Kdo bi vedel? A jaz vem!
(prosta poezija - tudi soneti )
V prepletu VILINČEK - NEIKKO
slike iz peska Stanke Golob
VILINČEK pravi:
Naj poklonim dnevu pesem,
je kar tukaj luč prižgem.
Kaj se skriva tam za bregom?
Kdo bi vedel? Jaz ne vem!
Ni ne zadnja in ne prva,
če v nov jutri se uzrem.
Če določi bog drugače?
Kdo vi vedel? Jaz ne vem!
Za daritev .. prepustitev,
ne sprašujem: Ali smem?
Kaj me žene? kaj me vodi?
Kdo bi vedel? Jaz pa vem!
Je veselje, je ljubezen,
tudi z voljo rada grem.
Ko zapišem, da je dobra:
Kdo bi vedel? A jaz vem!
***
niko pravi:
Julij 26th, 2009 at 1:11 popoldne e
Trudil sem se, da sonet bi napisal,
Vilinčku na ljubo verze okisal,
potem me prešine čudna opazka:
od take rabote ni prav’ga haska.
Bolj resnega kaj bo treba početi,
takega, da folku lučka zasveti,
kaj takega, da ko zgodba je mimo,
na koncu vsi občudujejo v rimo.
Sem tuhtal in tehtal in kombiniral,
sem pisal, sestavljal, znova radiral,
besede izbiral, si oponiral.
Na koncu nastala pa taka je reč,
ki, priznam, niti avtorju ni kaj všeč:
še volje ostalo mi ni prav nič več.
***
VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 9:29 dopoldne e
Že trud je veliko, če volja se smeje.
A tista svobodna. Le to naj te vodi.
Tisto kar duši in srčecu godi,
kar boža in neži, z globine zaveje.
Važno, da tvoji se biti dopade.
Karkoli že spletal boš s pisane preje …
Četudi obleko, ki ni več po modi!?
Se našel na zemlji? V zraku? Na vodi?
Začutil v sebi, da ogenj te greje?
Važno, da tvoji se biti dopade.
Bo v tebi hotenje? Bo v tebi potreba?
Si stkati pulover iz upov in nade …
da te ne vzameta mraz in pozeba?
Kot riba zaplul boš čez rečne kaskade?
Ali pa jadral na krilih galeba,
da našel v neznanem bi skrivne zaklade?
Važno, da tvoji se biti dopade.
***
niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 10:29 dopoldne e
Vilinček prav hitro okrog se obrne,
sonet za sonet nazaj mi povrne,
se vidi - ženska je mojster postala,
napisat sonet pač zanjo je šala.
Jaz znova in znova tenko bom piskal,
ko ritem in rime iz sebe bom stiskal,
ko v sebi iskal bom le enajsterce,
prime, sekonde pa kvarte za terce.
Še pletel bi naj, doleti me nasvet,
sem skoraj pozabil, že skoraj ne znam,
že dolgo brez tega po svetu divjam.
Postavim se v vrsto, postavim se v red,
zadel redoljubja in lepih deklet.
Ko rima ovene, povsem sem zadet.
slike iz peska Stanke Golob
***
VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 11:27 dopoldne e
Danes ni dan, ko bi stresala rime,
da tam iz rokava bi v dan poletele …
Živahne, dirjave … morda malo smele,
kar same bi lile skoz sito iz žime.
Pa vendar ne dam se. Se vržem iz klime!
Iz misli hlapečih, ki v sanj bi me dele …
Z meglic naj pokukajo žive, vesele.
Svežina elana, naj name se sprime.
Četudi so malo še sklepi boleči,
ker vikend mi vandaral je malo po svoje.
Nekako se moram iz tega izvleči,
Čeprav tam v glavi klopotec bolj poje;
še hrane obilo v trebušni je ječi.
Naj sončece srečno se dvigne z osoje.
***
niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 1:13 popoldne e
Če pravi štajerski si velemojster,
kar iz soneta naredi si pojšter
in preden te spanec čisto ne mine,
jej feferone za prave skomine.
