjal v dlan,
obesil krmilo na najin kalup.
Skupaj smo jadrali nad morjem obljub,
nalahno, počasi… v vrtinčast orkan.

Silni veter nama je česal lase,
uročena sva zavrtela se vanj.
Glasno je v naju zakričalo srce:

» Lep si! Lepa si!« Utrip zanjo in zanj.
Podobi pod soncem – besedi le dve;
izlila sva čustva pod modro ravan…  

5

Izlila sva čustva pod modro ravan…
v očeh vsega stvarstva sem te častila.
In tvoja mi duša vse je vrnila;
z belim cvetjem bil je moj tempelj postlan.

Koža s kožo – premik vsak bil je voljan,
objeta… v žametu sva se medila.
Drsljaji mehkejši, kakor da svila,
se vpletala v najin telesni bi hram.

Orakelj prinesel je sonce v dar.
A midva ne vedela, kaj? Le bila…
V ognjenem vozu bil je najin krmar,

srečna, presrečna sva k njemu molila.
Spoznala ljubezni nesmrtne sva čar,
najčistejšo misel sva  posvetila.

6

(conjure one- into the escape)

Najčistejšo misel sva  posvetila…
in biserna rosa legla je name,
ko ustna se tvoja z mojo ujame…
——————————–
Odpiram oči: »Pesem moja mila,

utripaj! Ne bova le ran celila…
Skupaj sva, veš! Tam kjer želja se vname,
večna melodija zate in zame…
V drugačnem jutru sva se prebudila;

jasnina sije iz najinih očes…
Vsaka solza, ki kdaj koli kanila,
je spolzela v tolmun mavričnih čudes.

Ledene plasti hladu je prebila,
v njem je zrcalo kristalnih peres…
Egida! Ščiti naju božja sila…«