Če v grlu štime ne boš še imela,
veselo ti rit že jutri bo pela,
in če danes morda sračkaš tekoče,
poskrbi, da bo zvečer prav pekoče.
Nasveti zares in malo za šalo,
ne bodi izbirčna, se bo nabralo,
če zbirala boš, kar bo prikapljalo.
In moli k pomoči svete Marije,
ne pridejo same k nam poezije:
še dež brez oblakov se ne ulije.
***
VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 2:51 popoldne e
Mi piše recepte v skrbi za zdravje,
pa sega z ostrino v moj srčni predel.
Pekoče in ostro je vame zavel …
Naj rit bi zapisala novo poglavje.
Ko divje bo vrelo … Pozabim naj slavje?
Da zlijem vse v školjko? Bi res to hotel?
Ob zvokih nadležnih moj duh bo smrdel.
In če zmanjka papirja … naj vzamem si šavje,
ki zraslo na ustnih je mojega smeha?
In če še pomaga mu krulež s trebuha,
četudi miriš ga … a ta ne poneha;
po svoje bo jamral brez stila - posluha.
Zato kar povem ti: Ne bo šlo brez greha,
ker kar je pojedel… pač tisto izbruha.
***
niko pravi:
Julij 27th, 2009 at 4:38 popoldne e
VEČERNI AVE
V sonete mami Vilinček in slavo,
narava ponuja sonce in travo
pesa me vabi na pot v očetnjavo,
sam bi odločil, da stopim na kavo.
Morda najhitreje dosegel bi mir,
če hitro izpijem popoldanski pir,
se mi ne živi, se mi ne umira,
kako preživeti tja do večera.
Se zdi, da ni zame tiste omame,
še spanje več nima kakšne veljave,
celo hrana zvečer je pravi hudir.
Večerni ave me več ne prevzame,
slabo se obeta: ni več kofeta.
postavlja brez mene se XXL četa.
***
VILINČEK pravi:
Julij 27th, 2009 at 10:34 popoldne e
Široka so morja,
široka obzorja,
ker tam že od nekdaj
me vabi širina.
Pa vendar množina
zabode Vilina …
Že brišem vse X-se,
še L mi ne paše.
Naj pojem po vaše?
Naj pojem po naše?
Pretežko mi pade,
napad iz zasede.
Mi duša nasede,
ko širim poglede.
Ob vsej tej širjavah,
me v srčecu špika.
Široka me slika
prav nič več ne mika.
Že piskam na ozko
da rešim telešček.
Pokukam v podstrešček,
obrnem kolešček,
iz horizontale
se dam v vertikalo.
Če se bo dalo,
že pišem na malo,
z lahkoto peresa
bom zmanjšala mero.
Z dobro mi vero
in nje atmosfero,
pri sebi napravim
še malo cenzure.
Četudi v nadure
a v duhu kulture
le ožji postavi
še vedno bom naša.
Mar svet moj ugaša?
Le na FIZ se oglaša,
ko vso tole težo
postavljam na vago.
Ne bom ti za zgago!
za vsako ti srago,
ki stekla bo s čela,
se sproti zahvalim.
Prav nič se ne žalim;
le svet si zrcalim,
ki v novih bo jutrih,
spet svetil s pogorja. 
*********************************
Otvoritev razstave
OB SOTLI IN SOČI
bo 17. 7. 2009 ob 18h
v dvorcu Strmol v Rogatcu.
Na ogled bo do 5. 8. 2009 vsak dan
razen ponedeljka od 10h do 18h.Vljudno vabljeni
Stanka Golob: Prostori iz peska
***
Posebej lepe misli in pesmi, ki so nastajala naknadno med komentarji:
lea199 pravi:
Avgust 1st, 2009 at 7:48 dopoldne e
Morda nisem začutila lepote
sveže rojenega jutra …
Morda nisem začutila lepote
iz srca prihajajoče pesmi …
Morda sem v srbeh
posvetnosti utonila …
Vendar sonce je vstalo,
vem, moči nove mi bo dalo.
